Vojne v nekdanji Jugoslaviji: Razlika med redakcijama

'''Vojne v nekdanji Jugoslaviji''' so vse [[vojna|vojne]], ki so se zgodile na ozemljeozemlju bivše [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|SFRJ]] od leta [[1991]] do [[2001]]. V vojne je bilo vmešanih vseh šest nekdanjih jugoslovanskih republik. V nekaterih se je vojna končala hitro, kot npr. v [[Slovenija|Sloveniji]], v drugih republikah, kot sta [[Hrvaška]] in [[Bosna in Hercegovina]], pa je trajala skoraj štiri leta. Po nekajletnem miru je ponovno prišlo do konflikta na [[Kosovo|Kosovu]], ki se je nato razširil na [[Makedonija|Makedonijo]], kjer je nastala kratkotrajna državljanska vojna.

Vojne so povzročile ogromno gospodarsko škodo. Veliko ljudi je bilo pregnanih s svojih domov, prišlo pa je tudi do množičnih pobojev skoraj na vseh v vojne vpletenih straneh. Zaradi nemogočih razmer je posredovala [[Organizacija združenih narodov|OZN]] in na ozemlje bivše Jugoslavije poslala mirovne sile, da bi umirile strasti, vendar te pri svojem delu niso bile zelopreveč učinkovite. Nekoliko bolje so se izkazale le na [[Kosovo|Kosovu]] in v [[Makedonija|Makedoniji]].

Zaradi številnih vojnih zločinov je [[Evropska unija]] ustanovila sodišče za sojenje vojnim zločincem. Po drugi svetovni vojni je bilo to prvo sodišče, ki je bilo namenjeno sojenju mednarodnim vojnim zločincem. Dosedaj je sodišče učinkovito opravilo svojo vlogo, saj so vsi obtoženci priprti, zadnji med njimi Goran Hadžić, ki je bil prijet nekaj časakmalu potemzatem, ko so prijeli glavnega osumljenca Ratka Mladiča, in ga izročili Haag-u.

: V Jugoslaviji pride do prvih demokratičnih volitev. Na oblast pride srbska elita, ki želi preprečiti demokratične spremembe, vendar ji to spodleti. Hrvaški srbiSrbi začnejo upor proti novi hrvaški vladi.

: V [[Srebrenica|Srebrenici]] pride do pokola civilistov. Hrvaška začne operacijooperaciji [[Operacija Nevihta|Nevihta]] in [[Operacija Blisk|Blisk]]. [[NATO]] napade vojaške položaje vojske bosanskih Srbov. Podpisan je [[Daytonski sporazum]].

: NATO začne vojaško operacijo proti Srbom na Kosovu. Nadzor nanad Kosovom prevzame OZN.

: [[Slobodan_MiloševićSlobodan Milošević|Slobodana Miloševića]] aretirajo in ga izročijo [[Haško sodišče|Haškemu sodišču]].

: [[Ante_GotovinaAnte Gotovina|Ante Gotovino]] aretirajo,; 2012 je Haško sodišče ugodilo pritožbi in sodbo na prvi stopnji razveljavilo

: Srbske oblasti aretirajo [[Radovan_KaradžićRadovan Karadžić|Radovana Karadžića]].

Vzroke za krvavo vojno v Jugoslaviji moramo iskati v njeni preteklosti, ki pa je bila prav tako krvava. [[Balkan]] je bil že od nekdaj večnacionalen saj so ga naseljevale različne etnične skupine z različnimi jeziki, običaji in verami. Spopadi med temi skupinami so bili pogosti, zato je predstavljal nekakšen "divji zahod" Evrope, hkrati pa je imel tudi izjemno pomembno lego, saj je preko njega tekla kopenska povezava z Orientom. Zaradi tega je bilo območje skozi stoletja pod nenehnim vplivom evropskih in drugih velesil ([[Otomansko cesarstvo]], [[Avstrijsko cesarstvo]], [[Rusko cesarstvo]], [[Avstro-Ogrska]], [[Italija]], ...). Te sile so zapletene razmere na Balkanu še dodatno poslabšale tako, da se je Balkana prijelo ime "sod smodnika", saj se nikoli ni vedelo kdaj in zaradi katere malenkosti bo izbruhnil nov krvav konflikt, ki bo pomembno vlival na razmerje sil v Evropi.

