Okrasni pridevek: Razlika med redakcijama

Epiteton navadno nastopa kot [[pridevnik|pridevnik]] (zato ga imenujemo tudi pesniški prilastek), včasih pa tudi kot [[samostalnik|samostalnik]]. Ima ne le funkcijo ukraševanja, ampak z njim želimo doseči umetniški namen, po tej funkciji pa je tudi dobil ime. Od navadnega [[prilastek|prilastka]] se loči po tem, da njegova funkcija ni označevalna (predmete označuje le navidezno), temveč je njegova naloga predvsem izzvati čustveni vtis. Epiteton navadno odraža avtorjevo subjektivnost. Epiteton spada med trope v prenesenem ali zamenjanem pomenu(lat. tropus 'obrat', 'preobrat' - beseda). Trop označuje vsako besedo, ki je uporabljena v obrnjenem smislu. Ukrasni pridevek se uporablja v prenesenem pomenu in daje besedam samosvojo obliko, učinkovitost, barvitost in globlji pomen. Uvrščamo ga v [[metafora|metaforo]] (pridevniško metaforo), besedilo jo opredeli tako, da pove nekaj drugega kakor sicer izraža. Pridevniška metafora je ujemalna samostalniška besedna zveza - vlogo izhodiščnega predmeta ima jedro, levi ujemalni prilastek pa prikazuje ciljni predmet. Ker se epiteton ujema in povezuje s samostalnikom, se pojavlja tudi v identifikaciji, nominalni in genitivni metafori. Epitet je prepoznaven po tem, da je njegova funkcija širše predstavljiva. Po [[Harald Weinrich|H. Weinrichu]] je v veliki meri odvisno od konteksta, ali epiteton razloži samega sebe ali ostane nedoumljiv; močna determinacija konteksta vključuje še tako nenavadno besedo v smiselno povezavo, npr. ''cekinasta se kaplja plemenita ponuja nam prav do robu nalita'' ([[Oton Župančič|Župančič]])- v pričujočem verzu ni mišljeno vino, stisnjeno iz cekinov (kot bi morda razumeli iz dobesednega pomena), marveč rumeno in žlahtno vino, dragoceno kot cekin oz. zlato.juzjzujkiotukr