Šlezijske vojne: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Hitro dodajanje kategorije "Vojne 18. stoletja" (z uporabo orodja HotCat) |
razširil |
||
Vrstica 1:
'''Šlezijske vojne''', tri vojne med [[Prusija|Prusijo]] in [[Habsburška monarhija|Avstrijo]] za oblast v [[Šlezija|Šleziji]].
S prvo in drugo šlezijsko vojno poimenujemo udeležbo Prusije v [[Avstrijska nasledstvena vojna|vojni za avstrijsko nasledstvo]] (1740-48). Tretja šlezijska vojna pa je naziv za evropski del (po celem svetu razširjene, kopenske in pomorske) [[Sedemletna vojna|sedemletne vojne]] (1756-63). V prvi šlezijski vojni je Prusija iztrgala Avstriji večino šlezijskega ozemlja. V drugi in tretji šlezijski vojni je Avstrija poskušala osvojiti ozemlje nazaj, a ji ni uspelo. Pod avstrijsko oblastjo je ostal le jugozahodni del Gornje Šlezije, kasneje poznan kot [[Avstrijska Šlezija]].
==Uvod==
[[Brandenburg (volilna kneževina)# Hohenzollerji (od 1415 naprej)|Brandenburški Hohenzollerji]] so se že dolgo časa zanimali za ozemlje z rudninami bogate Šlezije. Leta 1537 je brandenburški knez Joahim II. Hektor sklenil s Friderikom II. Legniškim, vojvodo iz šlezijske veje poljske rodbine [[Piasti|Piastov]] pogodbo, po kateri naj bi, v primeru izumrtja šlezijske rodbine, šlezijske vojvodine [[Krnov]], [[Legnica]], [[Brzeg]], in [[Wołów]] pripadle Hohenzollerjem. Tedanji češki kralj, Habsburžan [[Ferdinand I. Habsburški|Ferdinand I.]], je pogodbo pri priči zavrnil. Kljub temu je leta 1675, ob dejanskem izumrtji rodbine Legnica, brandenburški [[Friderik Viljem, Veliki volilni knez|Veliki volilni knez Friderik Viljem]] obnovil zahtevo po omenjenih ozemljih, a je kasneje namesto njih sprejel šlezijsko ozemlje Schwiebus (danes [[Świebodzin]]), ki pa se ga je kasneje, ob dednih sporih po smrti Velikega kneza, avstrijski diplomaciji posrečilo dobiti nazaj. Politična napetost ob nastopu vladanja [[Marija Terezija|Marije Terezije]] leta 1740, ko ji bavarski volilni knez [[Karel VII. Wittelsbach|Karel Albert]] ni priznaval pravice do nasledstva habsburških dežel, se je zdela pruskemu kralju [[Friderik II. Veliki|Frideriku II.]] ugodna priložnost, da obnovi pruske zahteve po Šleziji.
==Prva šlezijska vojna (1740-42)==
Slaba dva meseca potem ko je Marija Terezija prevzela vladanje v habsburških deželah, je pruski kralj Friderik II., ki je tudi sam vladal šele 6 mesecev, postavil Avstriji zahtevo po Dolnji Šleziji, v zameno pa je ponudil svoj glas [[Volilni knez|volilnega kneza]] pri glasovanju za cesarja [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]] možu Marije Terezije, [[Franc I. Štefan Lotarinški|Francu Štefanu Lotarinškemu]]. Ni čakal na avstrijski odgovor, ampak je 26. decembra 1740 s 27.000<ref>Vojna enciklopedija, zv.1, str. 365</ref> možmi prekoračil šlezijsko mejo. Šlezijsko protestantsko prebivalstvo je Pruse prijateljsko sprejelo. Večino Šlezije je pruska vojska zavzela skoraj brez boja, razen trdnjav [[Głogów]], [[Brzeg]] in [[Nysa]].
Spomladi 1748 so Avstrijci zbrali na Moravskem vojsko kakih 17.000 mož<ref name="Vojna366"> Vojna enciklopedija, zv.1, str. 366</ref> in feldmaršal [[Wilhelm Reinhard von Neipperg|grof von Neipperg]] je koncem marca smelo krenil preko reke [[Nysa Kłodzka]] v protinapad. Klub uspešnemu napadu njegove konjenice pa je 10. aprila v [[Bitka pri Małujowicah|bitki pri Małujowicah]] (20 km jugovzhodno od [[Vroclav]]a) podlegel močnejši pehoti pruskega feldmaršala [[Kurt Christoph von Schwerin|grofa von Schwerina]]. Avstrijci, ki jih Prusi niso zasledovali, so se umaknili v trdnjavo Nysa in se z oporo v njej vse leto obdržali v Gornji Šleziji, ob obojestranskem manevriranju in grožnjah. 9. maja 1741 je pruski vojskovodja [[Leopold II. von Anhalt-Dessau|knez von Dessau]] z jurišem zavzel trdnjavo Głogów. 10 avgusta so Prusi zavzeli šlezijsko prestolnico Vroclav. 8. oktobra je prišlo med Avstrijo in Prusijo do premirja.
