Števan Kovatš: Razlika med redakcijama

Bil je urednik ''[[Evangeličanski kalendar|Evangeličanskega kalendarja]]'' in ''[[Düševni list|Düševnega lista]],'' ker zelo dobro govoril [[prekmurščina|prekmurščino]]. Leta 1922 je bil imenovan za seniorja [[Prekmurski evangeličanski seniorat|Prekmurskega evangeličanskega seniorata]], čeprav je posle seniorja opravljal že od razpada Avstro-Ogrske leta 1918. Leta 1922 ga je kralj [[Aleksander I. Karađorđević]] imenoval za duhovnega sodnika evangeličanske cerkve v [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevini Jugoslaviji]]. Po madžarski zasedbi [[Prekmurje|Prekmurja]] leta 1941 so mu za zasluge podelili naziv častnega seniorja. Kar nekaj let je bil tudi predsednik [[Murskosoboška hranilnica|Prekmurske banke]] (ustanovljena pod imenom Murskosoboška hranilnica), ter več kot 50 let član nadzornega sveta te banke. Kralj [[Aleksander I. Karađorđević]] ga je leta 1926 odlikoval z [[Redom sv. Save]] (III. stopnje).[[Zgradil je novo cerkev v Murski Soboti (1910), evageličanski dormitorij, itd. Leta 1940 je napisal zgodovino murskosoboške evangeličanske gmajne, ki je najpomembnejši vir za zgodovino evangeličanske cerkve v Murski Soboti, ter zgodovine protestantizma v Prekmurju. Leta 1933 je prvi pisal o arheološkem najdišču v Petanjcih. Skupaj z [[Janos Cziffrak|dr. Janos Cziffrak-om]] je bil največji nasprotnik [[Ferenc Ivanoci|Ferenca Ivanocija]], saj je v nasprotju z Ivanoczyjem zagovarjal [[Prekmurščina|prekmurščino]] kot samostojen jezik, ki ne more fuzionirati [[slovenščina|knjižni slovenščini]]. Bil je tudi podpredsednik [[Madžarsko izobraževalno društvo Slovenske krajine|Madžarskega prosvetnega društva za Vendsko krajino]] ''(Vendvidéki Magyar Közművelődesi Egyesület-VMKE),'' ki je izdajalo svoj časopis ''Murska Sobota in njena okolica ([[Murska Sobota in okolica|Muraszombat és Vidéke]]),'' organiziralo jezikovne tečaje, politično in kulturno življenje, ter skrbelo za dvig gospodarstva v pokrajini.