Al Andaluz: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Etimologija |
Provinca Omajadskega kalifata |
||
Vrstica 22:
===Atlantidska teorija===
Tretja teorija trdi, da je beseda Andaluz
==Zgodovina==
===Provinca Omajadskega kalifata===
30. aprila 711 sta se v [[Gibraltar]]ju z majhno vojsko izkrcala [[Umajadski kalifat|omajadski]] [[kalif]] Al Valid I. in [[Berberi|berberski]] poveljnik Tarik Ibn Zijad, da bi domnevno posegla v vizigotsko državljansko vojno. Po odločilni Ibn Zijadovi zmagi nad kraljem Roderikom v bitki pri Guadaleti 19. julija 711, v kateri je sodeloval tudi arabski guverner Ifrikije Musa Ibn Musair, so muslimani v sedem let trajajočem vojnem pohodu osvojili večino Iberskega polotoka, prečili [[Pireneji|Pireneje]] in zasedli vizigotsko Septimanijo v sedanji južni [[Francija|Franciji]].
Osvojeno ozemlje je pod imenom Al Andaluz postalo del Omajadskega imperija. Prvih nekaj desetletij je bilo organizacijsko podrejeno severnoafriški provinci Ifrikiji, zato so njene guvernerje namesto kalifa v Damasku imenovali [[kairuan]]ski [[emir]]ji. Za glavno mesto je bila izbrana [[Córdoba, Španija|Córdoba]]. V regijo so se začeli priseljevati [[muslimani]]. Arabskim kolonistom je bil dodeljen južni in vzhodni del, berberskim pa osrednji in zahodni del regije. Vizigotska zemljiška gospoda, predvsem v Murciji, Galiciji in dolini Ebra, ki je priznala omajadsko oblast, je lahko obdržala svoje fevde. Plemiči, ki oblasti niso priznali, so se zatekli v Kantabrijsko višavje, kjer so ustanovili skromno [[Astursko kraljestvo]].
Andaluški guvernerji so v 720. letih sprožili več osvajalskih pohodov (sa'ifa) v [[Akvitanija|Akvitanijo]], kjer jih je leta 721 v bitki pri [[Toulouse|Toulousu]] težko porazil akvitanski vojvoda Oton Veliki. Po zlomu Otonovega berberskega zaveznika Utmana Ibn Naisa v vzhodnih Pirenejih, je Abdul Rahman Al Gafiki preko zahodnih Pirenejev vdrl v Akvitanijo in premagal akvitanskega vojvodo. Oton je po porazu zaprosil za pomoč [[Franki|frankovskega]] majordoma [[Karel Martel|Karla Martela]] in mu v zameno ponudil priznanje frankovske suverenosti. Karel Martel je leta 732 v bitki pri [[Poitiers]]u premagal muslimanske osvajalce. Andaluzijci so leta 734 začeli nov vojni pohod, osvojili [[Arles]] in [[Avignon]] in preplavili večino [[Provansa|Provanse]]. Leta 737 so po dolini Rone prodrli vse do [[Burgundija|Burgundije]]. Karel Martel je s pomočjo [[Liutprand]]ovih [[Langobardi|Langobardov]] napadel Burgundijo in do leta 739 izgnal napadalce.
Odnosi med Arabci in Berberi v Al Andaluzu so bili v letih po osvojitvi Iberskega polotoka precej napeti. Berberi so bili mnogo številnejši od Arabcev in so opravili večino spopadov, pri delitvi plena pa so bili zapostavljeni. Poleg tega so morali opravljati tudi zahtevne vojaške naloge, na primer službovati na najbolj ogroženih območjih. Nekateri arabski guvernerji so imeli s svojimi berberskimi generali dokaj dobre odnose, drugi pa so jih zelo zlorabljali. Upori berberskih vojakov so bili zato pogosti. Leta 729 se je uprl poveljnik Munus in ustanovil svojo državo Kardanjo v vzhodnih Pirenejih, leta 740 pa je izbruhnil velik upor v [[Magreb]]u v severni Afriki. Da bi zatrl upor, je omajadski kalif Hišam v severno Afriko poslal dobro oboroženo vojsko sirijskih Arabcev pod poveljstvom Bilada Aš Šama.<ref>R. Dozy (1913), ''Spanish Islam: A History of the Muslims in Spain'', London, Chatto & Windus, str.133.</ref> Vojsko so sestavljali polki po 6.000 mož iz štirih največjih sirijskih okrožij ([[Damask]], [[Homs]], [[Jordanija]] in [[Palestina]]), katerim se je pridružilo 3.000 mož iz Kinasrina in 3.000 iz [[Egipt]]a. Sirijsko armado so berberski uporniki popolnoma uničili v bitki pri Bagaduri v Maroku. Njihova zmaga je k novemu uporu vzpodbudila tudi Berbere v seveni Iberiji. Uporniki so odstavili svoje arabske poveljnike in se z veliko vojsko odpravili na jug proti Toledu, Córdobi in Algecirasu. Arabski andaluški guverner, kateremu so se pridružili ostanki poražene sirijske vojske, približno 10.000 mož, je v nizu okrutnih bitk leta 742 upor zatrl.