Avstrijski poraz pri Małujowicah je pospešil združitev avstrijskih sosedov, ki Mariji Tereziji niso priznavali pravice do habsburške dediščine, v vojaško zvezo, ki je imela za cilj medsebojno razdelitev habsburških posesti ([[avstrijska nasledstvena vojna]]). Vojska pod poveljstvom bavarskega volilnega kneza [[Karel VII. Wittelsbach|Karla Alberta]], sestavljena iz [[Volilna kneževina Bavarska|bavarskih]], [[Saška (volilna kneževina)|saških]] in [[Francija|francoskih]] čet, je 24. novembra 1741 zasedla [[Praga|Prago]]. Friderik II. v teh operacijah ni sodeloval in je čakal na razplet dogodkov. Popolno uničenje Avstrije ni bilo v njegovem interesu; v Kleinschnellendorfu je z Avstrijci celo sklenil tajen dogovor o premirju, v katerem se je Avstrija odpovedala Dolnji Šleziji in trdnjavi Nysa.
Jeseni 1741 je Marija Terezija pridobila na svojo stran [[Ogrska|Madžare]]. Avstrijska vojska, zbrana z novimi nabori in deloma poklicana iz [[Lombardija|Lombardije]], je skupaj s slavno ogrsko konjenico februarja 1742 zavzela [[München]] in velik del [[Volilna kneževina Bavarska# Prizadevanja za večjo vlogo v evropski politiki|Bavarske]]. Friderik II. je razdrl pogodbo iz Kleinschnellendorfa in se ponovno povezal z avstrijskimi nasprotniki. To pot je od Avstrijcev zahteval celo dele Češke (okrožja [[Hradec Králové]] in [[Pardubice]]), kar je Marija Terezija odklonila. Feldmaršal von Schwerin je 26. decembra 1741 zavzel [[Olomuc]] na Moravskem.
Začetkom leta 1742 se je Friderik z vojsko pomaknila še južneje, na položaje ob reki [[Dyje]], potem pa je krenil proti vzhodni Češki in se združil z armado kneza von Dessaua. 17. maja 1742 je [[Bitka pri Chotusicah|pri Chotusicah]] (območje [[Kutná Hora]]) premagal avstrijsko vojsko, ki je pod vodstvom [[Karel Aleksander Lotarinški|Karla Lotarinškega]], svaka Marije Terezije, začela ofenzivno operacijo proti Pragi.
Po tej pruski zmagi je ob posredovanju Angležev prišlo do mirovnih pogajanj. Začasni mir v Bratislavi je bil 28. julija 1742 potrjen z mirom v [[Berlin]]u. Dolnja in večina Gornje Šlezije ter češka grofija Glatz (kotlina ob reki Nysa Kłodzka obdana z gorovji, prehodno ozemlje med Češko, Moravsko in Šlezijo) so bile priključene Prusiji (kasneje so tvorile prusko provinco Šlezijo). Le južni del Gornje Šlezije (majhne vojvodine [[Krnov]], [[Opava]] in [[Cieszyn]]) so ostale pod habsburško oblastjo; kasneje so se imenovale [[Avstrijska Šlezija]].
Osvobojena pruskega pritiska je avstrijska vojska dosegla umik Francozov in Bavarcev iz Prage in Češke.
==Druga šlezijska vojna (1744-45)==
S podporo Velike Britanije si je Marija Terezija pridobila prednost v [[Avstrijska nasledstvena vojna|avstrijski nasledstveni vojni]]. Ko je poleti 1744 avstrijska vojska pod [[Karel Aleksander Lotarinški|Karlom Lotarinškim]] vdrla v [[Alzacija|Alzacijo]], in se bližala [[Strasbourg]]u, je Friderik, ki se je ustrašil za svoje šlezijske pridobitve, ponovno kršil mir, vdrl v slabo varovano Češko in 19. septembra po kratkem obleganju zasedel Prago. Avstrijci so iz Alzacije poklicali vojsko Karla Lotarinškega; ta se je na Češkem združila z vojsko [[Saška (volilna kneževina)|Saške]], ki je konec leta 1743 prešla na avstrijsko stran. Po nasvetih feldmaršala [[Otto Ferdinand von Abensperg-Traun|grofa von Trauna]] sta se vojski izogibali direktnemu spopadu s prusko vojsko; s spretnim manevriranjem in napadanjem oskrbovalnih poti Prusov, ki so jih pestile lakota in bolezni, sta Friderika II. prisilili, da se je sredi zime umaknil v Šlezijo in pri tem izgubil velik del prateža in težko topništvo.
