Sladkorna bolezen tipa 2: Razlika med redakcijama

'''Sladkorna bolezen tipa 2''' (tudi '''od inzulina neodvisni diabetes''' ali '''starostni diabetes''') je bolezen zaradi relativnega pomanjkanja [[inzulin]]a, ki je posledica premajhne sekrecije glede na raven [[glikemija|glikemije]] in zaradi neodzivnosti perifernih [[receptor (biokemija)|receptorjev]] na inzulin. Bolniki navadno ne potrebujejo zdravljenja z insulinom, pač pa nadzorovanje [[telesna masa|telesne mase]], [[dieta|dieto]] in [[peroralni antidiabetik|peroralna antidiabetična zdravila]], npr. derivate [[sulfonilsečnina|sulfonilsečnine]] in redkeje [[bigvanid]]e.<ref>http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=bolezen, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 6. 10. 2013.</ref> Sladkorna bolezen tipa 2 je v razvitem svetu v porastu. [[Dejavnik tveganja|Dejavniki tveganja]] za razvoj bolezni so predvsem [[debelost]], telesno neaktiven način življenja in starost.<ref name=Dezelak>Deželak M., Bavec A. Peptidni agonisti receptorja za glukagonu podobni peptid-1 ter njihova uporaba pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 in debelosti. Farmacevtski vestnik 2013; 64: 211–217.</ref> O sladkorni bolezni govorimo, kadar krvne koncentracije [[glukoza|glukoze]] na tešče presežejo vrednost 7 mmol/L oziroma 10 mmol/L eno do dve uri po obroku.<ref>Rang, Dale, Ritter: Pharmacology, 4. izdaja, 1999, Churchill Livingstone Elsevier, str. 385–398.</ref>