Wikipedija

Galicija, Žalec: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
rv (skopirano z http://www.galicija.si/index.php?stran=zgodovina , popolnoma neurejeno)
Vrstica 1:
{{drugipomeni2|Galicija}}
KAKO JE Z IMENOM GALICIJA?
{{Infopolje Naselje v Sloveniji
Etimolog Davorin Trstenjak , ki je leta je leta 1864 v Galiciji preučeval ostanke rimske dobe, domneva , da ime Galicija izvira iz staroslovenske besede > galice<, kar pomeni vrana. (Za Savinjsko dolino so vrane značilne.) Kraj Galicija se je baje tako imenoval že v rimskem času. Drugi trdijo, da ime Galicija izhaja od imena španske pokrajine, kjer je grob sv. Jakoba starejšega. Ker je na ta grob romalo tudi plemstvo iz naših krajev, naj bi od tam prineslo kult in ime sv. Jakoba, kateremu so pozneje zgradili tudi cerkev. Zavetnik cerkve je sv. Jakob. Nastala pa je šele v 16. stoletju. Vanjo sta vzidana rimska napisna kamna. Tudi krajevni leksikon Slovenije trdi, da je dala kraju ime cerkev (glej KLS, str. 489). V letopisu Matice slovenske, 1870, str. 25, je skušal D. Trstenjak pojasniti etimologijo imena Galicija. Trdi , da je Galicija v zvezi s staroslovansko mitologijo. Takšna mesta, kjer so stali templji v čast sončnemu bogu, godcu in pevcu, so stari Slovani imenovali >galicije<. Ker so bili ti plesi navadno v toplem poletnem času, je po pokristjanjevanju poganskega sončnega boga nadomestil apostol Jakob. So pa ime Galicija razlagali tudi tako, da je v starih časih živel v Galiciji (ki se je takrat seveda imenovala drugače) neki Poljak iz Galicije - seveda poljske. Kdor je žel k njemu, je rekel: Grem h galicijanerju. Kraj, kjer je živel, pa je postala Galicija. To je seveda ljudsko izročilo, ki pa ima svoj mit.
| latd = 46 |latm = 17 |lats = 1.2 |latNS = N
| longd = 15 |longm = 12 |longs = 43.39 |longEW = E
|najdisi=Galicija
|geopedia=#L410_T13_F10146356_b4
|image=
|prebivalstvo=530
|nadmorska=330,6
|postna=3310
|posta=Žalec
|obcina=Žalec
|pokrajina=Štajerska
|regija=Savinjska regija
}}
'''Galicija''' je [[naselje]] deloma samotnih [[kmetijstvo|kmetij]] in [[zaselek|zaselkov]] v [[občina Žalec|Občini Žalec]].
 
Galicija leži na območju [[potok]]a ''Podsevčnica'' med [[hrib]]oma ''Klumberk'' (628 [[mnm]]) in ''Goro'' (569 mnm). Na področju Galicije blizu [[studenec|studenca]] ''Bele vode'' so med leti 1824 in 1861 kopali [[železo|železovo rudo]].
OBRAZLOŽITEV GRBA KRAJEVNE SKUPNOSTI GALICIJA
Oblikovanje logotipa je zahtevno, saj mora upoštevati simbole in zakonitosti heraldike. Ta pa v osnovi predpisuje ustrezen pomen vsakega detajla, ki se pojavi na grbu. Grb mora biti enostaven, razumljiv, vsebovati mora elemente ki se navezujejo na kraj ali kraje. Na njem ne sme biti preveč in ne premalo simbolov. Zahtevnost je toliko večja, ker mora logotip vsebovati značilnosti več krajev, kraji pa so nastali v različnih časovnih obdobjih in imajo s tem tudi različno tradicijo in zaradi toka zgodovine tudi različno preteklost. Zanimivo je tudi, da je krajevna skupnost dobila ime po kraju Galicija, ki je najmlajši kraj, saj je nastal šele po II. Svetovni vojni. Pred pričetkom ustvarjanja in oblikovanja grba je potrebno poiskati sledeče značilnosti krajev, ki so temelj za nadaljnje delo.
- Naselitev prebivalstva v kraje ali širše območje, prve omembe krajev ali zaselkov ter dogodki povezani s tem,
- Izvor imena KS Galicija,
- Pomembnejši dogodki v zgodovini razvoja kraja,
- Značilnosti zaselkov,
- Pričetek izobraževanja in šolstva,
- Osnovne in temeljne dejavnosti, s katerimi se je ukvarjalo takratno prebivalstvo…
 
[[Barok|Baročna]] [[župnijska cerkev]] ''sv. Jakoba'' je bila postavljena med leti 1772 in 1778 na starejših temeljih. Od prvotne stavbe, verjeno postavljene v 16. stoletju, je ohranjen le [[zvonik]] na [[jug|južni]] strani [[prezbiterij (prostor)|prezbiterija]].
Odgovore na marsikatero vprašanje je možno najti v različnih literaturah in ti so osnova za delo oblikovanja. Pomembnejši podatki, ki so nam bili v pomoč so:
Pričetek naseljevanja, na širše območje KS se prične že v VII. stoletju, kar pomeni, da so naši predniki na tem območju že dobrih 1300 let. Tudi prva omemba nekaterih krajev sega v daljno leto 1190 Pernovo, leta 1329 Velika Pirešica in leta 1458 Zavrh.
 
