Malta: Razlika med redakcijama

odstranjeni 4 zlogi ,  pred 6 leti
brez povzetka urejanja
Otočje leži na severnem robu afriške [[tektonska plošča|tektonske plošče]], na samem stičišču z evropsko tektonsko ploščo. Za pokrajino so značilni nizki griči s terasastimi polji. Najvišja točka otočja je Ta'Dmejrek v bližini Dinglija z nadmorsko višino 253 m. V deževnem obdobju je na otokih nekaj majhnih rek, stalnih rek in jezer pa na otokih ni. Stalno tekočo vodo ime le nekaj potokov v okolici Baħrije, l-Intaħleba in San Martina. Edina tekoča voda na Gozu je v dolini Lunzjata.
 
Otočje ima mediretansko klimo. Najnižja temperatura je bila izmerjena leta [[1905]] - +1,1 °C, najvišja pa avgusta [[1999]] - +43,8 °C. Sneg je v zadnjih 115 letih padal samo trikrat: februarja [[1895]], januarja [[1905]] in marca [[1949]]. Povprečne najvišje dnevne temperature se gibljejo od 15 °C (januar, februar) do 30 °C (julij, avgust). PvprečnePovprečne najnižje dnevne temperature se gibljejo od 9° (januar, februar) do 22 °C (julij, avgust). Celoletni povprečji dnevnih temperatur sta 21 °C oziroma 15 °C.
 
Malta je dolgo časa je veljala za najjužnejšo točko Evrope, kar pa ne drži. Najjužnejša točka je grški otok Gavdos.
=== Prvi naseljenci ===
 
Malteške otoke so prvi naselili kamenodobni poljedelci s [[Sicilija|Sicilije]] okrog leta 52005.200 pr. n. št. Prvi prebivalci so okrog leta 3.500 pr. n. št. zgradili prve prosto stoječe verske objekte na svetu: megalitske templje [[Ġgantija]] na otoku Gozu ter [[Ħaġar Qim]] in [[Mnajdra]] na Malti.
 
Okrog leta 700 pr. n. št. je na Malti, posebno okrog Vallette, cvetela antična grška kultura. Stoletje kasneje so na otok prišli [[Feničani]] in ustanovili trgovsko postajo, od koder so stkali trgovske poti vse do [[Cornwall]]a na skrajnem zahodu [[Anglija|Anglije]]. Po padcu Fenicije okrog leta [[400 pr. n. št.]] je Malta prišla pod oblast feničanske afriške kolonije [[Kartagina|Kartagine]]. V času Kartažanov so na Malti pridelovali predvsem [[oljka|oljke]] in [[rožič]]e in izdelovali tkanine. V času [[Punske vojne|Punskih vojn]] ([[264 pr. n. št.|264]]-[[146 pr. n. št.]]) je začel odpor do Kartažanov naraščati in leta [[218 pr. n. št.]] se je prebivalstvo uprlo. Oblast je na otočju je prevzela [[Rimska republika]] s [[konzul]]om Sempronijem na čelu. Med sirakuškim uporom v drugi Punski vojni je Malta ostala zvesta Rimu in bila zato nagrajena s statusom ''Foederata Civitas'', kar ji je dalo v okviru Sicilske province nekaj avtonomije. Otok se je takrat imenoval ''Melita''. Enako se je imenovalo tudi njeno glavno mesto, današnja Mdina.
 
Leta [[60]] je severno od otoka Malte v Zalivu sv. Pavla doživel brodolom [[Kristus]]ov [[apostol]] [[Sveti Pavel|Pavel iz Tarza]]. Izročilo pravi, da je na otoku ostal tri mesece, naredil nekaj čudežev in med prebivalce vpeljal [[krščanstvo]]. Dogodki so opisani v ''Apostolskih delih'' v [[Nova zaveza|Novi zavezi]]. V času [[cesar]]ja [[Hadrijan]]a, leta [[117]], so malteški otoki napredovali na položaj ''municipija''. Ko je [[Rimsko cesarstvo]] razpadlo na vzhodni in zahodni del, je Malta pripadla grško govorečemu [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskemu cesarstvu]]. Malta je bila pod bizantinsko oblastjo celih štiristo let, vendar je o tem obdobju zelo malo znanega. V tem obdobju so otočje za nekaj časa zasedli [[Goti]] in [[Vandali]], vendar so jih Bizantinci kmalu pregnali in tam pustili vojaško posadko.
V [[11. stoletje|11. stoletju]] so [[Normani]] iz [[Normandija|Normandije]] zasedli najprej Sicilijo, leta [[1091]] pa še Malto. Maltežani so novega vladarja [[Rogerij I. Sicilski|Rogerija I. Sicilskega]] toplo sprejeli in mu ponudili vojaško pomoč. Rogerij je nato baje odtrgal in jim podaril del svoje rdeče-bele zastave, ki je postala osnova za sodobno malteško zastavo.
Obdobje Normanov je bilo uspešno. Malta je postala del novoustanovljenega [[Sicilsko kraljestvo|Sicilskega kraljestva]], ki je obsegalo Sicilijo in južno polovico italijanskega (Apeninskega) polotoka. Rimskokatoliška vera je postala državna vera, na Malto pa je prišla tudi normanska [[arhitektura]]. Zadnji normanski kralj Tankred Sicilski je iz Malte in Goza naredil fevdalno gospostvo z malteškimi grofi na čelu. Prvi grofje so bili izkušeni [[Genova|genovski]] [[gusar]]ji. Sicilsko kraljestvo je leta [[1194]] prešlo na Hohenstaufne, ki so ostali na oblasti do leta [[1266]]. Cesar Friderik II. je do leta [[1224]] z Malte izgnal sevse Arabce in na Malto preselil vse krščanske moške prebivalce Celana v [[Abruzzi]]h.
 
