|
caption=Osvojitev Jeruzalema leta 1099 |
partof= [[Prva križarska vojna|Prve križarske vojne]] |
date=[[7. junij]]-[[15. julij]] [[1099]]|
place=[[Jeruzalem]]|
result=Prepričljiva zmaga križarjev |
}}
Obleganje Jeruzalema med [[Prva križarska vojna|prvo križarsko vojno]] je trajalo od [[7. junij]]ajunija do [[15. julij]]ajulija [[1099]]. [[Križar]]jem je uspelo osvojiti mesto in osvoboditi [[Jezus Kristus|Kristusov]] grob, s čemer so bili cilji pohoda doseženi. Skoraj vse prebivalce mesta so pobili. [[Godfrej Bouillonski]] je [[22. julij]]ajulija dobil naslov čuvaja Božjega groba, leto kasneje pa je njegov brat [[Baldvin I. Jeruzalemski|Baldvin]] postal prvi [[kralj]] [[Jeruzalemsko kraljestvo|Jeruzalemskega kraljestva]].
== Zgodovinsko ozadje ==
Po uspešnem obleganju [[Antiohija|Antiohije]] junija [[1098]] so križarji do konca leta ostali v bližini mesta. Papeški legat [[Ademar Monteilski|Ademar iz Puya]] je umrl in oblast v mestu je prevzel [[Bohemond I. Antioški]]. [[Baldvin I. Jeruzalemski|Baldvin Bouillonjski]] je ostal v [[Grofija Edesa|Edesi]], ki jo je osvojiosvojil na začeku leta [[1098]]. Med knezi je bilo mnogo nesoglasij glede tega, kaj storiti in [[Rajmond IV. Touluški|Rajmond Touluški]] je razočaran zapustil Antiohijo in se odpravil osvajat trdnjavo Marat al-Numan. Konec leta so nižji [[vitez]]i in pešci zagrozili, da bodo odšli v [[Jeruzalem]] brez sprtih knezov.
== Obleganje Arqe ==
Konec decembra ali zgodaj januarja [[1099]] sta Robert Normandijski in [[Tankred Galilejski]] sprejela ponudbo, da postaneta vazala Rajmonda Touluškega, ki je bil dovolj bogat, da je lahko plačeval njune usluge. Godfrej Bouillonski je imel dohodke od bratovega premoženja v Edesi, zato je Rajmondovo ponudbo zavrnil.
Rajmond Touluški je [[5. januar]]jajanuarja porušil obzidje Marata in se [[13. januar]]jajanuarja bosonog in preoblečen v romarja z vojsko odpravil proti jugu. Na poti ob [[Sredozemlje|sredozemski obali]] ni naletel na kakšen večji odpor, ker so lokalni [[muslimani]] raje trgovali kot vojskovali. Poleg tega so bili prebivalci [[islam|suniti]] in jim oblast [[islam|šiitskih]] [[Fatimidi|Fatimidov]] iz [[Egipt]]a ni bila preveč pogodu.
Rajmond Touluški je imel v načrtu, da sam osvoji [[Tripoli, Libanon|Tripoli]] in ustanovi svojo državo, podobno Bohemondovi [[Kneževina Antiohija|Antiohiji]]. Na poti ob obali proti jugu je začel oblegati [[Arqa|Arqo]]. Godfrej Bouillonski in Robert Flandrijski, ki je tudi odklonil Rajmondovo ponudbo za vazalstvo, sta se medtem v [[Latakija|Latakiji]] pridružila ostankom križarske vojske in februarja odšla proti jugu. Bohemond je šel nakaj časa z njima, potem pa se je nahitro vrnil v Antiohijo. Tankred je zaradi spora, katerega vsebina ni znana, zapustil Rajmonda in prestopil h Godfreju, zatem pa se je križarjem pridružila še vojska Gastona IV. Béarnskega.