== Glej tudi ==
* [[seznam naselij v Sloveniji]]
{{Žalec}}
 
{{SloNaselje-stub}}
Za kraje KS so bili pomembni naslednji dogodki:
- Leta 1422 prva omemba cerkve sv. Jakoba
- V letih 1530-1535 je bil koristnik nekaterih zemljišč tudi Primož Trubar
- Leta 1794 ponovno podeljen rudarski patent
- Leta 1845 pričetek šolstva
- Leta 1850 ustanovljena občina Velika Pirešica…
 
[[Kategorija:Naselja Občine Žalec]]
 
V grb je vključenih šest simbolov:
1. ŠČIT
2. MEJA
3. SONCE IN ŠEST ŽARKOV
4. ŠTEVILO 7
5. PTICA
 
ŠČIT
Ščit je simbol pasivnega, obrambnega, zaščitnega orožja, torej ni napadalno orožje. Tako kot nas varuje pred puščicami in kopji, nas obvaruje pred vsem, kar je slabo in zlo. Kot simbol pomeni, da ščit ščiti vse, ki stojijo za njim.
 
MEJA
Meja je obris KS in ponazarja povezanost ljudi znotraj ene celote.
 
SONCE IN ŠEST ŽARKOV
Sonce je zasnovano kot sin najvišjega boga in brat mavrice. Sonce je središče neba, kot je srce v središču človeka. Sonce je vir svetlobe, toplote in življenja. Sončni žarki ne le poživljajo, marveč tudi oznanjajo stvari, in sicer tako, da jih naredi zaznavne, kar predstavlja razširitev začetne točke, ker meri prostor. Sončni žarki osvetljujejo šest razsežnosti prostora – štiri strani neba ter zenit in nadirij. Abu Jakub je zapisal, da je šest popolno število saj ga povezuje s šestimi dnevi stvarjenja in šestimi energijami sveta. Šest žarkov predstavlja šest krajev: Galicijo, Hramše, Pernovo, Veliko Pirešico, Zavrh in Železno.
 
SEDEM
Sedem ustreza sedmim dnem v tednu, sedmim stopnjam popolnosti, sedmim nebeškim sferam, sedmim cvetnim listom vrtnice itd. Pri Egipčanih je bila številka sedem simbol večnega življenja. Simbolizira popoln ciklus, dinamično popolnost. Vsaka lunina mena traja sedem dni in štiri obdobja lunarnega cikla sklepajo krog 28. Teden ima šest dni za delo in en dan za počitek. Mavrica ima šest barv, sedma je bela in v njej je sinteza šestih drugih. Sedem je sedmo stoletje in čas naseljevanja ljudi na območje KS…
 
PTICA
Ptica je zaradi letenja tako rekoč vnaprej določena za simboliko razmerij med nebom in zemljo. Ptica je simbol nebesnega sveta, nasprotnica kače, kot simbol zemeljskega sveta. Še bolj pa ptiči simbolizirajo duhovno stanje, angele, višja stanja bitja. V keltskem svetu je ptica na splošno glasnica ali pomočnica bogov in drugega sveta, bodisi, da gre za laboda na Irskem, žerjava ali čapljo v Galiji, gos v Veliki Britaniji ali vrano pri nas. Kakor po naključju, pa je vrana ali >galice< tudi stalni spremljevalec krajev KS Galicija.
 
Zakaj so bili izbrani ravno ti simboli, pričajo podatki o njih v knjigi simbolov.
 
ŽUPNIJSKA CERKEV SV. JAKOBA
Na mestu, kjer stoji današnja cerkev, je bila v letih 60 do 160 vila rimskih kolonistov Rufa Simphonia, žene Rufije Primule in brata Bruta. Legenda pripoveduje, da so okoliški rudarji tu postavili leta 1272 majhno kapelo. Pozneje je bila dograjena in je leta 1422 postala vikarijatska cerkev. Zgrajena je bila v gotskem slogu z obokanim prezbiterijem. Ladja je imela raven lesen strop. Leta 1666 je bila cerkev ponovno prezidana in povečana, 1677 pa ji je bil prizidan zvonik, ki stoji še danes. Cerkev se je zaradi slabe lesene konstrukcije leta 1770 podrla. V romansko-bizantinskem slogu so v letih 1770 do 1782 zgradili novo, današnjo cerkev. Prezbiterij je s freskami poslikal Anton Lerchinger. Nad glavnim vhodom je vklesan kronogram, latinski napis, iz katerega lahko razberemo letnico dograditve cerkve, če seštejemo vse črke-rimske številke v napisu: Ipse GaLLIzIensIVM zeLVs CIVo IaCobo ereXIt, kar pomeni: Gorečnost Galičanov je postavila to cerkev v čast svetemu Jakobu. Na steno za glavnim oltarjem je leta 1864 Jakob Brollo naslikal oltarni nastavek z le nakazano sliko sv. Jakoba v sredi. Leta 1869 je cerkev dobila stranski oltar sv. Jožefa, naslednje leto pa je bil na nasprotni strani postavljen Marijin oltar z lesenim kipom Brezmadežne, ki ga je izdelal kipar Ignacij Oblak iz Celja. Glavni oltar je leta 1890 naredil Janez Vurnik. Orgle je leta 1844 naredil Alojz Horbiger iz Celja, prejšnje orgle pa so prestavili v podružnično cerkev sv. Ožbalta. Okrog cerkve je bilo nekdaj pokopališče, ki so ga leta 1896 opustili in uredili novega na Narekšovem posestvu. Sedanje pokopališče je bilo blagoslovljeno 4. junija 1967.
 
