Božidar Kantušer: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Zunanje povezave: brisal povezavo: Mediateka Hektor Berlioz, ki je zdaj dosegljiva preko Wiki povezave Knjižnica Božidar Kantušer (BIMC v textu). |
v celoti nov tekst |
||
Vrstica 1:
[[Slika:Božo Kantušer.jpg|thumb|right|Božidar Kantušer, okoli 1955
'''Božidar Kantušer''', [[Slovenci|slovenski]] [[skladatelj]], * [[5. december]] [[1921]], [[Pavlovski Vrh]], † [[9. maj]] [[1999]], [[Pariz]].
Kantušer je avtor mnogih [[
== Glasba ==
{{glavni|Seznam skladb Božidarja Kantušerja}}
==
Božidar Kantušer se je rodil na kmetiji na ''Pavlovskem Vrhu'' v [[Prlekija|Prlekiji]], kot prvi od petih otrok Blaža Kantušerja in njegove žene Katarine, rojene Hočevar. Oče je izhajal iz kmečke družine iz okolice [[Celje|Celja]], mati pa iz kovaške družine iz [[Kamnik]]a. Po prvi svetovni vojni sta bila oba zaposlena v [[Ljutomer]]u in od leta 1919 do 1929 živela na ''Pavlovskem Vrhu''. Podeželsko okolje, kulturna dediščina in narava njegove rodne ''Prlekije'', kjer je živel prvih sedem let, so na skladatelju pustili svoj pečat. Plesi v maskah ([[kurent]]i) in ognjena kolesa [[kres]]ov, ki jim je bil takrat priča, so mu odprli svet fantastike, ki ga je pozneje navdihnil kot skladatelja. Tako je nastalo več del – med drugim balet Kresna noč, ki vključuje še en spomin iz otroštva, svojstvene ritme, ki so značilni za nekatera kmetijska opravila.
Kantušer je obiskoval prvi razred v ''Ljutomeru'' (1928–29), nakar se je družina preselila v očetov rojstni kraj ''Celje'', kjer je oče dobil delo v katastru<ref>Poleg tega je oče bil čebelar.</ref>. Oče je želel glasbeno izobraziti vse svoje otroke, tako da je od leta 1932 do 1940 Kantušer bil vpisan na [[Glasbena matica|Glasbeno matico Celje]], kjer ga je violino (in violo) poučeval Ivan Karlo Sancin. Sancin je tudi delil svojo goslarsko znanje in po njegovi zaslugi je skladateljev mlajši brat Joža kasneje postal goslar. Kantušerjeva posebna afiniteta do godal se je tako rodila iz izkušenj v ''Celjskem'' orkestru in iz prakse komorne igre. V najstniških letih je nastajala v njem želja da bi se glasbeno izrazil, to pa je preraslo v potrebo, da bi študiral kompozicijo. V drugi polovici tridesetih letih je bil vpisan na [[I. gimnazija v Celju|Celjsko gimnazijo]] in se pridružil laičnemu gibanju skavtov. Kantušerjevi otroci so pogosto preživljali poletne mesece v ''Kamniku'', rojstnem kraju skladateljeve matere.
Leta 1941 je moral Kantušer pobegniti pred [[nacisti]]. Zapustil je družino v ''Celju'' in se napotil v [[Ljubljana|Ljubljano]], da bi končal srednjo šolo. V ''Ljubljani'' je srečal profesorja kompozicije [[Srečko Koporc|Srečka Koporca]], ki ga je začel poučevati. Ker je bil agitator, so ga leta 1942 aretirali [[fašisti]] in je bil deportiran v [[Koncentracijsko_taborišče#Italija|koncentracijska taborišča]] v Italiji. Po vrnitvi z internacije leta 1943 je skoraj podlegel paratifusu, vendar pa je v ''Ljubljani'' zopet srečal ''Koporca''. Leta 1944 se je pridružil [[partizani|partizanom]] in se po osvoboditvi znova naselil v ''Ljubljani'', da je lahko nadaljeval študij kompozicije pri ''Koporcu''<ref>''Srečko Koporc'' je bil zelo zahteven profesor. Učil je vse predmete, in je tudi bil seznanjen z raziskovanjem Druge dunajske šole.</ref>. Svoje prvo delo, fugo z dvema temama, je napisal leta 1946 in ji leta 1948 dodal še preludij. V Kantušerjevem katalogu je Preludij in Fuga za klavir edino delo iz te dobe, kajti dveh partitur za orkester ni mogoče najti. Leta 1947 je prejel vizum za študij v [[Praga|Pragi]], vendar pa se je odločil, da bo ostal v ''Ljubljani'' in nadaljeval študij kompozicije pri ''Koporcu'', ki ga je leta 1948 tudi zaključil in s tem odprto nasprotoval akademizmu [[Lucijan Marija Škerjanc|Lucijana Marije Škerjanca]]. Od leta 1945 do 1950 je živel študentsko življenje. Imel je stike zlasti s slikarjem [[Karel Zelenko|Karlom Zelenkom]], s katerim sta si delila različna prebivališča, prebival pa je tudi pri ''Koporcu''. Leta 1950 je šel z vizumom v ''Pariz''.