V začetku dvajsetega stoletja so Balkan in območje bodoče Jugoslavije zaznamovale [[Prva svetovna vojna|prva]] in druga balkanska vojna. Največje spremembe pa je povzročila prva svetovna vojna, ki se je začela prav na Balkanu. Razpad večnacionalne Avstro-Ogrske je na Balkanu povzročil nastanek nove države [[Kraljevina SHS|Kraljevine SHS]], ki se je nato preimenovala v [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevino Jugoslavijo]]. Kraljevina je bila večnacionalna, v večini so jo sestavljali [[Slovenci]], [[Hrvati]], [[Srbi]], [[Črnogorci]], [[Bošnjaki]] in [[Makedonci]]. Narodi so sprva podpirali nastanek nove t.i. južnoslovanske države, kjer bojo vsi [[Južni Slovani|južnoslovanski]] narodi enakopravni in si bojo usodo krojili sami in ne evropske velesile. Začetno veselje pa je kmalu izginilo, ko so nadzor nad kraljevino v glavnem prevzeli Srbi. To je skozi leta povzročilo huda politična in nacionalna trenja, ki jih je vlada v Beogradu uspela nadzorovati le z represijo. Prav zaradi teh notranjih trenj, skrajno zbirokratizirana in centralizirana kraljevina nikoli ni zares delovala; tako, da je bilo le še vprašanje časčasa kdaj bo razpadla. Do razpada države je prišlo po [[Aprilska vojna|aprilski vojni]], aprila [[1941]]. V skladu z dogovorom med [[Sile osi|silami osi]] in Hitlerjevimi usmeritvami so državo razdelili med: Italijo, [[Tretji rajh|Nemčijo]], [[Madžarska|Madžarsko]], [[Romunija|Romunijo]] in [[Bolgarija|Bolgarijo]].

Kmalu po zasedbi se je na posameznih področjih nekdanje kraljevine začel odpor. Najbolj dejavni so bili [[komunisti]] pod poveljstvom karizmatičnega [[Josip Broz - Tito|Josipa Broza Tita]]. Njihova moč in vpliv jesta v kratkem izredno naraselnarasla, zato so komunisti kmalu prišli v navzkriž z [[četniki]] in [[ustaši]], ki so zaradi boja proti komunizmu prestopili na stran sil osi in s tem izgubili večinsko podporo prebivalstva. Vedno večjo moč komunistov so opazili zavezniki in jih tekom vojne začelezačeli oskrbovati, s čimer se je njihova moč še dodatno povečala,. Titu pa je, s pomočjo komunistične ideologije, tekom vojnovojne na svojo stran uspelo pridobiti vse večje jugoslovanske narode in jih s tem združiti v skupni boj proti okupatorju. Po vojni je bila pod vodstvom Tita razglašena [[Socialistična federativna republika Jugoslavija]]. Zaradi povojne obnove, komunistične ideologije in Tita, ki je kot kult osebnosti združeval vse narode, so bile razprtije med jugoslovanskimi narodi začasno pozabljene, vendar ne za dolgo. Zaradi vse večjih političnih, socialnih in gospodarskih razlik med posameznimi jugoslovanskimi republikami so spori ponovno privreli na dan in bili kmalu nato s silo zatrti. V izogib novim sporom pa so bile republikam podeljene večje pravice. Leta [[1980]] je Tito, edini človek ki je držal Jugoslavijo skupaj, umrl. Od takrat naprej so se razmere v državi samo še slabšale. Razmerje med narodi je bilo podrto, zato je Srbija začela pridobivati na moči in s tem prišla v navzkriž z ostalimi jugoslovanskimi narodi, predvsem s Slovenijo in Hrvaško, ki sta zahtevali večjo avtonomijo. Že tako napete razmere v državi pa je poslabšala še gospodarska kriza in nacionalizem nekaterih srbskih politikov. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih je začelo postajati vse bolj jasno, da bo država razpadla, vprašanje je bilo le na kako mirenkakšen način se bo to zgodilo.