PODRUŽNIČNA CERKEV SV. OŽBALTA
Cerkev je prvič omenjena leta 1392, vendar je bila zgrajena vsaj že v prvi polovici 13. stoletja. V času turških napadov je služila za obrambni tabor. Ohranjena sta še visok obrambni stolp-sedanji zvonik- in deloma taborsko obzidje. Leta 1883 je grof Arthur Sermage podaril cerkvi oltar iz grajske kapele na Grmovju. Na željo škofa Slomška je Vrenko leta 1860 obnovil vse tri oltarje. V cerkvi je grobnica graščakov nekdanje grmovske graščine. Na južni strani cerkve je na zunanji steni vzidan kamnit rimski relief deklice s košaro v roki.
 
PODRUŽNIČNA CERKEV SV. KUNIGUNDE
Cerkev sv. Kunigunde na Gori je bila zgrajena v drugi polovici 14. stoletja ali v prvi polovici 15. stoletja. Glavni oltar sv. Kunigunde je iz leta 1643. Kapelo sv. Trojice je dal cerkvi pozidati Joh. Paul Adamaner, lastnik prešniške graščine.
 
GRAJSKA KAPELA SV. BERNARDA
Leta 1742 jo je dal zgraditi takratni lastnik graščine Bernard Pilpach kot beneficij (ustanovo, ki naj vzdržuje duhovnika, da bo tam opravljal maše za člane družine). Stoji pri nekdanji graščini Hofrain (sedaj Grmovje).
 
UTRINKI IZ ZGODOVINE KRAJEVNE SKUPNOSTI GALICIJA
Današnja krajevna skupnost Galicija je bila ustanovljena po sklepu skupščine občine Žalec leta 1964. Sestavljajo jo naselja Galicija, Hramše, Zavrh, Pernovo, Velika Pirešica in Železno. Imenuje se po najmlajšem kraju v svojem sestavu, ki je širše krajevno ime dobil šele po narodnoosvobodilni vojni. Do okupacije 1941 se je občina imenovala Velika Pirešica. Krajevna skupnost Galicija leži na severovzhodnem delu občine Žalec. Od ravnine Savinje sega v pobočja Kjumberka (628 m) in Kunigunde-Gore (567 m). Je mejna krajevna skupnost, meji s celjsko, dobrnsko in na prehodu iz Savinjske v Šaleško dolino z velenjsko občino. Od ustanovitve cerkve 1422 do sredine prejšnjega stoletja je bila Galicija samo zaselek naselja Zavrh. Imela je cerkev sv. Jakoba, župnišče, pokopališče in od srede 19. stoletja še šolo. Najstarejša sled človekove dejavnosti z območja Galicije je kamnita sekira iz mlajše kamene dobe, ki jo je pri oranju našel posestnik Zadek na ledini Gradišče. Na dobo Ilirov in Keltov spominja veliko keltsko grobišče v soseščini Galicije- v Drešinji vasi, na rimsko oblast pa vzidani ostanki rimskih spominskih plošč na zunanjem zidu gališke cerkve in v zakristiji pernovske cerkve. Najdeni so bili v neposredni bližini. Na Gradišču v Galiciji pa naj bi bilo rimsko svetišče.
 
KJE LEŽI GALICIJA
Galicija leži na severovzhodnem delu občine Žalec. Od ravnine ob Savinji sega v pobočja Kjumberka (628 m ) in Šentjungerti - Gore (567 m ) ter na severu na pobočje Dobnika. Je mejna krajevna skupnost; meji z ce1jsko, dobrnsko in velenjsko občino ter je na prehodu iz Savinjske v Šaleško dolino. Krajevno skupnost Galicija sestavljajo zaselki Galicija, Hramše, Zavrh, Pernovo, Velika Pirešica in Železno. Od večjih središč, Celja, Velenja in Žalca, je oddaljena približno osem kilometrov.
 
PREDSTAVITEV POSAMEZNIH ZASELKOV
 
GALICIJA
Galicija leži ob sotočju Podsevšnice, ki ima izvir v Hramšah, in Rimskega grabna, ki priteka iz zaselka Zavrh. Naselje je raznoliko, nekaj je samotnih kmetij in gručastih zaselkov. Domačije stojijo na andezitnih tufih ali na miocenskih laporjih. Krpa dolomita je le na Šentjungerti. Prevladujejo težka ilovnata tla.
 
PERNOVO
Osrednji del naselja je gručasto, ki leži na polovico manjšem svetu na meji med andeziti in srednje triasnimi apnenci. Pripadajoči zaselki so še Gorca, Žabja vas in Grmovje.
 
HRAMŠE
So hribovsko naselje na severnem obrobju Spodnje Savinjske doline. Ležijo pod vznožjem Kjumberka in Dobnika. Ceste iz Hramš vodijo na sever proti Velenju in Dobrni, na vzhodu proti Zavrhu, proti jugu pa so povezane z Galicijo in Pirešico. Obdelovalne zemlje je malo. Veliko površin je pokritih z gozdom.
 
ZAVRH
Raznoliko naselje se razprostira v ozadju Šentjungerti. Prometna povezava je s Šmartnim v Rožni dolini in Hramšami. Na zahodu se razprostira hrib Gradišče, kjer so našli kamnito sekiro iz rimske dobe.
 