=== Prihod ===
Obleganje Akona se je brez uspeha nadaljevalo do [[13. maj]]amaja. [[Fatimidi]] so poskušali s pogajanji skleniti premirje pod pogojem, da križarji ne bi odšli proti Jeruzalemu, kar so križarji seveda odklonili. [[13. maj]]amaja so prišli do [[Tripoli, Libanon|Tripolija]], kjer so od lokalnega vladarja dobili denar in konje in nadaljevali pohod proti jugu. [[19. maj]]amaja so prišli do [[Bejrut]]a in [[23. maj]]amaja do [[Tir, Libanon|Tira]]. V Tiru so se obrnili proti Jeruzalemu in prišli [[3. junij]]ajunija do [[Ramala|Ramale]], ki so jo prebivalci že pred njihovim prihodom zapustili. V Ramali so v [[cerkev (zgradba)|cerkvi]] [[Sveti Jurij|svetega Jurija]] ustanovili [[Škofija|škofijo]]. [[6. junij]]ajunija je Godfrej ukazal Tankredu in Gastonu, naj zasedeta [[Betlehem]], [[7. junij]]ajunija pa so križarji končno prišli pred jeruzalemsko obzidje. Od 7.000 vitezov in okrog 30.000 pešcev, ki so pred tremi leti odšli na pohod, je do Jeruzalema prišlo samo 1.500 vitezov in 12.000 pešcev.
Njihov prihod [[guverner]]ja Jeruzalema Iftikarja ad-Daula ni presenetil in se je nanj dobro pripravil. Iz Jeruzalema je izgnal vse krščanske prebivalce, ki bi ga lahko izdali, in zastrupil večino vodnjakov v okolici mesta. Križarji so začeli so oblegati mesto takoj po svojem prihodu in zaradi pomanjkanja hrane in vode trpeli mnogo bolj kot obleganci. Godfrej Bouillonski, Robert Flandrijski in Robert Normandijski so oblegali severno obzidje do [[Davidov stolp|Davidovega stolpa]]. Rajmond Touluški se je utaboril zahodno od mesta in oblegal obzidje od Davidovega stolpa do Sionskega griča.
Neposreden napad na mestno obzidje [[13. junij]]ajunija je spodletel. Brez hrane in vode so ljudje in živali hitro umirali in čas prav gotovo ni bil njihov zaveznik. Na srečo sta kmalu po prvem napadu v [[Jafa|Jafo]] pripluli dve [[Genova|genovski]] [[galeja|galeji]], ki sta za kratek čas pomagali prebroditi krizo. Križarji so začeli v Samariji sekati drevje in graditi oblegovalne naprave. Hrane in vode je še vedno primanjkovalo, konec junija pa je prispela novica, da je nadnje krenila fatimidska vojska iz Egipta.
=== Bosonoga procesija ===
Pred križarji je bila skoraj nemogoča naloga. Njihovo moralo je dvignil [[duhovnik]] [[Peter Deziderij]], ki je trdil, da je imel božje videnje, v katerem ga je duh pokojnega Ademarja podučil, naj se tri dni postijo, potem pa bosonogi krenejo na procesijo okoli mesta. Mesto bo deveti dan padlo, kot je padel [[Sveto pismo|svetopisemski]] [[Jeriho]] (Jozue 6:20).
Križarji so umirali od lakote, a so se kljub temu tri dni postili in [[8. julij]]ajulija [[1099]] med trobljenjem in petjem [[knjiga psalmov|psalmov]] krenili na procesijo okrog mestnega obzidja. Branilci na obzidju so se jim ves čas posmehovali. Procesija se je ustavila na [[OljčnaOljska gora|OljčniOljski gori]], kjer so jim pridigali Peter Puščavnik, Arnulf Chocqueški in Rajmond Aguilerski.
=== Končni napad in pokol ===
Med obleganjem so križarji večkrat neuspešno naskočili mestno obzidje. Medtem so [[Genova|Genovežani]] pod poveljstvom Guglielma Embriaca razstavili svoje ladje in zgradili tri oblegovalne stolpe. Ponoči [[14. julij]]ajulija so jih privlekli pred obzidje in naslednje jutro napadli. ''[[Gesta Francorum]]'' (Dejanja Frankov) pravi, da sta prva prišla v mesto flandrijska viteza Letold in Engelbert. Takoj za njima so v mesto vdrli Godfrej, njegov brat Evstahij in Tankred s svojimi vitezi. Rajmondov oblegovalni stolp se je moral pred obrambnim jarkom ustaviti, ko so križarji vdrli v mesto pa so se branilci mestnih vrat kljub temu vdali.
