Ivan Trinko: Razlika med redakcijama

Pisal je pesmi in jih objavljal v različnih slovenskih revijah ([[Ljubljanski zvon]], [[Dom in svet]], [[Slovenski svet]], [[Slovan]]). Leta [[1897]] jih je v [[Gorica|Gorici]] izdal v zbirki ''Poezije''{{COBISS|ID=7675961}}. Te so neposredno nagovarjale rojake. Pisal je tudi krajšo [[proza|prozo]], kulturnozgodovinske in geografske članke, izdal knjigo ''Naši paglavci'' {{COBISS|ID=1299505}}, v kateri je bolje od številnih študij primorskim bralcem približal razmere, v katerih so živeli Slovenci hribovskih vaseh Benečije. Objavil je veliko ljudskih pripovednih besedil (''Vodomec'', ''Divje žene'', ''Boter petelin in njegova zgodba'') in v zemljepisnih zapiskih prikazal življenje v [[Rezija|Reziji]] in [[Nadiža|Nadiških]] dolinah. Pisal je znanstvene eseje z različnih področij, pa tudi spomenice in politične dokumente, s katerimi se je zavzemal za pravice svojih rojakov.

Trinko se je posvečal tudi [[likovna umetnost|likovni umetnosti]]. Znane so njegove perorisbe in risbe s svinčnikom. Leta [[1900]] je postal član Slovenskega umetniškega kluba v Ljubljani in se večkrat udeležil skupinskih razstav. Ukvarjal se je tudi z glasbo: pisal je glasbo na italijanska, latinska in slovenska cerkvena besedila. Njegov glasbeni opus obsega nad trideset skladb.

Kot vodnik in buditelj beneškega slovenstva se je vztrajno zavzemal za [[jezik (sredstvo sporazumevanja)|jezikovne]] in narodne pravice Slovencev. Podpiral in posredoval je prošnje svojih rojakov cerkvenim in prosvetnim oblastem, si prizadeval za zadovoljevanje kulturnih potreb in uveljavitev slovenščine ter bil tudi posrednik v tujem znanstvenem svetu. Njegovi občudovalci so ga imenovali "»oče Beneških Slovencev"«. V spomin nanj in za ovrednotenje njegovega dela so [[1953]] goriški kulturni delavci začeli izdajati ''Trinkov koledar''.

V Čedadu, v letuLeta 2013, je bila posvečenav Čedadu po njem njemupoimenovana ulica ''Via Ivan Trinko'', kjer ima sedež tudi kulturno društvo Ivan Trinko.