VELIKA PIREŠICA
Leži južno od Galicije. Razloženo naselje se razprostira na spodnjem koncu soteske Socka, ob potoku Pirešica, proti jugu pa sega v ravnine Spodnje Savinjske doline. V potok Pirešica se zliva pritok Akla, ki priteče izpod Kjumberka. Potok Rupnica priteče z Osrek. Med potokoma Pirešico in Rupnico so tla iz apnenca, južneje pa apnenčaste kamnine potonejo pod mlajšimi sedimenti. Na vzhodu robu pa so pleistocenske terase. Veliki Pirešici pripadajo zaselki Gorca, Osreke, Puša in Socka. Pomemben je kamnolom apnenca.
 
ŽELEZNO
Med Galicijo in Veliko Pirešico leži razloženo naselje Železno. Domovi in obdelovalna zemljišča ležijo na vulkanskih kremenovih keratofujih. Na območju Železnega so številni izviri pitne vode. Potoki se izlivajo v Podsevšnico. Vas nosi ime po železovi rudi, ki so jo tu pridobivali. V vulkanskih predorninah so sledi meglenega krša.
 
 
GEOLOŠKA SESTAVA IN PREGLED POVRŠJA
Savinjsko dolino je v miocenu od vzhoda pokrival širok morski zaliv panonskega morja, ki je zapustil usedline. Morje ni bilo povsod enako dolgo. Proti koncu oligocena se je začelo krčiti. V soteških predelih so se razvila močvirja in barja ter jezera z napol sladko vodo, ki so za sabo pustila premogovne plasti. Premogovne plasti so se nahajale v Zabukovici in Libojah . V začetku miocena so nastali na območju Savinjskega predela močni ognjeniki. Iz njih so privrele na dan velike količine lave, ki se je ohranila v obliki andezita. Iz andezita je široka gmota okrog Galicije. Vulkanski pepel se je pomešal z morskimi usedlinami, nastale so zelenkaste kamenine, ki jim je primešan groh,(kamnina, ki jo sestavljajo vulkanski pepel, drobci kristalov in magmatske kamnine).Tudi ta je značilen za Savinjsko dolino. Med sedimentnimi kameninami srečamo še laporje, skriljeve gline ter peščenjake. Na severnem robu Spodnje Savinjske doline zavzemata velik del površja trši peščenjak ter litavski apnenec. Ko se je morje odmikalo, se je kot hidrografska dediščina oblikovalo porečje Savinje. Savinja s pritoki je rezala globoke struge med andeziti (svetlo zelena ali temna predornina) in grohi. Proti vzhodu se pojavljajo trše kamenine, to so apnenci in dolomiti, ki so prekriti z mlajšimi odejami. Vremenske spremembe in voda so poskrbeli za oblikovanje reliefa. Nastajale so planote, gorski hrbti ter priostreni vrhovi. Za današnji relief je bila važna pliocenska doba, takrat so se pojavili udori površja, ki so jih zalila jezera. Ob hidrografskih -vodnih menjavah so se tako razvile premogovne plasti, kar je dokazano za rudnik Velenje, ali pa so jezera in reke nanašale blato, prod in pesek, da so kotline na debelo zasute s pliocenskim peskom in prodom. V pliocenu je bilo izdatno uravnavanje, kar nam pričajo ostanki ravnikov, ki so se ohranili na apnenčasto - dolomitnih tleh, največ seveda v obrobju savinjskih kotlin. Ostanek uravnave sta Menina planina ter Golte.
 
ZGODOVINSKI ORIS GALICIJE
Spodnja Savinjska dolina je bila glede na geološko stanje, ki je tedaj vladalo v njej, že nenaseljena. Iz mlajše kamene dobe pa so v njej našli en sam predmet, in sicer kamnito sekiro. Bronasta doba je zastopana s srpi in suličastimi kostmi, ki so jih izkopali nad Vranskim. Prebivalci železne dobe so že znani po jeziku in plemenu, bili so Iliri. Okrog leta 500 pred našim štetjem so se Iliri pomešali s Kelti, ki so ustvarili mešano narodno skupino Noričane. Kelti so se poleg kmetijstva ukvarjali še z živinorejo in z rudarstvom. V tem času je tekel čez naše kraje tudi živahen trgovski promet. Rimljani so imeli z Noričani politične in gospodarske stike. Rimljani so noriško kraljestvo priključili svoji državi, Savinjska dolina pa je bila pri Noriku. Bila je pomembno prehodno ozemlje, tod je vodila cesta, ki je povezovala Italijo z Donavo. Važni mesti sta bili Celeia in Šempeter. Iz rimskih časov so tudi v Galiciji in njeni okolici ohranjene najdbe, kar je dokaz, da je bila nekje na ožjem območju Galicije zgodnja antična nekropola z grobnicami, ki pa je ni moč lokalizirati. Nekatere najdbe so vzidane v cerkev in župnišče, nekaj pa jih hrani celjski Pokrajinski muzej. Rimsko oblast v naših krajih je uničilo preseljevanje narodov. Premikali so se od severa in vzhoda, za cilj pa so imeli Italijo in Galijo. Prvi pohod so napravili Huni, ki so na svojem pohodu požigali in uničevali. Sledili so jim Zahodni Goti, nato Vzhodni Goti ter Langobardi. Po odhodu slednjih pa so bili naši kraji pripravljeni za naselitev slovanskih narodov, ki so se začeli naseljevati proti koncu šestega stoletja. Na savinjsko območje so prišli po dolinah rek. Prihajali so z vzhoda, severa in severovzhoda. Ta doba je trajala približno dvesto let, potem pa so se začeli stopnjevati pritiski od zunaj. Notranjo samostojnost so Slovenci izgubili potem, ko so pomagali Ljudevitu v boju proti Frankom. Tako so bili Slovenci nekaj let pod nadzorstvom bavarske in frankovske oblasti. Nekaj let je bila Savinjska dolina tudi pod Madžari, potem pa se je devetsto let nadaljeval fevdalni red. Sredi 11. stoletja so Savinjsko dolino dobili v posest grofje Vovbrški, nasledili pa so jih grofje Celjski. Iz tistih časov se je ohranila tudi graščina Grmovje .V petnajstem stoletju so naše kraje pustošili Turki. V naši krajevni skupnosti je na Pernovem iz tistih časov ohranjen zid okoli cerkve, ki je služil za obrambo. Konec osemnajstega stoletja se je pojavila industrija. V Libojah je bila steklarna, ki se ji je kasneje pridružila še keramična industrija. V tem času zasledimo tudi začetke rudarstva. Železovo rudo so leta 1794 začeli pridobivati na Kjumberku nad Galicijo, svinčeno rudo pa kopati na območju Šentjungerti.
 