Potem ko so propadli vsi pogovori z jugoslovansko vlado v [[Beograd]]u, je Slovenija, [[25. junij]]a [[1991]], razglasila samostojnost. Vlada v Beogradu, ki je bila pod močnim vplivom vojske in srbskim nacionalizmom je na razglasitev samostojnosti reagirala ostro in na mejne prehode z Italijo, Avstrijo in Madžarsko poslala vojsko. Namen vojske je bil odrezati Slovenijo od zunanjega sveta ter s silo preprečiti njeno odcepitev od Jugoslavije. Prvi tanki [[JLA]] so se na slovenskih cestah pojavili še isti dan razglasitve samostojnosti. Naslednji dan, [[26. junij]]a, pa se je pokazala vsa razsežnost jugoslovanske agresije. JLA je imela v Sloveniji okoli 22.300 dobro opremljenih in oboroženih vojakov zs podporo letalstva, nasproti njih pa je stalo 35.000 slabo slabo oboroženih in opremljenih pripadnikov [[Teritorialna obramba Republike Slovenije|slovenske teritorialne obrambe]] (TO) in 10.000 rezervnih policistov. PrveV dniprvih dneh agresije so jugoslovanske enote zasedle večino mejnih prehodov z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, oklepno mehanizirana enota iz [[Vrhnika|Vrhnike]] pa je zasedla [[letališče Brnik]]. Hkrati so iz smeri Hrvaške proti [[Ljubljana|Ljubljani]] in mejnim prehodom začele prodirati oklepne in tankovske kolone. Njihovo napredovanje je bilo zaradi cestnih barikad kmalu ustavljeno, enote pa so ostale obkoljene daleč od svojih matičnih vojašnic. Pri preboju barikad je prišlo do ostrih spopadov zs TO, v katerih so padle prve žrtve. JLA je poizkušala nekatere svoje enote rešiti z helikopterskimi desanti, ki pa so se prav tako ponesrečili,. sestreljenaPri tem sta bila sestreljena tudi dva helikopterja. Ker je TO kronično primanjkovalo orožja in opreme, so bila napadena in zavzeta številna vojaška skladišča. Jugoslovanska vojska pa ni ostalostala odrezana samo na terenu, ampak tudi v svojih lastnih vojašnicah, izklopljena jim je bila voda in elektrika, zato je moralamorála med vojaki, večinoma naborniki, začela hitro upadati, zaradi česar so mnogi pobegnili. Ker tankovske enote niso dosegle svojega cilja, je vojska na pomoč poslala letalstvo, to je bombardiralo radijske oddajnike, cestne barikade in letališče Brnik. Napadi so bili le deloma uspešni, stanje v armadi pa se je iz ure v uro slabšalo; vsi poizkusi preboja iz smeri Hrvaške so zaradi močnega odpora propadli, večina mejnih prehodov na zunanjih mejah pa je padla v roke TO. Armadi, ki je bila obkoljena v svojih vojašnicah in tako izolirana od zunanjega sveta, ni preostalo drugega kot da sprejme premirje, ki ji je bilo ponujeno. V naslednjih dneh so se enote začele vraščativračati v svoje vojašnice, pogajanja pa so bila prepuščena politikom. [[Brionska deklaracija|Na Brionih]] je bilo sklenjeno trajne premirje, določen pa je bil tudi trimesečni rok v katerem se mora JLA umakniti iz Slovenije. Zadnji vojak JLA je Slovenijo zapustil v noči iz [[25. oktober|25.]] na [[26. oktober]] 1991.

Hrvaška je svojo samostojnost razglasila istočasno s Slovenijo, nanjo pa je bila pripravljena dostiprecej slabše pripravljena kot njena severna soseda. Na Hrvaškem je živelo veliko Srbov, ki so ostro nasprotovali odcepitvi in so začeli sami, ob izdatni podpori Srbije, organizirati oborožen odpor. Kot velik problem se je izkazala tudi oborožitev hrvaške teritorialne obrambe, ki jo je JLA v mesecih pred vojno skoraj popolnoma razorožila, poleg tega pa so bile enota JLA po dogodkih v Sloveniji dostiže bolj pripravljene na vojaško posredovanje. Podobno kot v Sloveniji, je tudi na Hrvaškem armada ostala ujeta v vojašnicah, vendar ne za dolgo, iz njih se je poizkušala prebiti s silo in pritempri tem je bilo veliko žrtev na obeh straneh. Zaradi razpada države so začeli armado množično zapuščati Makedonci in Albanci, tako so armadojo večinoma sestavljali le še Srbi, s čimer se je enotnost in moč armadele-te še povečala.