Na začetku 50tih letih je živel na Montparnassu in se preživljal z priložnostnimi deli. Gibal se je v umetniških krogih in se zlasti spoprijateljil z slikarji Pranasom Gailiusom, Raphaelom Kherumianom, [[Veno Pilon|Venom Pilonom]] in Emilom Wachterjem. Leta 1952 in 1953 se je Kantušer na [[Pariški glasbeni konservatorij|Pariškem konservatoriju]] izpopolnjeval pri [[Olivier Messiaen|Olivieru Messiaenu]] in tudi obiskal pouk Tonya Aubina in Jeana Riviera. Poleg tega je obiskoval predavanja estetike Étienna Souriauja na [[Sorbonne|Sorbonni]] in se tudi udeležil konference Internationale Ferienkurse für Neue Musik v Darmstadtu. Leta 1953 je skupaj s Lucom Ferrarijem<ref>Luc Ferrari je krstno izvedel Preludij in Fugo za klavir leta 1953 in Tri bagatele leta 1954, v Maison des Arts na [[Sorbonne|Sorbonni]].</ref>, Pierrom Migauxjem in Yvesjem Ramettejem ustanovil Groupe 84<ref>Cilj Groupe 84 je bil promoviranje sodobne glasbe preko koncertov in predavanj. Na primer, Sonata za dva klavirja in tolkala [[Béla Bartók|Béle Bartóka]] je verjetno bila prvič izvedena v Franciji na koncertu, ki ga je organizirala Grupa 84.</ref>. Še istega leta je podpisal svoj prvi godalni kvartet in srečal ameriško slikarko ''Grace Renzi'', ki je postala njegova žena<ref>Med svojima karierama sta dela slikarke in skladatelja pogosto bila povezana, saj sta tudi velikokrat obravnavala isto "temo", predvsem v baletih in na primer v skladbah Naplavine ali "How long …" .</ref>. Par se je nastanil v četrti République. Leta 1954 je Kantušer podpisal svojo prvo simfonijo (Komorna simfonija). Leta 1955 se jima je rodil sin Borut, istega leta pa je bil krstno izveden prvi godalni kvartet. Ker ni mogel obnoviti [[Jugoslavija|jugoslovanskega]] potnega lista, je Kantušer prejel status izseljenca. Leta 1957 se je z družino preselil v [[Bordeaux]], kjer je ''Grace Renzi'' dobila delo predavateljice v šoli ameriške vojske, nakar so se leta 1959 preselili v [[Fontainebleau]]. Tega leta je pa Kantušer podpisal svoj drugi godalni kvartet.
