Bitka za Iwo Jimo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Bot: Popravljanje preusmeritev |
m dewiki letnic, pp |
||
Vrstica 4:
|image=[[Slika:Sixth Fleet during invasion of Iwo Jima.jpg|250px]]
|caption=Ameriško izkrcanje na otok
|date=
|place={{ikonazastave|Japonska}} [[Iwo Jima]]
|result=Ameriška zmaga
|combatant1={{
|combatant2={{
|commander1=[[Holland Smith]]
|commander2=[[Tadamiči Kuribajaši]]{{KIA}}
Vrstica 22:
Po porazu japonske vojske v [[Pomorska bitka pri Marijanskem otočju|Marijanskem jarku]] so se Japonci pričeli pripravljati na obrambo otoka. Le-ta je imel namreč izjemen strateški položaj, saj je letališče na njem predstavljalo izhodišče oz. prosto pot do Japonske. Na tem otoku so bila tudi tri letališča, od koder so japonski prestrezniki napadali ameriške bombnike, zato bi zavzetje otoka odpravilo to oviro in omogočilo začetek priprav na morebitno invazijo na glavne japonske otoke.
Obrambo otoka je poleti leta
Kuribajaši je vedel tudi, da bo ameriška premoč brez težav uničila obrambne položaje na obali, ki jih je predvidevala takratna japonska obrambna doktrina (to se je zgodilo tudi ob bitki za Saipan). Namesto tega se je odločil, da obrambne položaje namesti bolj v notranjosti otoka ter na višjih predelih, od katerih je bilo mnogo obrambnih položajev na gori Suribači. V ta namen je bilo poleti 1944 s pomočjo rudarskih inženirjev zgrajeno obsežno število podzemnih obrambnih položajev, povezanih z omrežjem [[predor]]ov. V tem času so kljub ameriškim napadom na ladje začele na otok prihajati tudi japonske okrepitve.
Vrstica 30:
==Bitka==
Vse od pozne jeseni 1944 je bil otok že tarča ameriških letal, ki so bombardirala položaje na njem, vendar akcije niso bistveno oslabile japonske obrambe, so pa del japonskih sil preusmerile v popravilo škode. Nekaj obrambnih položajev na obali, ki so jih zahtevali Kuribajašijevi nadrejeni, je bilo uničenih že ob bombardiranju pred začetkom kopenske invazije. Zato so
Poveljnik napada je bil ameriški general [[Holland M. Smith]], ki je naletel na izjemen japonski odpor. Američani so načrtovali hitro zasedbo otoka brez večjih izgub. Ob prvem valu invazije se je na otok uspelo izkrcati cca. 30.000 marincem, ki pa za razliko od prejšnjih bitk niso bili deležni takojšnjega protinapada, kar jih je presenetilo. Ko se je dovolj marincev premaknilo v notranjost otoka, so doživeli močan ogenj z japonskih obrambnih položajev. Tudi, če so marinci uspeli očistiti kakšnega od obrambnih položajev, so novi japonski vojaki preko tunelov lahko ponovno zasedli položaje, za katere so marinci domnevali, da niso več nevarni. Že prvi dan so tako imeli napadalci približno tisoč mrtvih in ranjenih.
[[Slika:WW2_Iwo_Jima_flag_raising.jpg|thumb|300px|left|Ameriški marinci dvigajo ameriško zastavo na Iwo Jimi po zavzetju najvišjega vrha
V nekaj dneh je Japoncem vseeno začelo primanjkovati hrane in streliva, Američani pa so s številčno premočjo uspeli odrezati področje okrog gore Suribači od preostanka otoka. Kljub močni obrambi so dva dni kasneje, tj. 23. februarja, Američani uspeli dejansko zavzeti najvišji vrh otoka, Suribači, kjer so za potrebe propagande izobesili veliko ameriško zastavo. Dogodek je bil fotografiran, tako je slika obšla ves svet, nominirana pa je bila tudi za [[Pulitzerjeva nagrada|Pulitzerjevo nagrado]]. Vendar bitka tedaj sploh še ni bila končana. S časom so marincem na pomoč priskočile tudi oklepne enote, proti katerim se Japonci niso mogli dolgo upirati. Kljub temu so se mnogi borili do smrti ali pa so naredili samomor, da bi se izognili zajetju.
Vrstica 40:
21. februarja so japonska letala uspela potopiti letalonosilko Bismarck Sea, v napadu pa je bilo močno poškodovanih tudi nekaj spremljevalnih ladij in letalonosilka Saratoga.
Zadnji organizirani napad so japonski vojaki tako izvedli zjutraj
== Viri in opombe ==
| |||