Da bi armada zavarovala ostanke Jugoslavije in srbsko prebivalstvo na hrvaškem, je v [[Dalmacija|Dalmaciji]] in na meji z Bosno in Srbijo začela z serijo ofenziv. Ofenzive so zaznamovali obsežni in krvavi spopadi za;: [[Dubrovnik]], [[Gospić]], [[Šibenik]], [[Zadar]], [[Karlovac]], [[Sisak]], [[Slavonski Brod]], [[Osijek]], [[Vinkovci|Vinkovce]] in [[Vukovar]]. Najbolj dramatično je postalo [[Bitka za Vukovar|obleganje Vukovarja]], ki je [[18. november|18. novembra]] 1991, po 87 dneh obleganja padlo v srbske roke, po končanem obleganju pa so srbske paravojaške enote v mestu in njegovi okolici izvajale vojne zločine nad civilnim prebivalstvom in vojnimi ujetniki. Proti koncu leta 1991 se je po začetnem šoku moč hrvaške vojske izredno povečala, zato je ta začela prehajati v ofenzivo s katero je osvobodila velik del zasedenega ozemlja, dosežki pa so bili vidni tudi v zunanjepolitičnem dogajanju, saj so Hrvaško kot samostojno državo priznale številne evropske države. Ob podpori tretjih držav so se začela prva mirovna pogajanja, ki pa niso prinesla trajnega miru, zato so se boji nadaljevali z vso silovitostjo. Decembra so Srbi v Srbski krajini razglasili [[Republika Srbska Krajina|Republiko Srbska Krajina]], ki pa joje razen Jugoslavije ni priznala nobena druga država.

Zaradi krvavih spopadov v [[Slavonija|Slavoniji]] in Dalmaciji ter priznanja Hrvaške kot samostojne in neodvisne države, je JLA izgubila legitimnost po vojaškem posredovanju, zato ji ni preostalo drugega kot, da je na zahtevo Združenih narodov [[2. januar]]ja [[1992]] podpisala premirje in se zavezala, da umakne vojake v Bosno in Hercegovino (BIH), kjer je še istega leta izbruhnil nov krvav konflikt. Izpraznjene položaje JLA so zasedli vojaki Republike Srbske Krajine, ti premirja niso spoštovali, zato so Združeni narodi na nemirna območja poslali enote UNPROFORJA, da bi ločile sprti strani. Preostanek leta 1992 so zaznamovali manjši spopadi, ki pa niso prinesli bistvenega napredka ne na eni ne na drugi strani.

Leto [[1993]] sta zaznamovali dve veliki hrvaški ofenzivi; ''Operacija Maslenica'' in ''Operacija Medački žep''. Namen operacije Maslenica je bil osvoboditi območje okoli Maslenice in strateško pomemben most, ki je Zadar povezoval z [[Zagreb]]om. Operacija se je začela [[22. januar]]ja in je Srbe popolnoma presenetila,. poPo kratkem boju je hrvaška vojska ob podpori letalstva in mornarice prebila srbske obrambne položaje in zasedla strateško pomembne položaje okoli Zadra. V strahu, da bi Hrvati zasedli vso Srbsko Krajino so Srbi napadli skladišča orožja, ki so jih je varoval UNPROFOR in se začeli bolj učinkovito opiratiupirati, zato je bila operacija zaradi vedno večjih izgub v začetku februarja ustavljena. Razmere seso na tem bojiščebojišču, razen topniških obstreljevanj in manjših spopadov, do maja [[1995]] ostale nespremenjene. V začetku septembra 1993 je bila v okolici Gospića sprožena novonova ofenziva, s katero so Hrvati želeli preprečiti neprestano topniško obstreljevanje Gospića (Operacija Medački žep), ofenziva je uspela; pritempri tem pa so hrvaške sile pod vodstvom MirkoMirka Noraca in ostalih poveljujočih zagrešile številne vojne zločine nad srbskim prebivalstvom. Po ofenzivi se je hrvaška vojska umaknila, njihove položaje pa so zasedle sile UNPROFOR-ja.

Zadnjo leto vojne, 1995, sta zaznamovali dve veliki hrvaški operaciji;: ''[[Operacija Blisk]]'' in ''[[Operacija Nevihta]]''. S prvo je hrvaška vojska osvobodila velik del ozemlja okoli Okučan v Slavoniji, hkrati pa je bila ta operacije nekakšen uvod v dostiprecej bolj obsežno operacijo''Operacijo Nevihta''. Ta se je začela [[4. avgust]]a 1995, v njej je sodelovalo 200.000 hrvaških vojakov, 350 tankov in 200 topov; nasproti njih pa je stala voskavojska Republike Srbske Krajine s 40.000 vojaki 250 tanki in 250 topovi. Operacija, za katero pravijo, da je potekala po priročniku za bojevanje, je srbsko vojsko popolnoma presenetila, tako, da je hrvaška vojska že prvi dan ofenzive prebila srbsko obrambno linijo in obkolila posamezne srbske enote ter tako hitro napredovala v notranjost Republike Srbske Krajine. [[6. avgust|Šestega avgusta]] je padel Knin, dva dnidneva pozneje pa so bile, zaradi popolne hrvaške zmage in premirja, ustavljene vse vojaške operacije. Srbska vojska se je predala [[9. avgust]]a, v tem času je v Srbijo in BIH pobegnilo okoli 150.000 Srbov, tisti ki so ostali na svojih domovih pa so postali žrtve vojnih zločinov. Vojna na Hrvaškem se je zaključila po podpisu [[Erdutski sporazum|Erdutskega]] in Deytonskega[[Daytonski sporazum|Daytonskega sporazuma]], novembra 1995.