Po zmagi je izbruhnil nov spor, tokrat med sirijskimi generali in andaluškimi Arabci. Sirijci so avgusta 742 v bitki pri Aqua Portori premagali domačine, vendar jih je bilo premalo, da bi prevzeli oblast v Al Andaluzu. Spor se je končal leta 743 s dodelitvijo polkovnih fevdov sirijski vojski po vsem Al Andaluzu. Damaščanski polk so namestili v Elviri (Granada), jordanski v Reyyu (Málaga in Archidona), palestinski v Medini-Sidoniji in Jerezu, homski v Sevilji in Niebli in kinasrinski v Jaénu. Egiptovski polk so razdelili in ga namestili v Beji na zahodu in Tudmirju (Murcija) na vzhodu.<ref>Levi-Provençal (1950), str. 48; Kennedy (1996), str. 45.</ref> Prihod Sirijcev je bistveno povečal delež arabskega prebivalstva na Iberskem polotoku in pomagal okrepiti njihovo oblast na jugu, hkrati pa je neodvisnost njihovih polkov omajala oblast andaluškega guvernerja.
Druga pomembna posledica upora je bila širitev Asturskega kraljestva, ki je bilo dotlej omejeno na enklave v Kantabrijskem višavju. Po uporu Berberov so Arabci umaknili svoje vojaške posadke iz trdnjav na severni meji, kar je takoj izkoristil [[Alfonz I. Asturski]]. Zasedel je izraznjene trdnjave in k svojemu skromnemu kraljestvu priključil severozahodni provinci Galicijo in Leon. Asturci so iz mest v nižinah Galicije in Leona evakuirali krščansko prebivalstvo in v dolini reke Duero ustvarili prazen varovalni pas, imenovan Duerska puščava. Prazno ozemlje je naslednjih nekaj stoletij pomenilo mejo med krščanskim severom in muslimanskim jugom Iberskega polotoka. Oblast v Al Andaluzu je južno od meje ostanovila tri marke (''thughur''): spodnjo s središčem najprej v Méridi in kasneje v Badajozu, srednjo s središčem v Toledu in gornjo s središčem v Zaragozi.
Spore in nerede so izkoristili tudi [[Franki]] in leta 752 pod vodstvom [[Pipin Mali|Pipina Malega]] napadli Septimanijo v upanju, da bodo Andaluzijcem odvzeli odskočno desko za napade v [[Frankovsko kraljestvo]]. Franki so po dolgotrajnem obleganju leta 759 osvojili še zadnjo andaluško trdnjavo Narbonne in pomaknili mejo svojega kraljestva na Pireneje.<ref>F. Cardini (2001), ''Europe and Islam'', Wiley-Blackwell, str. 9.</ref>
Tretja posledica berberskega upora je bil propad oblasti kalifata v Damasku nad zahodnimi provincami. Omajadske kalife so leta 750 vrgli z oblasti [[Abasidi]] iz [[Bagdad]]a, ki niso imeli dovolj moči, da bi uveljavili svojo oblast tudi v Magrebu in Al Andaluzu. V zahodni Afriki so oblast prevzeli Fihridi, pripadniki lokalnega arabskega klana in potomci Okba Ibn Al Nafi Fihrija. Vladali so, kot da je ozemlje njihov zasebni imperij. V Ifrikiji je vladal Abd Al Rahman Ibn Al Habib Fihri, v Al Andaluzu pa Jusuf Al Fihri. Fihridi so pozdravili padec Omajadske dinastije in poskušali doseči dogovor z Abasidi, v upanju, da se bo njihova samopašna oblast nadaljevala. Ko so Abasidi njihovo ponudbo zavrnili in zahtevali, da se jim podredijo, so Fihridi zazglasili svojo neodvisnost in, najbrž ravno zaradi tega, povabili preživele člane Omajadske dinastije, naj se zatečejo k njim. Vabilo je bilo zanje usodno in so ga kmalu obžalovali, ker je Al Validov vnuk [[Abd Al Rahman I.|Abd Al Rahman]] upravičeno zahtevali vrnitev ozemlja. Abd Al Rahmanu se je pridružila tudi nezadovoljna lokalna gospoda.
==Sklici==
| |||