Malta je nato za kratek čas prišla pod oblast kapetovsko-anžuvinske dinastije, ki je bila zaradi visokih davkov zelo nepriljubljena. Zaradi vojne Karla Anžujskega z [[Genova|Genovo]] so leta [[1275]] opustošili Gozo. Leta [[1282]] je sledil velik upor na Siciliji, znan kot Sicilske večernice, po katerem se je celinski del kraljestva ločil v [[Neapeljsko kraljestvo]], Sicilija in Malta pa sta prišli pod oblast Aragoncev. Kraljestvu so do leta [[1409]] vladali sorodniki aragonskih kraljev, potem pa je kraljestvo postalo del Aragonskega kraljestva. Na začetku vladanja Aragoncev so bili malteški grofje kraljevi sinovi, leta [[1397]] pa je grofovski naslov prešel nazaj na fevdalce. Zaradi stalnih prepirov med dvema družinama za grofovski naslov, ki so Malti prinesli veliko revščino, je kralj grofovski naslov spet odvzel. Prepiri so se ponovili nekaj let kasneje, ko je kralj grofovski naslov podelil grofu Gonsalvu Monroyu. Maltežani so se temu uprli in bili poraženi. Ko so kasneje priznali, da so bili kljub uporu zvesti sicilski kroni, je priznanje na Alfonza IV. naredilo tako močan vtis, da upornikov ni kaznoval, ampak jim je celo obljubil, da jijih ne bo nikoli več izročil tretji strani. Glavno mesto Mdina je dobilo naslov ''Città Notabile'' (Ugledno mesto).
 
=== Malteški vitezi in Napoleon ===
Malteški vitezi so vladali na Malti do leta [[1798]], ko jih je na poti v [[Egipt]] z otoka pregnala Napoleonova vojska. [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]] jih je zvijačno zaprosil za varno pristanišče, kjer bi lahko dopolnil ladijske zaloge, ko je bil v pristanišču pa je s topovi napadel gostitelje in veliki mojster Ferdinand von Hompesch zu Bolheim je kapituliral. Napoleon je ostal na Malti nekaj dni. V tem času je vitezom sistematično zaplenil vse premično premoženje in vzpostavil novo upravo, ki so jo vodili njegovi privrženci. Ko je Napoleon zapustil Malto, je za seboj pustil čvrsto vojaško posadko.
 
Francoske okupacijaske sile na Malti zaradi svojega negativnega odnosa do vere ter verskih in finančnih reform niso bile priljubljene. Prebivalci so se zato uprli in prisilili Francoze k umiku v utrdbe. Upornike sta z orožemorožjem podprli [[Velika Britanija]] in [[Kraljestvo dveh Sicilij]], Britanci pa so s svojo mornarico blokirali otočje. Izolirane francoske sile pod poveljstvom [[general]]a de Vauboisa so se leta [[1800]] vdale in Malta je postala britanski [[protektorat]].
=== Britanci in II. svetovna vojna ===
 
Malta je s Pariško pogodbo leta [[1814]] postala del [[Britanski imperij|Britanskega imperija]]. Zaradi svoje [[strategija|strateške lege]] med [[Gibraltar]]jem in [[Sueški prekop|Sueškim prekopom]] je Britancem je služila kot vmesna postaja za trgovske ladje, ki so trgovale z [[Indija|Indijo]], in oporišče vojne mornarice.
 
V zgodnjih 1930. letih se je britanska sredozemska flota, ki je bila ključni gospodarski dejavnik na Malti, zaradi ekonomičnosti premaknila v [[Aleksandrija|Aleksandrijo]]. V [[II. svetovna vojna|II. svetovni vojni]] je imela Malta zaradi bližine nemških oskrbovalnih poti zelo pomembno vlogo. Za pogum in vztrajnost v dolgi borbi proti sovražniku ji, je britanski kralj Jurij VI. [[15. april]]a [[1942]] Malti podelil najvišje civilno odlikovanje [[Skupnost narodov|Skupnosti narodov]] - Jurijev križ, ki je zdaj upodobljen tudi na malteški zastavi.
 
Nekateri zgodovinarji trdijo, da so si Britanci z obrambo Malte nakopali nesorazmeno velike izgube. Eden od razlogov za trdoživ odpor je bil prav gotovo britanski ugled, ki bi s padcem Malte doživel vsaj tak udarec, kot ga je doživel pri padcu Singapurja.
938

urejanj