ARHEOLOŠKI SPOMENIKI V GALICIJI 1. Nagrobnik CIL III 5281. Omenjajo ga Lazia, Muchar, Pichler, Momrnsen Janisch, Ignac Orožen, Fekonja, Vrečer. .. Vsi avtorji, ki pišejo tudi, kje se nahaja, trdijo, da je vzidan v cerkev, le Curk ga pravilno locira v severno fasado gališkega župnišča. Spomenik je preprosta stela brez niše, ki je posnemala arhitektonsko členitev edikule. Poglobljeno napisno polje obdajata polstebra, okrašena s kaneliranim ornamentom v obliki lističev. Napis se glasi:
C (aius) Rvfivs C (aii) I (ibertus) Symphonvs
Et
Rvfia Primvla et Brvtt(u)s ...
 
 
2. Nagrobni napis CIL III 5282. Omenjajo ga Lazia, Gruter, Muchar, Pichler, Momsen, Janish, Ignac Oro3en, Fekonja, Vreeer, Kol1kova ... Avtorji pišejo, da se nahaja in ga brez izjeme locirajo v cerkev. Napis CIL III 5282 je objavljen kot sledi: >CELEIAN
L. AN. LXXI
LLAE. VXORI
TIBVS.ET
FILIO
AN .XXXV<
 
3. Relief z dvema pticama. Davorin Trstenjak pravi takole:
 
> ... V stilski Galiciji sta v britofski zid vzidana dva kamna, katera imata obešena simbola sončnega boga: vrano in sokola .... <
 
 
4. Relief z upodobitvijo dveh genijev. Nekaj časa je bil spomenik v Galiciji, kasneje pa so ga prestavili v celjski muzej. Oba napisa - CIL III 5281 in 5282 sta najstarejši v virih omenjeni najdbi. Konec prve polovice 16. stoletja ju je videl in prepisal Lazia., takrat sta bila oba verjetno vzidana v cerkev sv. Jakoba.
 
GRADIŠČE
Na ledini Gradišče, ki leži vzhodno od cerkve v Galiciji, je bila najdena kamnita sekira, ki priča o poseljenosti gričevja v mlajši kameni dobi. Tu so našli tudi drobce halštatske keramike. Halštatski pomeni, da se nanaša na starejše obdobje železne dobe. Leta 1882 je župnik Jože Matoh priskrbel za cerkev sv. Kunigunde ali za cerkev na Šentjungerti vpisno knjigo. Ta župnik v uvodu navaja., naj bi bil po mnenju Davorina Trstenjaka na gori tempelj boga sonca. Po drugih virih pa naj bi bil tempelj na Gradišču. Tu so našli ostanke rimskega templja. Na rimsko obdobje nas spominjajo rimske spominske plošče, ki so vzidane na farni cerkvi v Galiciji.
Iz rimskega obdobja je tudi relief, vzidan v cerkvi sv. Ožbolta. Ta reliefni kamen s polkrožno sklenjeno nišo meri 47 x 73 cm in predstavlja dekle v plašču, ki drži košari podoben predmet v desnici in poškodovan atribut, ki ga Janish razlaga kot šopek rož, dvignjen v levici.
Naziv doline, ki pelje pod Šentjungertjo proti Galiciji, Rimski graben, prav tako spominja na rimsko obdobje. Gradišče (390 m n. v.) je danes potegnjen, z gozdom zarasel greben, ki poteka v smeri sever-jug. Na vzhodu, zahodu in jugu se razmeroma strmo dviga z dolinskega dna, na severnem pa je preko 20 m nižjega sedla povezan s planoto, na kateri leži Zavrh pri Galiciji.
 
KUŽNA ZNAMENJA
V 16. stoletju je razsajala na našem območju kuga. V spomin nanjo stojita danes v kraju dve znamenji:eno v Železnem in eno v Gorci.
 