Po odcepitvi Slovenije in Hrvaške od Jugoslavije, so začeli o odcepitvi resneje razmišljati tudi v BIH, zato so v ta namen pripravili referendum, na katerem se je večina prebivalcev izrekla za samostojnost. PritemPri tem pa so se pojavile težave. BIH je bila multietnična, poleg bošnjaškega prebivalstva (43%) je tam živelo tudi veliko Srbov (31%) in Hrvatov (17%), ki pa se z razglasitvijo samostojnosti niso strinjali, zato so razglasili svoji državi;: [[Republika Srbska|Republiko Srbsko]] in [[Hrvaška republika Herceg-Bosna|Hrvaško republiko Herceg -Bosno]]. BIH je svojo samostojnost od Jugoslavije razglasila [[1. marec|1. marca]] 1992,. poPo predhodnem dogovoru se je JLA iz države umaknila bolj ali manj mirno, pritempri patem je večino težke oborožitve predala vojski Republike Srbske in srbskim paravojaškim skupinam. Te niso izgubljale časa zato so hitro prevzele območja z večinskim srbskim prebivalstvom nato pa so se usmerila še na območja z manjšinskim srbskim prebivalstvom. PritenPri tem so se začeli pojavljati prvi vojni zločini, ki so jih tekom vojne izvajale vse tri v vojno vpletene strani.

Leto 1992 je bilo za bošnjaško vojsko prelomno, vojska je bilo slabo opremljena in oborožena, poleg tega pa se je morala boriti na dveh frontah hkrati, proti vojski Republike Srbske in proti vojski Herceg -Bosne. Ker je bila država izz vseh strani obkrožena z sovražnikom, jo je reševala le lastna industrija in kmetijstvo, ki pa nista morali slediti osnovnim potrebam prebivalstva in vojske, zato se je začelo pojavljati vsesplošno pomanjkanje in s tem lakota. TaTo se je še najbolj kazalo v [[Sarajevo|Sarajevu]], ki je od začetka vojne pa do leta 1995 postalo razdeljeno mesto. Večinski bošnjaški del mesta je bil obkoljen, medtem ko je manjši srbski del mesta bil povezan z ostalimi ozemlji pod kontrolo srbske vojske. Iz bošnjaškega dela mesta ali v mesto se je dalo priti le po dveh poteh,: prek [[Letališče Sarajevo|sarajevskega letališča]], ki ga je nadzoroval UNPROFOR ali pa prek [[Sarajevski predor|podzemnega rova]] pod letališčem. Bošnjaški del mesta so že kmalu po izbruhu vojne obkolile srbske enote in ga začele neusmiljeno obstreljevati. Istočasno so bošnjaške enote obstreljevale z zunanje strani obroča srbske dele mesta. Na obeh straneh so bili dejavni tudi [[Ostrostrelec|ostrostrelci]], ki so streljali na vse kar se je premikalo po mestnih ulicah. Prizaneseno ni bilo niti ženskam in otrokom. Med skoraj štiriletnimi boji je v mestu umrlo okoli 15.000 ljudi, ogromna pa je bila tudi gospodarska škoda, saj je v mestu bilo veliko stavb poškodovanih ali uničenih. Poleg Sarajeva je do konca vojne ostalo oblegano tudi mesto Bihać. Mesto je bilo pod zaščito UNPROFOR-ja, tekom vojne pa so ga oblegale kar tri vojske;: vojska Republike Srbske, vojska Republike Srbske Krajine in vojska Avtonomne republike Zahodne Bosne.

