|
Ena od posledic prapoka je, da se pogoji sedanjega Vesolja razlikujejo od pogojev v preteklosti ali v [[prihodnost]]i. Iz tega modela sta lahko [[George Gamow|Gamow]] in [[Ralph Asher Alpher|Alpher]] leta [[1948]] napovedala kozmično [[mikrovalovi|mikrovalovno]] [[prasevanje|prasevanje ozadja]]. Prasevanje so odkrili v [[1960.|60.]] letih [[20. stoletje|20. stoletja]] in je potrjevalo teorijo prapoka v nasprotju z njeno tekmico, [[teorija mirujočega stanja|teorijo mirujočega stanja]] iz leta 1948.
mi gremo pa na morje se plavat naučit<333333333333333333333333333333333333
== Zgodovina ==
Teorijo prapoka so razvili na podlagi opazovanj in teorijskih premislekov. V [[1910.|10. letih]] 20. stoletja sta ameriški astronom [[Vesto Melvin Slipher|Slipher]] in kasneje nemški astronom [[Carl Wilhelm Wirtz|Wirtz]], ki je delal na [[Observatorij Strasbourg|Observatoriju]] v [[Francija|francoskem]] [[Strasbourg]]u, ugotovila, da se večina [[spiralna galaksija|spiralnih galaksij]] oddaljuje od [[Zemlja|Zemlje]], nista pa se zavedala kozmoloških posledic in tudi ne, da so bile domnevne [[meglica|meglice]] v bistvu galaksije izven [[naša Galaksija|naše Galaksije]].
Leta [[1916]] je [[Albert Einstein|Einstein]] objavil [[splošna teorija relativnosti|splošno teorijo relativnosti]], ki na podlagi osnovnih predpostavk v kozmologiji ni dovoljevala statičnih kozmoloških rešitev. Njegova teorija je opisala Vesolje z [[metrični tenzor|metričnim tenzorjem]], ki je lahko vodil do razširjanja ali do krčenja. To lastnost je imel Einstein za napačno in zaradi tega je enačbam [[gravitacijsko polje|gravitacijskega polja]] samovoljno dodal [[kozmološka konstanta|kozmološko konstanto]] Λ. Prvi, ki je resno uporabil splošno teorijo relativnosti brez uravnoteženja kozmološke konstante, je bil [[Rusi|ruski]] matematik, fizik in kozmolog [[Aleksander Aleksandrovič Fridman|Fridman]]. Njegove enačbe opisujejo Fridman-Lemaître-Robertson-Walkerjevo metriko.
Leta [[1927]] je Lemaître neodvisno določil enačbe te metrike in na podlagi oddaljevanja spiralnih meglic predlagal, da se je Vesolje začelo z »eksplozijo« »prvobitnega [[atom]]a«, kar so kasneje poimenovali prapok.
Leta [[1929]] je ameriški astronom [[Edwin Powell Hubble|Hubble]] priskrbel opazovalno osnovo za Lemaîtreovo teorijo. Že leta [[1922]] je dokazal, da so bile spiralne meglice galaksije. Z opazovanjem [[kefeida|kefeidnih]] [[spremenljivka (zvezda)|spremenljivk]] je izmeril njihove [[razdalja|razdalje]] in uvidel, da se oddaljujejo v vseh smereh s [[hitrost]]mi (relativno glede na Zemljo), ki so neposredno sorazmerne z njihovimi razdaljami. Ta zakonitost je znana kot [[Hubblov zakon]].
Po [[kozmološko načelo|kozmološkem načelu]] je Hubblov zakon pokazal, da se je Vesolje širilo. To je lahko pomenilo dve nasprotni možnosti. Ena je bila Lemaîtreova teorija prapoka, ki jo je naprej razvil Gamow. Druga možnost pa je bila teorija mirujočega stanja, kjer bi snov nastajala med oddaljevanjem galaksij. V tem modelu je Vesolje v grobem enako v vsakem trenutku. V bistvu je Hoyle sam skoval ime za Lemaîtreovo teorijo med radijsko oddajo ''Narava stvari'' (''The Nature of Things'') na [[British Broadcasting Corporation|BBC]] leta [[1949]] in jo posmehljivo imenoval »ta zamisel prapoka«. Besedilo oddaje so objavili leto kasneje [[1950]].
Več let so različno gledali na obe teoriji. Opazovanja pa so začela podpirati zamisel, da se je vesolje razvilo iz vročega gostega stanja. Od odkritja kozmičnega mikrovalovnega prasevanja ozadja leta [[1965]] je teorija prapoka postala najboljša teorija izvora in razvoja Vesolja.
Pred poznimi [[1960.|60. leti]] 20. stoletja je veliko kozmologov menilo, da lahko neskončno gosto in [[fizikalni paradoks|fizikalno paradoksalno]] [[singularnost]] na začetku Fridmanovega kozmološkega modela obidejo s predpostavko, da se je Vesolje, preden je prešlo v vročo gosto stanje, krčilo in se začelo znova širiti. To zamisel je ameriški fizikalni kemik in fizik [[Richard Chace Tolman|Tolman]] podal kot [[nihajoče vesolje]]. Tedaj so [[Stephen Hawking|Hawking]] in drugi pokazali, da takšna zamisel ne bi delovala in je tako singularnost neločljivo povezana s fiziko, ki jo opisuje Einsteinova teorija gravitacije. To je vodilo večino kozmologov, da ima Vesolje, ki ga trenutno opisuje fizika splošne teorije relativnosti, končno starost. Vendar je zaradi neupoštevanja lastnosti [[kvantna gravitacija|kvantne gravitacije]] nemogoče reči ali je singularnost izhodiščna [[točka]] Vesolja ali fizikalni procesi, ki vladajo, povzročajo, da je narava Vesolja [[večnost|večna]].
[[Slika:WMAP.jpg|thumb|right|250px|Slika kozmičnega [[mikrovalovi|mikrovalovnega]] [[prasevanje|prasevanja ozadja]] [[NASA|Nasine]] [[vesoljska sonda|sonde]] [[WMAP]]]]
Večina teorijskih raziskav v kozmologiji prapoka se ukvarja z razširitvijo in izboljšavami osnovne teorije prapoka. Veliko trenutnih raziskav v kozmologiji je usmerjeno na to kako so v tem okviru nastale galaksije, kaj se je zgodilo v samem prapoku in na izgladitev opazovalnih [[podatek|podatkov]] z osnovno teorijo.
Velik napredek v kozmologiji prapoka je prišel v poznih [[1990.|90. letih]] 20. stoletja in na začetku [[21. stoletje|21. stoletja]] zaradi izboljšane [[tehnologija|tehnologije]] [[daljnogled]]ov v kombinaciji z velikim številom podatkov iz [[umetni satelit|umetnih satelitov]] kot so [[COBE]], [[Hubblov vesoljski daljnogled]] in [[WMAP]]. S temi podatki so lahko kozmologi izračunali veliko parametrov prapoka z večjo natančnostjo. Poleg tega so z opazovanjem [[supernova|supernov]] nepričakovano odkrili, da se verjetno Vesolje vse [[pospešeno vesolje|hitreje širi]] (glejte [[temna energija]]).
== Viri ==
| 