IZKORIŠEANJE BOGATE RUDE
V okolici Galicije najdemo tudi dva toponima, (toponim je lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega površja), povezana s še enim aspektom pretekle izrabe prostora, namreč z rudarstvom. Železno se imenuje zaselek južno od Galicije, Ravne pa je ledinsko ime v naselju Hramše, severno od Galicije.
Širše območje severno od Galicije, med sotesko Pirešice na zahodu in Šmartnim v Rožni dolini na vzhodu, sestavljajo triadne predornine z razvitim kremenovim keratofirjem in keratofirskimi tufi. Med temi kameninami so vložki sivega organogenega apnenca .Svinčevo-cinkova orudenitev pri Galiciji je vezana na keratofirski tuf in lavo, pri Zavrhu pa na vložke sivega apnenca. Bolj pomemben pa je pojav železove rude, ki se nahaja v okolici Železnega kot pirit, ki je na površini oksidiran v limonit ali okro.
Izkoriščanje bogate rude, ki je vsebovala do 52 % železa, je predstavljalo poleg kmetijstva ekonomski temelj naselbine vsaj od srednjega veka naprej, saj naj bi prvo kapelo postavili rudarji. V Zavrhu pri Galiciji so še v 17. stoletju kopali svinčeno rudo galenit in jo tam tudi predelovali do intenzivnejšega izkoriščanja rude v okolici Galicije, ko je konec 18. stoletja začel delovati prvi rudnik železove rude. Rudarjenje se je razmahnilo v prvo polovico 19. stoletja, ko je začel delovati Bonzzov rudnik na pobočjih Kjumberka. Limonit so za potrebe keramične industrije kopali še med obema vojnama in še celo po drugi svetovni vojni.
Sledovi starih rudnikov so v okolici Galicije vidni še danes, gre pa za bolj ali manj izrazite jarke, ki so površinska sled
horizontalnih rudarskih rovov. Tlorisno imajo navadno obliko črke T, dimenzije so različne. Brez spremnih drobnih najdb je takšne strukture skoraj nemogoče kronološko opredeliti, saj so bile rudarske tehnike antike in predindustrijske dobe zelo podobne in pogojene z značilnostmi rudarstva. Sledovi rudnikov na gališkem območju so verjetno v veliki meri posledica kopanja v 19. stoletju, starejših pa zaenkrat ni mogoče identificirati.
 
 
POMEMBNE STAVBE V GALICIJI
GRAŠČINA GRMOVJE - HOFRAIN
Graščina se v srednjem veku ne omenja. Grmovje je bil plemiški dvorec, v lasti štajerskih deželnih stanov. Na posestvu tega dvora, ki se je imenovalo- v Govčah- je bila pozidana protestantska cerkev, ki so jo kasneje nasilno podrli. Leta 1681 je bila graščina upodobljena na Wischerjevem bakrorezu. Stavba je imela podložen, pravokotni tloris, bila je dvonadstropna. Na tej upodobljeni obliki je stal dvorec že v 16. ali 17. stoletju. Leta 1867 je tedanji lastnik pristavo podrl in na njenem mestu postavil nov dvorec. Dvorec je bil zgrajen v klasičnem slogu in je enonadstropen. Njegova notranjost je večinoma predelana. V veliki sobi, ki je v osi stavbe v nadstropju, je ohranjen parket v obliki šahovnice iz hrastovih in javorjevih plošč. Prav tako so se na stropu ohranili kasetni okviri iz tramov. Ob zadnjih predelavah l. 1985 so na enem izmed stropov v nadstropju našli orientalsko poslikavo. Graščino je obdajal park. Ležal je na vzpetini ob cesti Pernovo- Galicija. Največ parkovnih dreves je ohranjenih na jugovzhodni strani, kjer je kapela. Ob koncu prejšnjega stoletja in v obdobju med obema vojnama so bili tukaj še vedno lastniki družine Ježovnik, ki je bila ena izmed najbogatejših veleposestniških rodbin v Spodnji Savinjski in Šaleški dolini. Poleg ogromnega posestva Arja vas (203 hektari) so ji pripadali tudi številni industrijski in obrtni obrati (3 kamnolomi, opekarna, 2 gostilni, kovaška in kolarska delavnica). K njim je spadala tudi graščina Grmovje ( Hofrain) s pripadajočim zemljiščem v skupni površini 116 hektarov.
 
GRAJSKA KAPELA
Leta 1742 je Janez Bernard Pipal ob graščini zgradil reprezentančno kapelo. Zgrajena je bila kot beneficij (ustanova, ki naj vzdržuje duhovnika, ki bo tam maševal). Leta 1887 sta jo zakonca grof Arthur Sermage in Leonija, rojena Arko, obnovila. Kapela je podkletena, ima pravokoten, skoraj kvadraten tloris. Fasada je poudarjena s kamnitim portalom in vitražnimi napisi. V čelu nad vitraži je relief angela z grbom Janeza Bernarda Pilpacha na levi in grbom rodovine Arko na desni. Čelo obroblja napis, spodaj v latinskih, na straneh v gotskih verzalkah. Napis, ki je spodaj, se v prevodu glasi: Tebi slavni nebeški Bernard postavil Janez Bernard Pilpach.
 