Sredi leta 1993 sesi je bošnjaška vojska že nekoliko opomogla od začetnega šoka, zato je počasi začela prehajati v ofenzivo. Leto so predvsem zaznamovali boji s Hrvati v osrednji Bosni in v Hercegovini. Izjemno odmevni so bili ulični boji za strateško pomembna mesta, kot so Vitez, Novi Travnik, Gornji Vakuf in [[Mostar]]. Boji za Mostar o so se začeli že junija 1992. Najprej je mesto obstreljevala JLA, po njenem umiku pa so položaje zasedli Hrvati. Ti so tekom vojne prevzeli zahodni del Mostarja in njegovo okolico, vzhodni del pa je ostal v bošnjaških rokah. Da bi Bošnjaki prekinili obleganje mesta, so septembra sprožili operacijo ''Operacijo Neretva 93'', ki pa je bila kmalu zatem prekinjena zaradi poročil o vojnih zločinih nad ujetniki in civilnim prebivalstvom. Da bi UNPROFOR zaščitil civilno prebivalstvo je Varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo 824 s katero je;: Sarajevo, Goražde, [[Srebrenica|Srebrenico]], [[Tuzla|Tuzlo]], Žepa in Bihać razglasil za varna območja pod nadzorom Združenih narodov.

Pomlad 1994 je za BIH prinesla veliko olajšanje, saj je bilo med hrvaško Herceg-Bosno in muslimanskim delom BIH sklenjeno trajno premirje kateremu je nato sledilo še vojaško zavezništvo s Hrvaško. Državi sta tako proti skupnemu sovražniku začeli izvajati usklajene vojaške operacije, ki so v trenutku prinesle preobrat na bojišču. Preobrat v vojni pa je povzročila tudi granata, ki je [[5. februar]]ja 1994 na tržnici v Sarajevu ubila 68 in ranila 144 ljudi. Svetovna javnost je bila nad dogodkom zgrožena. Čeprav preiskave niso pokazale, katera stran je granato izstrelila, je zahtevala vojaško posredovanje. Varnostni svet OZN je zahteval umik vsega težkega orožja okoli mesta. Grožnja mednarodne skupnosti je uspela saj je [[12. februar]] minil mirno brez enega samega strela in ene same žrtve.

Čeprav je bila celotna vojna v BIH izredno krvava, je bilo leto 1995 še toliko bolj. Leto so zaznamovale številne ofenzive, ki so naznanjale konec vojne. Julija je vojska Republike Srbske zasedla Srebrenico, ki je bila pod zaščito Združenih narodov. Od 8.000 muslimanskih vojakov in civilistov jih je srbska vojska [[Srebreniški pokol|umorila okoli polovico]], druga polovica pa je padla med boji v poskusih preboja proti Tuzli. Svetovna javnost je bila nad dogajanjem zgrožena, zato je NATO povečal število letalskih napadov na srbske položaje. Konec julija sta združeni vojski hrvaške in BIH sprožili operacijo ''Operacijo Poletje 95'', kateri pa je nato avgusta sledila še operacija''[[Operacija Nevihta]]''. Ta operacija je predstavljala glavni preobrat v vojni, saj je bila vojska Srbske Krajine med spopadi poražena. Operaciji Nevihta je sledilo še več manjših spopadov, dokler ni bil [[21. november|21. novembra]] 1995 v Daytonu podpisan mirovni sporazum, ki je dokončno končal vojno v BIH in na Hrvaškem.

Tako kot drugje po Jugoslaviji, je na Kosovu začelo vreti že leta, če ne celo desetletja pred razpadom Jugoslavije. Nezadovoljstvo ljudi pa se je začelo javno kazati šele na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja s prihodom gospodarske krize in političnih sprememb, ki jih je povzročila smer Tita. Leta [[1981]] so tako [[Albanci]] na Kosovu zahtevali svojo republiko, s katero bi dobili več pravic,; protesti so bili bolj ali manj na silo razgnani. V drugi polovici osemdesetih let so se razmere na Kosovu zaradi srbskega nacionalizma znova poslabšale, zato jesta moralamorali posredovati policija in vojska. V začetku devetdesetih let, po izbruhu vojne v Sloveniji in na Hrvaškem, pa so razmere na Kosovu bolj ali manj mirne, čeprav jim je Srbija Albancem drastično zmanjšala državljanske pravice (odpuščanje delavcev albanskega rodu, prepoved albanskega jezika, ukinjanje šol, večina podjetji je postala državna last, ...). Albanci so se na to odzvali z ustanovitvijo vzporednih državnih institucij, ni jim pa uspelo odpraviti brezposelnosti, ki se je dvignila na neverjetnih 80%. Zaradi vsesplošnega nezadovoljstva je bil septembra 1991 izpeljan referendum o odcepitvi, ki ga je podprlo kar 90% Albancev, vendar se ni zgodilo nič, saj je Srbija referendum razglasila za neveljavnega. Istega leta je bila ustanovljena tudi Kosovska osvobodila vojska (KOV), ki je zaradi napadov na Srbe in državne institucije kmalu pristala na seznamu terorističnih organizacij.