V ''Fontainebleauju'', kjer so živeli na obrobju gozda (vila "Bois Couvert"), je Kantušer imel stik z naravo in hodil na dolge sprehode. V teh ''Fontainebleaujskih'' letih je skladatelj napisal številna simfonična dela: simfonična drama Sire Halewyn (1960), Simfonija št. 2 (1965), Koncertna uvertura, Koncert za violončelo in Koncert za flavto. Leta 1965 je Roger Bourdin krstno izvedel Koncert za flavto, ki so ga predvajali na televiziji (ORTF) v oddaji o skladatelju. Premiera baleta Dve sliki<ref>Poleg Dveh slik je Kantušer napisal več baletov: Zver Vaccarèsa, Kresna noč in Flamska legenda.</ref> je bila v American Center v ''Parizu''. V drugi polovici 60tih let se je spoprijateljil z dirigentom Jeanom-Jacquesom Wernerjem, organistom Georgesem Devalléejem in Marcom Lombardom, s katerimi je tudi imel profesionalne odnose vso svojo kariero. Godalni kvartet št. 3 je doživel prvo izvedbo, in Simfonija št. 2 ter simfonična drama Sire Halewyn sta bili krstno izvedeni. Trije samospevi za bariton in klavir so pa bili posneti za ORTF. Med počitnicami je družina redno odhajala na pot, in obiskali so razne evropske države. Poleti leta 1966 so z avtobusom potovali po ZDA, med tamkajšnjim bivanjem pa je Kantušer dobil ameriško državljanstvo<ref>Kantušer je kasneje imel dvojno državljanstvo, najprej ameriško in jugoslovansko, nato ameriško in slovensko.</ref>. To mu je tudi omogočilo ponovni obisk domovine, saj je zdaj imel potni list. Tudi leta 1966 je prvič ena njegova skladba (Évocations za rog in klavir) bila izvedena in posneta v [[Slovenija|Sloveniji]]. Še v letu 1966 pa so Éditions musicales transatlantiques (EMT) izdali Simfonijo št. 2. Leta 1968 Kantušer postane pobudnik in eden od ustanovnih članov ''B.I.M.C.'', centra ki so ga ustanovili za promocijo dostopa do založenih in nezaloženih partitur skladateljev dvajsetega stoletja iz vsega sveta, brez estetične pristranskosti. Kantušer je takrat postal direktor ''BIMC-a'' in precejšen del svojega časa posvetil temu položaju na katerem je ostal več kot trideset let (''BIMC'' danes nosi ime Knjižnica Božidar Kantušer).
Leta 1970 je Koncertna uvertura bila krstno izvedena v [[Nica|Nici]] pod taktirko Jeana-Jacquesa Wernerja<ref>Jean-Jacques Werner je krstno izvedel in posnel še dve drugi Kantušerjevi simfonični deli, v 60tih letih.</ref>, trio Musica Rara pa je v [[Trst]]u krstno izvedel Largo. Pianist tria je [[Leon Engelman (pianist)|Leon Engelman]], ki je poznal ''Srečka Koporca'' in s katerim je Kantušer začel profesionalno sodelovati, ter sklenil trajno prijateljstvo. Leta 1971 je družina Kantušer zapustila ''Fontainebleau'' in se vrnila v ''Pariz''. Najprej so stanovali v četrti Bastille, nato Rue de Rome, nazadnje pa v Cité internationale des arts, kjer so se ustalili in kjer je par sklenil številna poznanstva. Poleg tega so v 70. letih pogosto preživljali poletja v [[Grožnjan]]u, kjer so se pridružili poletni koloniji umetnikov, ki so oživljali to [[Istra|istrsko]] mesto. Skladatelj je tukaj še posebno bil znova v stiku z svojim prijateljem ''Karlom Zelenkom''. Koncert za violončelo izide pri založbi EFM (Éditions françaises de musique), leta 1973 pa podpiše Simfonijo št. 3. Georges Devallée je krstno izvedel Preludij in fugo za orgle<ref>Preludij in Fugo za orgle je izšel na eni od George Delvalléejevih LP-plošč posvečeni sodobnim orgelskim delom, ena od slik ''Grace Renzi'' je pa na ovitku plošče.</ref>, leta 1974 mu je tudi bila posvečena skladba "How long …" . V letih 1974/1975, v prizadevanju za tem, da bi se odprlo več identičnih informativnih centrov, je Kantušerju uspelo odpreti ''BIMC'' center v ''Kamniku''<ref>V istem prizadevanju je Kantušer bil v pogovorih z Lincoln Centrom v [[New York]]u.</ref> v sodelovanju z [[Narodna in univerzitetna knjižnica|NUK]]om, zato je tudi pogosto potoval med Francijo in Slovenijo. Leta 1976 je revidiral Simfonijo št. 3 in napisal skladbo Pisma moji ženi, za klavir. Leta 1977 je slovenska glasbena založba EDSS izdala Dve sliki, Kantušer pa je podpisal Koeksistenco št. 1<ref>Naslov »Coexistence« (sobivanje) je mogoče razumeti v povezavi z izrazom "simfonija".</ref>, ki je še istega leta bila izvedena v [[Opatija|Opatiji]]. Leta 1978 je kot predpremiero cikla koncertov z naslovom "Skladatelji našega časa" organiziral v ''Parizu'' koncert komorne glasbe, v Cité des Arts (dvorana Edmond Michelet). Istega leta je Suita za tolkala bila krstno izvedena v [[Radenci]]h na Festivalu komorne glasbe dvajsetega stoletja. Pod naslovom Kresna noč je ta suita leta 1979 za [[RTV Slovenija]] doživela koreografijo [[Majna Sevnik Firšt|Majne Sevnikove]].