ŠOLA GALICIJA
V našem kraju sta bili dve osnovni šoli. Obe sta bili podružnici centralne šole v Petrovčah. To sta podružnična šola v Galiciji in podružnična šola Velika Pirešica. Jeseni 2002 pa smo združili obe podružnični šoli v eno novo podružnično šolo na Trju. Začetki šolstva v Galiciji segajo v leto 1845. Prva šola je bila v majhni cerkveni leseni koči. Pouk je bil v tem prostoru do leta 1856, ko je bila zgrajena sedanja šolska zgradba. Šola je bila do 1890. leta enorazrednica, desna polovica šole je bila učiteljsko stanovanje, leva pa za pouk. Po razširitvi šole v dvorazrednico pa je bilo potrebno učitelja izseliti, zato so leta 1889 zgradili sedanjo zgradbo za učiteljska stanovanja.
 
ŠOLA VELIKA PIREŠICA
Šola Velika Pirešica je bila zgrajena leta 1908. Prej so tamkajšnji otroci obiskovali šolo v Galiciji. Med nemško okupacijo je na šoli potekal pouk v nemščini. Nemci so si hoteli v šoli narediti utrdbo, a so jim to partizani s požigom preprečili. Tako so bili leta 1944 zgornji prostori uničeni od požara. Po osvoboditvi je bila šola obnovljena in pouk se je ponovno pričel že v jeseni leta 1945. Stavba je bila dvakrat dozidana, saj so spodnje prostore namenili za vrtec. Osnova šola v Veliki Pirešici je bila več kot dvajset let ena redkih na Celjskem, namenjena usposabljanju dijakom in študentom učiteljišča in pedagoške akademije (hospitacijska šola). Dejavnost je bila razširjena tudi na učitelje - praktike, ki so poučevali kombinirane oddelke v celjski regiji, in za učitelje, ki so v inozemstvu poučevali naše zdomske otroke. Ti učitelji so dobivali na tej šoli redna napotila za praktični pouk v razredu.
 
ŽUPNIJSKA CERKEV SV. JAKOBA
Na mestu, kjer stoji današnja cerkev, je bila v letih 60 do 160 vila rimskih kolonistov. Leta 1422 pa je bila tu postavljena cerkev. Leta 1666 je bila cerkev ponovno prezidana in povečana, 1677. so ji prizidali zvonik, ki stoji še danes. Cerkev se je zaradi slabe lesene konstrukcije leta 1770 podrla. Dvanajst let so gradili cerkev v baročnem slogu, ta stoji še danes. Okrog cerkve je bilo nekdaj pokopališče, ki so ga leta 1896 opustili in uredili novega na Narekšovem posestvu. Sedanje pokopališče je bilo blagoslovljeno 1967.leta.
 
PODRUŽNIČNA CERKEV SV. OŽBOLTA NA PERNOVEM
Cerkev je prvič omenjena leta 1392, vendar je bila zgrajena vsaj že v prvi polovici 13. stoletja. V času turških vpadov je služila za obrambni tabor. Ohranjena sta še visok obrambni stolp - sedanji zvonik - in deloma taborsko obzidje. V cerkvi je grobnica graščakov nekdanje grmovske graščine. Na južni strani cerkve je na zunanji steni vzidan kamnit relief deklice s košaro v roki z rimskega obdobja. V devetnajstem stoletju sta bili dozidani stranski kapeli in zakristija.
 
PODRUŽNIČNA CERKEV SV. KUNIGUNDE
Cerkev sv. Kunigunde na Gori je bila zgrajena v drugi polovici 14. stoletja ali v prvi polovici 15. stoletja. Zvonik je bil prizidan pozneje. Cerkev je bila večkrat predelana in obnovljena. Pri obnovi leta 1881 so pod ploščo prezbiterija našli srebrne novce, ki jih hrani celjski muzej. Kunigunda je tudi izhodišče za izlete, z nje je lep razgled po V delu Spodnje Savinjske doline in na Celje. Gora, ki je zelo priljubljena turistična točka in jo planinci radi obiskujejo, je danes vključena v savinjsko planinsko pot, prav tako pa je tudi izhodišče za vojniško planinsko pot.
 
PLANINSKI DOM na ŠENTJUNGERTI
Dom stoji tik pod vrhom hriba Gora v hribovitem svetu, ki na severni strani obroblja spodnji del Savinjske doline. Šentjungert se imenuje razloženo naselje na pobočju in ob vznožju hriba. Dom je odprt ob nedeljah in praznikih; ob posebnih priložnostih in po dogovoru ga odprejo tudi ob drugem času. Z Gore je lep razgled proti vzhodu na hribovit svet proti Vojniku, Šentjurju in na Kozjansko s Konjiško goro, Bočem, Donačko goro. Nedaleč od vznožja sta naselje Šmartno v Rožni dolini in Šmartinsko jezero. Na jugu je Savinjska dolina s Celjem, Petrovčami, Žalcem in Šempetrom.
 
KMEČKE HIŠE
Kmečka domačija je imela za svoj razvoj veliko prostora, saj ga je v primerjavi z meščansko hišo tudi več potrebovala. Poleg stanovanjskih prostorov je potrebovala še prostor za živino, orodje in za shranjevanje izdelkov. Valvazor je pisal še o zidanih hišah, na njegovih bakrorezih pa vidimo tudi lesene hiše in enojne kozolce. Pri nas v Galiciji imamo še eno leseno hišo, v kateri še vedno živijo ljudje. Na Slovenskem lahko govorimo o petih tipih hiš in domačij. To so:
- alpska hiša
- primorska hiša
- subpanonska hiša
- osrednje slovenska hiša
- dimnična hiša.
 