Prvi spopadi na Kosovu so se začeli v začetku leta [[1996]], potem ko so albanski politiki izgubili vsevsakršno upanje po, da bi spor rešili po mirni, politični poti. Napadi, do takrat malo znane KOV, na srbske varnostne sile in institucije so v kratkem povzročili spiralo nasilja, ki mu ni bilo videti konca. Stvari pa so se še dodatno poslabšale zaradi kriznih razmer v sosednji [[Albanija|Albaniji]]. Srbska policija in varnostne sile so na vsako agresijo KOV odgovorile še z večjo agresijo, kar je imelo za posledico veliko civilnih žrtev. Ker se je zdelo, da se bo Jugoslavija ponovno pogreznila v vojno, so Združeni narodi in [[ZDA]] zahtevali takojšnjo prekinitev ognja, do tega ni prišlo; so pa ob pomoči [[Rusija|Rusije]] dosegli , da so na Kosovo prišli mednarodni opazovalci. TeTi niso kaj dosti pomagatipomagali, saj so se spopadi leta [[1998]] še bolj razširili in so po novem potekali v okolici vseh strateško pomembnih poti in mest. Spopadi so iz domov pregnali več kot 250.000 Albancev, ki so se povečini zatekli v Albanijo in Makedonijo. Ker se stvari niso umirile, je Varnostni svet Združenih narodov, konec septembra 1998 sprejel resolucijo, ki je predvidevala zračne napade Natovih letal na srbske položaje. Zastraševanje je delovalouspelo, saj je bilo oktobra istega leta podpisano premirje, ki pa ni zdržalo dolgo. Januarja in februarja [[1999]] se je nasilje ponovno začelo stopnjevati, vse pogostejši so postali uboji, ki so nato vodili do večjih spopadov in posameznih bombnih napadov. Sprti strani sta mir, pod pritiskom drugih držav, ponovno poizkušalepoizkušali doseči z mirovnimi pogajanji, ki pa niso obrodila nobenega sadu, saj so se pogoji za obe strani zdeli preveč radikalni in zato nesprejemljivi.

[[22. marec|Dvaindvajsetega marca]] 1999 so Kosovo začeli zapuščati zunanji opazovalci, kar je bil za Srbe znak, da NATO nekaj pripravlja, zato je bil sprožen preplah in izvedena popolna mobilizacija vojske. Dan pozneje je Richard Holdbrook javnost obvestil, da so mirovna pogajanja propadla in, daje jes tem stvari prepustil vojski Nata. Natova letala so začela z bombardiranjem vojaških objektov jugoslovanske vojske naslednjiNaslednji dan, [[24. marec|24. marca]] 1999 ob 19:00 so Natova letala začela z bombardiranjem vojaških objektov jugoslovanske vojske. Med marcem in junijem, so Natova letala opravila več kot 38.000 bojnih nalog na Srbijo, [[Črna Gora|Črno Goro]] in KosovomKosovo. Sprva so bili ciljcilji letalskih napadov vojaški objekti (vojašnice, skladišča orožja, vojaška letališča, ...), protiletalska obramba in srbski obrambni položaji. Kasneje, ko so opaziliuvideli, da bombardiranja nimajo želenegazaželenega učinka, pa so prešli še na t.i. objekte za dvojno uporabo;: mostove, železnicaželeznico, ceste, RTV oddajnike, energetske objekte, ... Aprila je vedno bolj postajalo jasno, da bombardiranja nimajo pravega učinka, saj so Srbi postali še bolj enotni, politična moč Miloševića pa se je še dodatno povečala. polegPoleg tega pa je naraščala tudi kolateralna škoda (napad na kitajsko veleposlaništvo, napad na konvoj albanskih beguncev, ...). Zato je NATO začel resno razmišljati o kopenski operaciji, ki pa jo je bilo treba izvesti še pred zimo, ko bojo ceste iz Albanije in Makedonije še prevozne. Ker je bilo videti, da se bo konflikt sprevrgel v resen spopad z Natovimi silami, je med sprte strani v zadnjem trenutku vskočila Rusija in ob pomoči [[Finska|Finske]] od Miloševića zahtevala premirje in ga tudi dobila. Ponovno so se začela pogajanja in [[3. julij]]a je bilo dokončno podpisano trajno premirje, [[10. julij]]a so bile ustavljene vse letalske operacije, dva dnidneva pozneje pa so na Kosovo prišle mednarodne sile za zagotavljanje miru [[KAFOR]]. V skladu z mirovnim sporazumom se se morale iz Kosova umakniti vse enote jugoslovanske vojske in policije , državne ustanove pa so morali predati predstavnikom mednarodnih sil.

