Števan Kovatš: Razlika med redakcijama

Bil je urednik ''[[Evangeličanski kalendar|Evangeličanskega kalendarja]]'' in ''[[Düševni list|Düševnega lista]],'' ker je zelo dobro govoril [[prekmurščina|prekmurščino]]. Leta 1922 je bil imenovan za seniorja [[Prekmurski evangeličanski seniorat|Prekmurskega evangeličanskega seniorata]], čeprav je posle seniorja opravljal že od razpada Avstro-Ogrske leta 1918. Leta 1922 ga je kralj [[Aleksander I. Karađorđević]] imenoval za duhovnega sodnika evangeličanske cerkve v [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevini Jugoslaviji]]. Po madžarski zasedbi [[Prekmurje|Prekmurja]] leta 1941 so mu za zasluge podelili naziv častnega seniorja. Kar nekaj let je bil tudi predsednik [[Murskosoboška hranilnica|Prekmurske banke]] (ustanovljena pod imenom Murskosoboška hranilnica), ter več kot 50 let član nadzornega sveta te banke. Kralj [[Aleksander I. Karađorđević]] ga je leta 1926 odlikoval z [[Redom sv. Save]] (III. stopnje).[[Zgradil je novo cerkev v Murski Soboti (1910), evageličanski dormitorij, itd. Leta 1940 je napisal zgodovino murskosoboške evangeličanske gmajne, ki je najpomembnejši vir za zgodovino evangeličanske cerkve v Murski Soboti, ter zgodovine protestantizma v Prekmurju. Leta 1933 je prvi pisal o arheološkem najdišču v Petanjcih. Skupaj z [[Janos Cziffrak|dr. Janos Cziffrak-om]] je bil največji nasprotnik [[Ferenc Ivanoci|Ferenca Ivanocija]], saj je v nasprotju z Ivanoczyjem zagovarjal [[Prekmurščina|prekmurščino]] kot samostojen jezik, ki ne more fuzionirati [[slovenščina|knjižni slovenščini]]. Bil je tudi podpredsednik [[Madžarsko izobraževalno društvo Slovenske krajine|Madžarskega prosvetnega društva za Vendsko krajino]] ''(Vendvidéki Magyar Közművelődesi Egyesület-VMKE),'' ki je izdajalo svoj časopis ''Murska Sobota in njena okolica ([[Murska Sobota in okolica|Muraszombat és Vidéke]]),'' organiziralo jezikovne tečaje, politično in kulturno življenje, ter skrbelo za dvig gospodarstva v pokrajini.

V knjigi [[Prekmurski profili]] je [[Franc Sušnik (publicist)|dr. Fran Sušnik]] Kovatš-aKovatša opisal takole: ''"Visoke postave je tudi luteranski senior Kovats. Toda [[Janoš Slepec|Slepec]] hodi vedno pokončno, Kovač pa se sklanja v mili, zibajoči se liniji. Počasi, počasi in zategnjeno govori. In je in piše in čita s pobožno počasno častitljivostjo. (...) Blizu šestdesetih je ze Kovač in čez trideset let ze v Soboti. Tam od Rabe je prišel in ni znal ne besedice slovenske; v Soboti se je udomačil in pred štirimi leti baš on poživil evangeličansko slovensko knjigo, ki je dremala petdeset let, kar je umrl [[Janoš Kardoš|Kardoš]]. Kardoševa dela so večinoma v rokopisih, ki jih hrani Kovač. In še en biser ima v svoji knjižnici: originalno izdajo [[Nouvi Zákon|Küzmičevega Novega Testamenta]]. Kovač je študiral Sopronju, Halleju in Jeni; cerkveni poglavar je za Prekmurje in zadnja inštanca, dokler ni rešeno škofovsko vprašanje."''

Kovač je umrl kmalu po drugi svetovni vojni [[11. december|11. decembra]] [[1945]] v [[Murska Sobota|Murski Soboti]]. [[Adam Luthar]] se je ob krsti pred zbrano množico žalujocihžalujočih poslovil od njega z besedami iz Hebr 13,7: ''Spominjajte se svojih vodnikov, ki so vam oznanjali besedo božjo, ozirajoč se na njihov konec, posnemajte njih vero!'' Pokopan je v družinski grobnici na [[Murska Sobota|mursko-soboškemmurskosoboškem]] pokopališču.