Avstro-Ogrska: Razlika med redakcijama

Avstro-Ogrska je bila ustanovljena z nagodbo (poravnavo) o preoblikovanju avstrijskega cesarstva v dvojno monarhijo, ki so jo sklenili avstrijski in madžarski politiki v začetku leta 1867. V skladu z njo je Ogrska že februarju 1867 dobila nov državni zbor (namesto prejšnjega deželnega); junija 1867 je bil [[Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški|Franc Jožef]] kronan za ogrskega kralja. Manj gladko je šlo v avstrijskem delu monarhije, katerega [[Državni zbor (Avstrijsko cesarstvo)|državni zbor]] (ki so ga po nemško imenovali ''Reichsrat'') je nagodbo (poravnavo) potrdil šele decembra 1867, ko so bili oblikovani tudi temeljni zakoni, ki so določali narodnostne in družbene odnose zahodnegav delazahodnem delu monarhije (decembrska ustava). Ti so vsem narodom obljubljali "enakopravnost in nedotakljivo pravico do varovanja in skrbi za svojo nacionalnost in jezik". Ob iskanju načinov, kako te pravice zagotoviti, pa se je v avstrijskem delu monarhije zapletalo od vsega začetka.

Manj uspeha je imela meščanska vlada pri poskusu reševanja narodnostnega vprašanja, kjer so bili zelo glasni Poljaki, ki so zahtevali poseben status Galicije, zlasti pa Čehi, ki so zahtevali celo pravico, da izvolijo nehabsburškega kralja. Zaradi nesoglasij v vladi, koliko smejo zahtevam popustiti, je Auersperg septembra 1868 kot predsednik odstopil. Vendar so se tudi drugi člani vlade, ki so se s poravnavo spoprijeli za njim, uspeli dogovoriti le s popustljivejšimi Poljaki, Slovaki in Romuni, s Čehi (katerim so Habsburžani v [[Tridesetletna vojna|tridesetletni vojni]] odvzeli samostojnost) pa ne. Vlada Józefa Potockega, ki je vladala od aprila 1870 do februarja 1871, je ob razglasitverazglasitvi dogme [[Prvi vatikanski koncil|prvega vatikanskega koncila]] o [[Papeška nezmotljivost|papeški nezmotljivosti]] menila, da zaradi "bistvenih sprememb narave pogodbenih partnerjev" [[konkordat]] ni več aktualen, s čemer se je strinjal tudi cesar, kar je na obziren način sporočil v [[Vatikan]] in kasneje, leta 1874, na pomirljiv način uredil odnose s papežem, tako da so bili sprejemljivi tudi za cerkev.

Zmaga Prusije v francosko-pruski vojni je okrepila levo krilo liberalcev, ki se je navduševalo za priključitev k Prusiji. Večji del prebivalstva pa je to prestrašilo, tako da so na vplivu pridobili konservativci in slovanske stranke. Februarja 1871 je tako dobil priložnost za sestavo vlade sovražnik centralističnih idej [[Karel Hohenwart|Karl Sigmund von Hohenwart]]. Njegova fevdalno-konzervativna vlada (februar - oktober 1871), ki predstavlja devetmesečni presledek v obdobju liberalnih vlad, si je kot glavno nalogo zadala poravnavo s Čehi. Odložila je sklic ''reichstaga'', kjer so imeli Nemci večino, in skušala soglasje doseči najprej v [[Deželni zbor (Avstrijsko cesarstvo)|deželnih zborih]]. Češki deželni zbor pa je 10. oktobra odgovoril z deklaracijo (''Fundamentalartikel''), v kateri zahtevaje za Češko zahteval enak položaj v monarhiji, kot ga je imela Ogrska, in popolno federalizacijo avstrijskega dela monarhije, kar je povzročilo nasprotovanje Nemcev in Madžarov, kmalu pa so enake zahteve postavili tudi zastopniki drugih zgodovinski enot in narodnosti v monarhiji (Tirolci, Ukrajinci, Slovenci). Hohenwartova vlada je odstopila, dogodki pa so zelo zaostrili nemško-slovanske odnose.

Tako je moral cesar novembra 1871 ponovno sprejeti liberalno vlado, to pot je bil njen predsednik knez [[Adolf Karl Daniel von Auersperg|Adolf von Auersperg]], Karlov brat. Nadaljeval je z reformo sodstva (procesno kazensko pravo, upravno sodišče). Narodnostna nasprotja je skušal obvladati z novim volilnim zakonom (1873), po katerem ''reichsrata'' niso volili več, tako kot prej, federalistično usmerjeni deželni zbori, temveč direktno štiri stanovske kurije (velikoposestniki, mesta, trgovske komore in deželne skupnosti). Visok premoženjski volilni cenzus je dajal volilno pravico le kakim 6 odstotkom prebivalstva in je tako zagotavljal v ''reichsratu'' nemško liberalno večino.

Leta 1905 pa je z zmago na volitvah prvič po letu 1867 prišla na oblast neodvisna stranka. Takoj je postavila zahteve, ki bi spodnesle ustroj dvojne monarhije, med njimi tudi zahtevo po samostojni vojski. Cesar tega ni mogel dopustiti, zahteval je odstop madžarskega ministrskega predsednika in zaupal sestavo vlade generalu Gézi Fejérváry baronu Komlás-Keresztes. Ta v madžarskem državnem zboru ni imel večine, zato je notranji minister Jósef Kristóffy, idejni vodja kabineta, že izpeljal prve korake k sprejetju splošne volilne pravice, ki bi z razširitvijo volilne baze odvzela politično moč bogatemu vladajočemu razredu. A stari poslanci so umaknili pretirane zahteve in ohranili svojo politično moč.

v katerih se je od leta 1852 zvrstilo zaporedje uporov krščanske raje proti turškemu gospostvu. Deželi so naseljevali [[Pravoslavje|pravoslavni]] Srbi (preko 40 %), ki so si želeli priti pod Srbijo, [[muslimani]] (manj kot 40 %), ki so imeli v svojih rokah dejansko gospodarsko moč in so želeli ostati pod Turčijo, in [[Katolištvo|katoliški]] Hrvati (manj kot 20 %), ki so si edini želeli pritivključitev podv Avstro-Ogrsko. Ta je morala v naslednjih letih vložiti veliko vojaških naporov (boji pri [[Maglaj]]u, [[Jajce|Jajcu]] in [[Banjaluka|Banjaluki]], v katerih je na avstro-ogrski strani sodelovalo veliko Slovencev), da je deželi dejansko okupirala (zavzela je tudi [[Sandžak Novi Pazar]], strateško pomembno povezavo med Srbijo in Črno goro) in potem še veliko sredstev v gospodarstvo, šolstvo in zdravstveno oskrbo, da je kolikor toliko pridobila prebivalstvo na svojo stran.