Leta 1980 je bila Simfonija št. 3 posneta za ''RTV Slovenija'' pod taktirko [[Anton Nanut|Antona Nanuta]]<ref>V obdobju med 1980 in 1996 je Anton Nanut na čelu [[Simfonični orkester RTV Slovenija|Simfoničnega orkestra RTV Slovenija]] krstno izvedel veliko Kantušerjevih simfoničnih del.</ref>, ''Leon Engelman'' pa je zaslužen za to, da je ''RTV Slovenija'' predvajala dolgo radijsko oddajo o skladatelju. Posnetki njegovih del se pogosto predvajajo v ''Jugoslaviji''. V ''Parizu'' je spoznal pisatelja Godfreyja Howarda (Oxon) in skladatelja Griffitha Rosea. Leta 1980 je Kantušer podpisal Godalni kvartet št. 4, ki ga je leta 1981 Zagrebški godalni kvartet prvič izvedel in ki izide na LP plošči<ref>Druga stran plošče je posvečena Koncertu za violončelo, posnetek pa je prejel ''jugoslovansko'' letno nagrado.</ref>. Leta 1981 podpiše Simfonijo št. 4 in jo revidira leta 1983. Poleg koncertnega ciklusa je ''BIMC'' center tudi organiziral razstave in predstavitve raznih glasbenih ustanov. Zakonca sta pogosto obiskovala [[Benetke]], kjer je v Sant’ Agnese leta 1983, Esquisse za orgle doživelo krstno izvedbo Georgesa Delvalléeja. Leta 1984 se je v [[Berlin]]u rodil vnuk Nicolas. Leta 1985 in 1986 je bil v [[SNG Maribor|Mariborski Operi]] na sporedu balet Flamska legenda<ref>Partitura Flamske legende (1983) je revizija simfonične drame Sire Halewyn (1960).</ref>, v koreografiji Vlasta Dedoviča. Leta 1985 je Kantušer napisal skladbo za godala Eppur si muove, katere krstna izvedba je bila v [[Cankarjev dom|Cankarjevem domu]] leta 1986. Leta 1985 je moral priznati neuspeh sodelovanja med ''BIMC'' in ''NUK''. Kantušer je obdržal stanovanje v ''Kamniku'', ne pa hiše v ''Istri''. V Kamniku je pogosto obiskoval veterinarja Demetra Sadnikarja, imel je pa tudi stalne stike z umetnostnim zgodovinarjem Juretom Mikužem, ki ga je spoznal v ''Parizu''. Kantušer je bil povezan z založništvom Billaudot, ki je nasledilo EFM. Od leta 1986 se je osredotočal na digitalizacijo ''BIMC'' datotek. Leta 1987 so Simfonijo št. 4 posneli v ''Ljubljani'' pod taktirko ''Antona Nanuta'', takrat so tudi Naplavine<ref>Skladba Naplavine je plod sodelovanja med Danielom des Brossesom (avtorjem poezije), Kantušerjem in ''Grace Renzi''.</ref> doživele krstno izvedbo. Kantušer je leta 1988 podpisal svoj zadnji, sedmi godalni kvartet<ref>V obdobju med 1953 in 1988 je Kantušer napisal sedem godalnih kvartetov. Kvartete številka 4, 5, 6 in 7 je napisal v 80tih letih.</ref>. Proti koncu tega desetletja sta se zakonca odpravila na umetniško turistično potovanje po vsej ''Jugoslaviji''.