 
V osrednji Sloveniji, kamor spadamo tudi mi, se stikajo vsi trije tipi, zato stavbe zelo težko uvrščamo v trdno tipološko skupino. Hiše so pogosto somerno grajene. Osrednji prostor je veža, levo in desno ob njej pa sta izbi. Grajene so bile iz lesa, pokrite pa s slamo. Slamo, ki je imela poseben čar skromnosti in iznajdljivosti v izrabi materialov, je kasneje zamenjala opeka, pa tudi skodle in kamnita kritina. Slame so se izmikali le pri cerkvenih kritinah.
Kmečke hiše izražajo povezanost z okoljem. Arhitektura je odvisna od zemljišča in materialov, ki jih nudi zemlja, pa naj gre za les, kamen, ilovico ali slamo. Osrednji bivalni prostor v kmečkih hišah predstavlja >hiša<. V njej so se odvijale bivalne, prehranjevalne, gospodarske, duhovne in se kakšne druge funkcije družine. Pri družinah z večjim številom družinskih članov je bila hiša tudi dopolnilna spalnica. Poleg bivalne in drugih zgoraj navedenih funkcij določata >hišo< še dve sestavini:
- kot z mizo in sedeži
- peč.
Pomembna sestavina kmečke hiše je tudi peč. Kmečka peč je bila zidana in obdana z lončenimi pečnicami. Postavljena je bila v kot hiše. V peč pa so kurili iz sosednjega prostora. Osrednji bivalni prostor je bil pogosto namenjen tudi opravljanju raznih domačih del, rokodelstvu in obrti, zlasti v zimskem obdobju. V tem času so prinesli kolovrat, postavili statve in motovilo. Kuhinja je bila od ostalih prostorov ločeni del bivališča. Kuhinja je v novejšem času nadomestila vlogo nekdanje >hiše<, torej osrednjega bivalnega in ustvarjalnega prostora.
 
SLIKARIJE NA KMEČKIH HIŠAH
Poslikave na zunanjih stenah kmečkih hiš so zlasti narasle v 19. stoletju. Motivi teh slikarij so nabožni in posvetni, dopolnjeni z ornamentiko, med izrazito funkcionalnimi motivi nastopa tudi sončna ura. Pri nas jo imamo ohranjeno na Kunigundi. Med figuralnimi poslikavami, poleg klasičnih upodobitev Marije z otrokom ali Florjana, nastopa še cela vrsta svetniških podob, kar si lahko razlagamo tudi tako, da si je naročnik poslikave dal naslikati svojega zavetnika. V zvezi z dediščino slikarij na fasadah kaže opozoriti na njeno ohranjanje tudi v okviru raznih prezidav, zlasti sprememb okenskih odprtin.
 
MAROFI
Pomemben sestavni del gospodarskega poslopja so tudi >marofi<. Spodaj je bil hlev za živino, >listnica< za shranjevanje stelje in morda še svinjak. Zgoraj pa je bil prosto za seno in za razna kmečka opravila. Mednje sodi prav gotovo >mlačev<, prostor, kjer se je to odvijalo, pa so imenovali >pod<. V tem delu je bil tudi poseben prostor >parna<, ki je bil shramba za snopje pred mlačvijo, po njej pa za slamo. Mlatili so s cepci. To je vrtljiva dvodelna palica, ki so jo mlatiči vrteli nad snopjem žita in udarjali po njem tako, da so ločili zrnje od slame. To zrnje so potem še očistili in presejali preko >rešeta< ali >redeseje<. Mlačev je veljala za eno najtežjih kmečkih del v tistem času.
 
KAŠČE
Kot samostojna poslopja so se s srednjim veku razvile tudi kašče- shrambe za žito. Pogosto so bile podkletene, zidane ali lesene. Bile pa so ključne gospodarske stavbe, povezane s preživetjem družine.
 
KOZOLEC
Kozolec spada med najzanimivejše dele gospodarskih poslopij. Poznamo izpeljanke iz enojnega kozolca, ravne oblike vezanih kozolcev, kozolce s pristreški in predvsem dvojne kozolce ali toplarje. Razvili in razmahnil so se zlasti v 18. in 19. stoletju, kar je bilo povezano s splošnim razvojem kmečkega gospodarstva. S kozolcem je kmet reševal sušenje žita v snopih, shranjevanje sena , potreboval pa ga je tudi za shranjevanje različnih strojev in vozov. Številni kozolci ponovno dokazujejo svojo >univerzalnost<, saj so po merah uporabljivi tudi za shranjevanje sodobnih poljedelskih strojev ali celo avtomobilov in bivalnih prikolic.
 
ZNAMENJA IN RAZPELA
Pomembno zgodovino likovnega obzorja v Galiciji predstavljajo tudi znamenja, stebrasta ali stropna, kapelice in križi, ki so v našem kraju najbolj značilna. Pomembna značilnost pri postavljanju znamenj je bila, da so jih postavljali do 19. stoletja za nekmečke naročnike, kasneje pa tudi za kmete. Zadnja leta namenjamo nekaj več pozornosti njihovi obnovi in vzdrževanju, kar velja zlasti za zidana znamenja in kapelice. Pogosto najdemo odlične primere hišnih razpel, vendar so prepleskana z debelim slojem oljne barve, ki spodaj še vedno skrivajo staro poslikavo. Če lastnika vprašamo, zakaj imajo tako lepo razpelo, odgovorijo: >Hišo smo prenovili, pa smo morali še starega boga prebarvati, da je ostal doma.<
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Galicija,_Žalec«