Rodil se je v družini [[sodnik]]a Davorina Zwittra, [[koroški Slovenci|koroškega Slovenca]]. Po [[matura|maturi]] na [[klasična gimnazija|klasični gimnaziji]] v [[Novo mesto|Novem mestu]] ([[1924]]) je v letih 1924-[[1926]] študiral [[zgodovina|zgodovino]] in [[geografija|geografijo]] na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti]] [[Univerza v Ljubljani|Univerze v Ljubljani]], v letih 1926-[[1928]] pa na [[Univerza na Dunaju|dunajski univerzi]]. Leta 1928 je [[diploma|diplomiral]] v Ljubljani in leta [[1929]] tudi [[doktorat|doktoriral]]. V letih [[1930]]-[[1932]] je bil s podporo [[Francija|francoske]] državne štipendije in štipendije sklada [[Pavel Turner|Pavla Turnerja]] na izpopolnjevanju v [[Pariz]]u, kjer je med drugim študiral pri zamenitem proučevalcu [[francoska revolucija|francoske revolucije]] [[Albert Mathiez|Albertu Mathiezu]].
V letih [[1933]]-[[1938]] je učil na [[Klasična gimnazija v Ljubljani|ljubljanski klasični gimaziji]], hkrati pa je bil od leta [[1937]] [[privatni docent]] za občo zgodovino [[novi vek|novega veka]] na Filozofski fakulteti. Leta [[1938]] je bil kot prvi stalno zaposleni predavatelj obče zgodovine novega veka na ljubljanski Filozofski fakulteti imenovan za rednega [[docent]]a.
V obdobju med obema vojnama je bil dejaven tudi kot kritični publicist. Kot levi liberalec je tik pred napadom na Jugoslavijo sodeloval pri ustanovitvi [[Društvo prijateljev Sovjetske zveze|Društva prijateljev Sovjetske zveze]], pozneje pa se je priključil [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]]. Po začetku [[Kraljevina Italija|italijanske okupacije]] je bil maja [[1941]] kratko aretiran, marca [[1942]] pa poslan v [[konfinacija|konfinacijo]] v [[Aprica|Aprico]], majhen kraj ob italijansko-[[Švica|švicarski]] meji. Po kapitulaciji Italije leta [[1943]] se je sam z vlakom in peš prebil do Slovenije, kjer se je pridružil [[Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije|slovenskim partizanom]]. Od januarja [[1944]] do marca [[1945]] je v [[Kočevski Rog|Kočevskem Rogu]] vodil partizanski [[Znanstveni inštitut IOOF]], edinstveno inštitucijo v zasedeni Evropi. Ukvarjal se je predvsem z mejnimi vprašanji in pripravljal gradiva za novo povojno določitev jugoslovanskih oziroma slovenskih mej. V letu 1945 je odšel v [[Beograd]], kjer je do leta [[1947]] delal na Inštitutu za preučevanje mednarodnih vprašanj pri jugoslovanskem [[zunanje ministrstvo|zunanjem ministrstvu]]. Na Inštitutu je nadaljeval s pripravljanjem gradiva o mejnih vprašanjih, kot ekspert pa je sodeloval tudi na povojnih [[mirovna konferenca|mirovnih konferencah]]. O mejnem vprašanju je v tem obdobju napisal vrsto brošur in memorandumov, precejšen del v tujih jezikih.
Medtem je bil leta 1945 izvoljen za [[izredni profesor|izrednega profesorja]], po vrnitvi na Filozofsko fakulteto leta [[1948]] pa za [[redni profesor|rednega profesorja]] za zgodovino novega veka. Na fakulteti je ostal do upokojitve leta [[1975]]. Leta [[1977]] je postal [[zaslužni profesor]], leta [[1986]] pa [[častni doktor]] Univerze v Ljubljani.
Njegov sin [[Matjaž Zwitter]] je [[zdravnik]], [[Tomaž Zwitter]] [[fizik]] in [[astronom]], hči [[Anja Dular]] [[arheolog]]inja, [[bibliotekar]]ka in zgodovinarzgodovinarka.