V 90. letih sta Kantušer in ''Grace Renzi'' večkrat obiskala ''ZDA''. Dvakrat sta bila v [[New York]]u zaradi organizacije distribucije ''BIMC'' katalogov, ali tudi iz osebnih razlogov<ref>East Side Dream za klavir je podpisal v ''New Yorku'' leta 1994.</ref>. Kantušer je bil član American Composers' Alliance, in tudi član francoskega Sacem-a in Sazas-a v Sloveniji. V tem desetletju je izšlo več publikacij o njem in več radijskih oddaj mu je bilo posvečenih (zlasti na kanalu France 2), tri CD-ji ki vključujejo njegova dela so pa izšli v Sloveniji. Še je organiziral koncerte v Cité des Arts, eden od katerih je leta 1992 bil posvečen skladatelju Sergiu Natri. Istega leta je Kantušer podpisal simfonično verzijo skladbe Naplavine, ki je bila posneta za ''RTV Slovenija'' leta 1993. Skladbo Sarajevo, ki je bila podpisana leta 1993, so krstno izvedli na [[Dunaj]]u leta 1995. Koncert za violo, kontrabas in orkester je nastal leta 1994 in so ga leta 1996 posneli za ''RTV Slovenija''. Leta 1996 pa je bil v [[Fresnes, Val-de-Marne|Fresnesu]] (Ferme de Cottinville) koncert, posvečen Kantušerju ob njegovi 75-letnici. Kantušer se je zavedal, da je bilo treba povečati število prostorov knjižnice, zato je bil na ''Sorbonni'' v zvezi s tem v stiku z Danièle Pistone. Ob koncertu v čast skladatelju v Holywell Music Room na Festivalu sodobne glasbe v [[Oxford]]u sta se zakonca leta 1997 odpravila na zadnje skupno potovanje. Leta 1998 je imel Kantušer pogovore s slovenskim ministrstvom za kulturo o odprtju ''BIMC'' centra v ''Sloveniji''. Pogovori so bili uspešni leta 1999, ko se je Kantušer sestal z ministrom [[Jožef Školč|Jožefom Školčem]] in ko so vas [[Šmartno, Brda|Šmartno]] izbrali kot kraj za ustanovitev informativnega centra. Po drugi strani se pogovori z BnF (Biblitohèque Nationale de France) izkažejo za neuspešne. Božidar Kantušer je umrl 9. maj 1999 za možgansko kapjo v bolnišnici v ''Parizu'', star 77 let.
Kantušer je pokopan na ''pokopališču Père-Lachaise'' z ''Grace Renzi'' (Kantuser), ki je umrla leta 2011. Rokopisi njegovih skladb so shranjeni v knjižnici Library of Congress v [[Washington]]u. Čeprav ni podpisana, je opera Na Božični večer dokončana. Marc Lombard je izdal vseh sedem godalnih kvartetov. Grace Renzi je poskrbela za nasledstvo ''BIMC-a'' in po zaslugi Dominique Hausfater je zbirka danes dostopna v Mediateki Hector Berlioz na ''Pariškem glasbenem konservatoriju''.
== Viri ==
* {{navedi knjigo |author=Howard Godfrey |title=Paris: the essential city |publisher=David & Charles Publishers plc |year=1988 |isbn=0-7153-9153-4}}
* {{navedi knjigo |author=Križnar Franc |title=Sto slovenskih skladateljev |publisher=Prešernova družba, Vrba |year=1997 |isbn=961-6186-28-0}}
Vrstica 15 ⟶ 34:
<li>Honegger, Marc (1970). ''Dictionnaire de la musique : les hommes et leurs œuvres volume 1''. Bordas, Paris.</li>
<li>Kovačević, Krešimir (1974). ''Muzička enciklopedija'' (2. izdaja). Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb.</li>
<li>Klemenčič, Ivan (1988). ''Slovenski godalni kvartet''. Musicological Annual XXIV, Ljubljana.</li>
<li>Javornik, Marjan ; Dermastia, Alenka (1990). ''Enciklopedija Slovenije'' (4. zvezek). Založba Mladinska knjiga, Ljubljana.</li>
<li>Karlin, Klemen (2003). ''Božidar Kantušer und sein Orgelwerk''. Universität für Musik und darstellende Kunst, Wien.</li>
</ul>
== Opombe in reference ==
{{opombe}}
== Glej tudi ==
Vrstica 24 ⟶ 47:
* [[seznam slovenskih opernih skladateljev]]
== Zunanje povezave ==
[http://www2.arnes.si/finearts/kantuser/kantuser.html Božidar Kantušer (arnes)]
| |||