Moj brat svetnik: Razlika med redakcijama

»Bratovska ljubezen, ki se je prej zadrževala na ravnini konvencionalnih sorodniških vezi in je spričo vsakdanjih razlik v načinu življenja in v miselnosti celo bledela, se se povsem uresniči šele ob smrti, ko odpadejo vsi naši razumski predsodki. Toda od brata Frančiška se ta smrt spet vrača k avtorju in bolj kot pri katerikoli spoznavni plasti romana je tu očitno in tudi naravnost povedano, kako pri vsem tem gre za pisateljev osebno-izpovedni namen. A navsezadnje ne gre samo za pisatelja samega, ki je glavni akter v romanu in torej glavna tarča neizbežne usodnosti, pač pa v končnem smislu za vsako človeško bitje, ki se pred to usodnostjo brani in je ne mara priznavati. Toda brat kot navzoče poosebljenje smrti neusmiljeno podira vse obrambne okope in svoje ožje sorodnike direktno sooča s to neizbežno usodnostjo.« (Šifrer 1971: 421)

 

 

»Pri svoji poglavitni temi je Zlobec ostal tudi v romanu ''Moj brat svetnik''. Tu je izbral za vzporeditev dve eksistencialni mogočosti: osveščeno spiritualno in spontano vitalistično. Nosilca obeh življenjskih mogočosti sta dva brata, eden menih in drugi slikar, ki v medsebojnih pogovorih razkrivata svojo bivanjsko opredelitev. Filozofska tema, ki je tudi pripovedno zastavljena kot disputacija, sicer ni našla ustrezne notranje izčiščenosti, je pa zanimivo osebno pričevanje, ki razodeva nekaj podobnih lastnosti kakor ''Pesmi jeze in ljubezni''. Avtor na več mestih ponazarja svoj bivanjski položaj, najbolj izrazito pa je naslednje mesto: »Verjemi, ni mi do tega, da bi se našel, ljubše mi je, če se iščem. In morda je prav v tem moja sreča«. Zato nasprotje menihovi usmerjenosti ni toliko zavestno eksplicirano, junak ga živi v skladu z impulzi spontanosti in vitalizma, v njih pa ni vedno najti globlje vzročnosti ah višje enotnosti. ''Moj brat svetnik'' prav zato ni pripovedno besedilo, ki bi imelo od začetka jasen odgovor na zastavljena vprašanja. Njegova faktura je v tem pogledu moderna: »Tako bi moral znati govoriti, pa govorim in govorim, a najbrž ne toliko zato, da bi kaj povedal, kolikor iz potrebe, da bi si prišel na jasno, kaj pravzaprav hočem povedati«. Zato je sklep romana človeško velik in za avtorja zelo značilen: »Tema je večna in povsod, tema je nenadna bratova smrt in tema je v meni, živem«. Spoznanje večne teme, ki je okoli ljudi in v njih, hkrati pa refleksija o smrti napoveduje drugačno tematiko Zlobčevega ustvarjalnega dela v prihodnosti.« (Pogačnik 1972: 50)