Ko so križarji vdrli v mesto, so pobili večino prebivalcev, po nekaterih računih okrog 40.000 ljudi. Pri tem niso delali razlik - ubijali so [[muslimani|muslimane]], [[Judje|Jude]] in [[krščanstvo|kristjane]]. Nekateri viri trdijo, da je kri segala do gležnjev (''Gesta Francorum''), drugi, da je segala konjem do kolen in uzd (Rajmond Aguilerski). [[Kronika|Kronist]] Ibn al-Qalanisi pravi, da so se judovski branilci zatekli v [[sinagoga|sinagogo]], ki so jo [[Franki]] nato z ljudmi vred zažgali. Veliko muslimanov se je zateklo v [[Mošeja Al-Aqsa|mošejo Al-Aqsa]]. [[Tankred Galilejski]] jih je poskusil zaščititi, vendar mu to ni uspelo. Fatimidski guverner se je umaknil v Davidov stolp in se kasneje predal pod pogojem, da ga skupaj z njegovim spremstvom izpustijo iz mesta. Bil je eden izmed redkih ljudi, ki so pokol preživeli.
== Posledice ==
Po pokolu je vladar mesta postal Godfrej Bouillonski in [[22. julij]]ajulija dobil naslov varuha [[Bazilika Božjega groba, Jeruzalem|Božjega groba]]. Naslova kralja ni hotel sprejeti, ker ni hotel nositi zlate krone v mestu, v katerem je [[Jezus Kristus|Kristus]] umrl s trnovo krono na glavi. Rajmond Touluški je vse ponujene naslove odklonil. Godfreju je predal Davidov stolp in se odpravil na romanje. Njegovo odsotnost je izkoristil Arnulf Chocqueški in dosegel, da so ga [[1. avgust]]aavgusta izvolili za prvega latinskega jeruzalemskega [[patriarh]]a. Upravičene proteste grških patriarhov so zavestno prezliprezrli. Arnulf je [[5. avgust]]aavgusta po posvetu s preživelimi prebivalci odkril ostanke [[Pravi križ|Pravega križa]], na katerem je bil križan [[Jezus Kristus]].
Godfrej Bouillonski je [[12. avgust]]aavgusta krenil z vojsko, ki je pred seboj nosila Sveti križ, v vojno proti Fatimidom. V [[Bitka pri Askalonu|bitki pri Askalonu]] je njegova vojska zmagala in večina udeležencev je menila, da so s tem izpolnjeni vsi cilji [[prva križarska vojna|prve križarske vojne]]. Večina vitezov se je vrnila domov, tisti, ki so ostali pa so ustanovili [[Jeruzalemsko kraljestvo]]. Naslednje leto je Baldvin Bouillnski postal prvi jeruzalemski kralj [[Baldvin I. Jeruzalemski]].
Obleganje in osvojitev Jeruzalema je v [[Evropa|Evropi]] kmalu postalo [[legenda]]. Osvojitev so v [[12. stoletje|12. stoletju]] opevale številne pesnitve, med katerimi sta najbolj znani ''Chanson de Jérusalem'' in ''Chanson des Chétifs''.
* Frederic Duncalf, Parallel source problems in medieval history, New York, London : Harper & Brothers, 1912.
* Sir Archibald Alison, Essays, Political, Historical, and Miscellaneous - vol. II, London, 1850.
* The Siege and Capture of Jerusalem: Collected Accounts, primarni viri iz Medieval Sourcebook.
== Zunanje povezave ==
{{Portal-Vojaštvo}}[[Kategorija:Križarske vojne]] ▼ {{kategorija v Zbirki|Siege of Jerusalem 1099}}
{{Portal-Vojaštvo}}
▲{{Portal-Vojaštvo}}[[Kategorija:Križarske vojne]]
[[Kategorija:Prva križarska vojna]]
[[Kategorija:Leto 1099]]
[[Kategorija:Obleganja]]
| 