Deseti brat: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 38:
Roman je kompozicijsko izredno spretno zaznamovan, vendar mu je kljub temu [[Fran Levstik]], najpomembnejši kritik tega časa, očital veliko slabosti (Manica je bila prestara za možitev, ko se je Lovre vrnil na Slemenice. Odlično »narejen« je le Krjavelj, Lovre Kvas pa je absolutno preveč čustven in premalo dejaven. Očita mu tudi, da je jezik preveč romantičen, da ni Ijudski, da se je premalo posvetil psihologiji oseb in da je čutiti gosposki Stritarjev vpliv. Celo pri »vaški sredini« Levstik ni bil povsem zadovoljen, češ da je naslikal preveč revežev, kot da Slovenci ne bi imeli bogatih kmetov).
 
Za Jurčiča ne moremo reči, da je Levstikov ali [[Josip Stritar|Stritarjev]] učenec, trdimo pa lahko, da je znal preseči vse literarne programe. Dotlej na Slovenskem ni bilo pripovedne tradicije, zato je Jurčič zagotovo prvi slovenski pripovednik in Deseti brat pomeni novo dejanje v zgodovini slovenske literature. Mitja Vatovec je KRETEN.
 
V Desetem bratu srečamo romantično-realistično dvojnost. Lovre Kvas je sprva zelo čustvena oseba, želi pa ravnati razumsko. Moti ga pridobitniški svet (tipično romantično), v odnosu do Manice pa ga vedno zanesejo čustva in se večkrat pusti zmesti. Vendar proti koncu romana odide na [[Dunaj]], kjer doštudira in postane doktor prava, zato je na koncu romana izrazito realističen. Tudi Manica je zaljubljena, vendar je realistična oseba in je veliko stvarnejša in dejavnejša od Lovreta. Martinek Spak je izrazito romantičen s svojo skrivnostjo, s skrajno čustvenimi reakcijami, z intenzivno ljubeznijo do matere in izredno močnim sovraštvom do očeta (maščevanje). Romantičnost opazimo tudi v popisovanju t. i. skrivnostnih dogodkov in v retrospekciji. Realističnost pa srečamo pri opisovanju običajnih kmečkih shodov pri Obrščaku in v zaključku romana.