[[17. februar|Sedemnajstega februarja]] [[2008]] je Kosovo razglasilo samostojnost, kljub temu pa mednarodne enote za zagotavljanje miru, KAFOR, v državi ostajajo, saj medetničnim sporom med Albanci in Srbi ni videti konca.

Makedonija je bila edina država, ki je Jugoslavijo zapustila brez vojne in brez večjih političnih pretresov, zato je že od samega začetka veljala kot stabilna država. Tako je ostalo večino devetdesetih let prejšnjega stoletja, dokler se razmere v regiji, zaradi vojne na Kosovu, niso nenadoma spremenile. V Makedoniji je živelo okoli 23% Albancev, ti so živeli večinoma na severu, na meji s Kosovom. V nasprotju s svojimi severnimi sosedusosedi, so imeli Albanci v Makedoniji dobro urejene manjšinske pravice, njihovi predstavniki pa so bili zastopani tudi v makedonskem parlamentu, zato se je marsikateri spor dalzmogel rešiti s pogajanji. Kljub temu pa se je med Albanci začelo širiti separatistično mišljenje, ki se je s prihodom albanskih beguncev in upornikov iz Kosova, leta 1999, še bolj okrepilo. Med letoma 1998 in 1999 je v Makedonijo pribežalo 360.000 beguncev, kar je imelo za makedonsko gospodarstvo katastrofalne posledice, saj država enostavno ni moralazmogla oskrbeti tako velikega števila ljudi, spremenilo pa se je tudi razmerje v etnični pripadnosti. Kot velik problem se je izkazala tudi izredno porozna makedonsko-kosovska meja, preko katere so Albanci tovorili orožje in opremo za boj proti Srbom na Kosovu, mejo pa so večkrat prehajali tudi pripadniki KOV. Makedonija je mednarodno skupnost več let zamanjzaman opozarjala na nevzdržne varnostne razmere in nevarnost širjenja spopadov na svoje ozemlje,. kerKer ni dobila pomoči, je na mejo poslala vojsko. Konec leta 1999 in v začetku leta [[2000]] je bilo le še vprašanje časa kdaj bo počil prvi strel s katerim se bo začel nov krvav konflikt na Balkanu.

Do prvega večjega incidenta je prišlo januarja [[2001]], ko so oboroženi Albanci napadli neko policijsko postajo v bližini Tetova. V napadu je umrl policist, trije pa so bili ranjeni. Odgovornost za napad je prevzela Nacionalna osvobodilna vojska (NOV), kasneje se je izkazalo da je bilo v organizaciji veliko pripadnikov KOV. Kmalu zatem so med NOV in makedonskimi varnostnimi silami izbruhnili prvi večji spopadi. KOV je bila v spopadih kmalu premagana, zato je preko meje pobegnila na Kosovo. Makedonija je nato NATO obtožila, da ni naredil dostinič za razorožitev Albancev in zaščito kosovsko-makedonske meje. Marca so se pripadniki KOV vrnili v Makedonijo in zasedli hribe okoli Tetova, nato pa z vso silo začeli napadati makedonske varnostne sile v mestu. Ker pogajanja o premirju niso uspela je makedonska vojska [[18. marec|18. marca]] izvedla mobilizacijo rezervistov, tej pa je [[25. marec|25. marca]] sledila še ofenziva na položaje KOV. Po dvodnevnih srditih bojih je KOV zapustila položaje in preko meje zopet pobegnila nazaj na Kosovo. Prvi ofenzivi je sledila še druga, v kateri so makedonske varnostne sile očistile področja severno od [[Skopje|Skopja]] in Tetovega, operacija je bila ustavljena [[31. marec|31. marca]] 2001. Čeprav so makedonske varnostne sile zmagale v tej vojni, se varnostne razmere še dolgo časa niso povsem umirile, saj je neprestano prihajalo do manjših incidentov in napadov iz zasede. Spopadi so se prenehali šele s podpisom ohridskega sporazuma [[13. avgust]]a 2001.