[[slika:Hohenfriedeberg.Attack.of.Prussian.Infantry.1745.jpg|thumb|''Pruski napad pri Hohenfriedbergu''. Carl Röchling (1855-1920)]]
Naslednje leto je Karel Lotarinški na čelu avstrijsko-saške vojske s 63.000 možmi in 120 topovi<ref name="Vojna366"/> začel ofenzivo za osvojitev Šlezije. Ko je, slabo obveščen o položaju nasprotnika, prodiral preko zahodnih [[Sudeti|Sudetov]], ga je [[Bitka pri Hohenfriedbergu|pri Hohenfriedbergu]] 4. junija ob zori z napadom presenetil Friderik II. in ga odločilno premagal. Avstrijska in saška vojska sta se umaknili za reki [[Laba]] in [[Orlice (češka reka)|Orlice]]; Prusi so jim počasi sledili in se utrdili na položajih nasproti njim. Po dveh mesecih lažjih spopadov, pri katerih so bili Avstrijci spretnejši, so se Prusi umaknili bliže Sudetom v vojaški tabor pri Studencu (danes del mesta [[Trutnov]]). Poskus Karla Lotarinškega, da napade neprevidno postavljeni pruski tabor, je 30. septembra pripeljal do [[Bitka pri Sooru|bitke pri Sooru]], v kateri je Friderik ponovno porazil za polovico večjo avstrijsko-saško vojsko. Kljub zmagi pa se je zaradi preskrbovalnih težav umaknil v Šlezijo. Večina saških čet se je vrnila na Saško v bližino [[Leipzig]]a (poveljnik saški feldmaršal grof [[Friderik Avgust Rutowsky]]), kjer so jim nasproti, pri mestu [[Halle, Saška-Anhalt|Halle]], stale pruske čete kneza von Dessaua.
Da bi zavaroval saško vojsko pred napadom Prusov iz Šlezije, je Karel Lotarinški 20. novembra na čelu avstrijske vojske in enega saškega korpusa vdrl v [[Lužica|Lužico]]. Friderik II. je 23. novembra v hitrem protinapadu porazil saški korpus pri Henryków Lubańskem (7 km severozahodno od mesta [[Lubań]]) in prisilil Karla Lotarinškega, da se je umaknil. 27. novembra je tudi knez von Dessau prešel v napad, potisnil glavnino saške vojske proti [[Dresden|Dresdnu]] in jo 15. decembra premagal [[Bitka pri Kesseldorfu|pri Kesseldorfu]] (danes del mesta Wilsdruff), preden je prišel na bojišče s svojo vojsko Karel Lotarinški, ki je saški vojski hitel na pomoč. Prusi so zasedli Dresden. Saška se je morala nehati bojevati. Marija Terezija se je spet začela pogajati s Friderikom o miru. Mirovna pogodba v Dresdnu (25. december 1745) je potrdila določila miru iz Berlina.
==Tretja šlezijska vojna (1756-63)==
[[Sedemletna vojna#Tretja šlezijska vojna|Kopenski del sedemletne vojne]] (1756-63), ki sta jo bojevali dve evropski koaliciji, se večkrat imenuje tudi tretja šlezijska vojna; na svetovnih morjih so boji potekali predvsem med Francijo in Veliko Britanijo, na kopnem pa predvsem med Avstrijo, Francijo in Rusijo na eni ter Prusijo in Veliko Britanijo na drugi strani. Marija Terezija je še enkrat poskusila dobiti nazaj Šlezijo, a ji ni uspelo. Z mirom med Prusijo, Avstrijo in Saško, podpisanem na saškem gradu Hubertusburg (15. februar 1763), so bile potrjene predvojne meje. Friderik II., ki mu je bila dokončno priznana oblast nad Šlezijo, je Mariji Tereziji zagotovil podporo pri izvolitvi nadvojvode [[Jožef II. Habsburški|Jožefa II.]] za rimsko-nemškega kralja.
== Sklici==
{{opombe}}
==Viri==
* {{navedi knjigo|last=Zöllner|first=Erich|title= Geschichte Österreichs : von den Anfängen bis zur Gegenwart |publisher= Verlag für Geschichte und Politik, R. Oldenbourg Verlag |location= Wien, München |year=1990| cobiss=1209901}}
* {{cite book |title=Vojna enciklopedija|last= |first= |authorlink= |coauthors= |year=1958|publisher= Redakcija vojne enciklopedije|location= Beograd|isbn= |cobiss=13561861|page= |pages= |accessdate=}}
[[Kategorija:Vojne 18. stoletja]]
[[Kategorija:Vojne Avstrije]]
[[Kategorija:Vojne Prusije]]
[[Kategorija:Šlezijske vojne]]
| |||