Jože Javoršek: Razlika med redakcijama

Javoršek je izšel iz krščansko-socialne revije ''Dejanja''. Prve njegove pesniške objave segajo v predvojni čas objavljene v [[revija]]h: ''Dejanje, Mentor, Mladina''. Po končani vojni je izdal dve pesniški zbirki: ''Partizanska lirika'' ([[1947]]) in po petindvajsetih letih [[antologija|antologijo]] svojega pesništva v bibliografski izdaji s svojevrstnim komentarjem ''Usoda poezije 1939 - 1949'' ([[1972]]).

Javoršek je poleg poezije pisal tudi [[novela (književnost)|novele]], [[roman]]e, [[drama|drame]], [[esej]]e, [[kritik]]e in [[polemika|polemike]]. Njegovo pisateljsko delo zaznamuje močno povdarjena razumska nota, izumetničenost (artizem) v obliki in slogu, iskanje modernističnih učinkovitih rekel in podob. Za njegovo celotno duhovno fiziogonomijo je značilna privezanost na rodna tla, na klasično pokrajino slovenske literature, od koder so izšli [[Trubar]], [[Levstik]] in [[Stritar]]. To mu daje zdrave, hranilne duhovne snovi in brzda njegovo nemirno, svetovljansko, nekoliko zaneseno naravo, ki se spretno, bistro in pronicljivo zamika v tuje svetove. Te lastnosti so vtisnile njegovi pripovedi svojevrsten pečat [[lirika|lirsko]] mediativne, refleksivne, samoizpovedne proze, ki pogreša samo umerjenje, manj potratne in bolj naravne izraznosti. Kot esejistično obarvan prozaist se razodeva v delih: ''Srečanja'' ([[1958]]), ''Okus sveta'' ([[1961]]), ''Indija koromandija'' ([[1962]]), ''Temperaturni listi'' ([[1964]]), ''Vodnik po Ljubljani'' ([[1965]]), ''Najlepša slovenska noč'' ([[1966]]), ''Kako je mogoče'' ([[1969]]), v polemičnih spsih ''Samotni jezdec'' ([[1973]]) in ''Pičevci'' ([[1975]]).

Javoršek je napisal tri romane: ''Obsedena tehtnica'' ([[1961]]), ''[[Spremembe|Spremembe]]'' ([[1967]]) in ''Hvalnica zemlji'' ([[1971]]). Tehtn je njegov esej o [[Jean Baptiste Poquelin Molière|Molièru]] ([[1974]]) in krateka [[življenjepis]]a ''Primož Trubarj'' in ''Lily Novy'' ([[1977]]). Njegova izbrana proza je izšla v knjigi ''Satovje'' ([[1976]]). Obsežno je tudi njegovo dramsko delo, pisal je tudi gledališke kritike in obravnaval gledališka vprašanja.

Z dramskimi besedili, ki temeljijo na sproščeni igrivosti in artizmu, je v pedesetih letih [[20. stoletje|20. stoletja]] prispeval opazen delež k modernizaciji slovenskega gledališkega izraza. Javoršek je bil med povojnimi dramatiki med prvimi, ki je kot gledališki strokovnjak po študiju in kot gledališki kritik opozarjal na novosti v sodobnem evropskem gledališču, in to v času, ko v slovenskih gledališčih ni bilo nobenih revolucionarnih ali dramaturško-stilnih sprememb. Nastopal je proti zastarelim gledališkim tehnikam in klišejem. Med večletnim bivanjem v Parizu je spoznaval novosti pariških gledališč, se pravi, da je doživel proces modernizacije gledališča. Pri nas so se pokazale nove težnje okoli leta 1955 v okviru eksperimentalnih skupin npr. ''Odra 57''. Porajala so se gledališka besedila z avangardnimi povdarki, hkrati pa je nastal poseben slog s klicami nečustvene, razumske igre, grotesken način uprizarjanja z naturalističnim obrzdanim igranjem. Na slovenskih odrih se je vendarle okoli leta 1960 oblikovala nova slovenska dramatika. O teh prizadevanjih piše Javoršek v spremni besedi k svojim ''Gledališkim igram'' ([[1967]]).

Dramski prvenec ''[[Odločitev (Javoršek)|Odločitev]]'' ([[1953]]) je napisal skupaj z igralcem [[Jože Tiran|J. Tiranom]]. Ta »politična drama v dveh delih« prikazuje ribiško družino iz tržaške okolice, njeno trpljenje pod [[fašisti]] in razočaranje ob novici, da bo [[Trst]] pripadel [[Italija|Italiji]]. ''Kriminalna zgodba'' ([[1955]]) govori o nepriznanem pisatelju, ki uniči rokopis, zavrže misel o književnosti in se prime dela kot pomočnik pri izdelovalcu krst. V drami se prepletajo groteskni prizori in stvarnost, bistvo drame pa je v presojanjuumetniškega ustvarjanja in literarne kritike. ''Povečevalno steklo'' ([[1956]]) je farsa v štirih dejanjih, ki je bila zaradi kritike domačih razmer kmalu prepovedana. [[Komedija]] v treh dejanjih ''Veselje do življenja'' ([[1958]]) z domišljisko pesniškim ozračjem se odigrava v slikarskem ateljeju in razodeva bistvo ustvarjalne svobode in njene ovire. Komedija ''Manevri'' ([[1960]]) predstavlja rezerviste , ki se med vojaškimi vajami lotijo uprizoritve Martina Krpana. Levstikovo povest je Javoršek podal kot ''commedio dell'arte'' in jo moderniziral v smislu dramatikov 20. stoletja. Moraliteta ''Konec hrepenenja'' je nastale med leti 1955 in 1960 in groteskno prikazuje sanjske privide osrednjih oseb, zakoncev, ki sta brezmočni lutki svojega hrepenenja, sta namreč jugoslovanska emigranta v starem hotelu pod vojaškim nadzorom in iz te zaprtosti hrepenita po domu, ljubezni in prostosti.

Javoršek je napisal še nekaj drugih gledaliških tekstov. Nekatere je objavil v dveh knjigah: ''Gledališke igre'' ([[1967]]) in ''Krute igre'' (npr. ''Konec hrepenenja'' in ''Dežela gasilcev'', [[1975]]).