Grščina: Razlika med redakcijama

Grški jezik je edinstven primer jezika na našem planetu. Ni drugega jezika na svetu, ki ga lahko v pisni obliki spremljamo že 3500 let. Grški jezik spada v indoevropsko družino jezikov. Tej jezikovni družini so pripadala ljudstva, ki so v 3. tisočletju pr. Kr. živela na območju južne [[Rusija|Rusije]], grška plemena pa na zahodni obali [[Črno morje|Črnega morja]]. Ta ljudstva so se v 2. tisočletju pr. Kr. začela seliti po [[Evropa|Evropi]], na [[Balkan|Balkan]] in v [[Azija|Azijo]]. Priseljenci s severa so se postopoma naselili na celotno območje današnje [[Grčija|Grčije]] in [[Mala Azija|Male Azije]]. Ob tem niso naleteli na prazen prostor, ampak so tam živeli staroselci. V medsebojnem vplivu se je razvila nova civilizacija. Sicer ni jasno, kolikšen je bil dejanski vpliv staroselcev na jezik priseljencev, dejstvo pa je, da se je grški jezik razvil do srede 2. tisočletja pr. Kr.

[[Grki|Grki]] so bili razdeljeni na več plemen. Najpomembnejši med njimi so bili Jonci, Dorci in Ajolci. Ta plemena niso imela skupnega [[knjižni jezik|knjižnega jezika]], ampak je vsako uporabljalo svoje [[narečje|narečje]]. Eno najpomembnejših narečij je klasična atiščina, torej narečje, ki se je govorilo in pisalo na področju Atike v klasični dobi. V tem narečju so pisali najpomembnejši avtorji grške [[antika|antike]], mesto pa je na kulturnem področju uživalo velik ugled. Ko je po smrti [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]], ki je prvič v zgodovini Grke združil v eno državo, prišlo do zlitja narečij v en skupen jezik (κοινὴ διάλεκτος), je bila osnova le-tega ravno atiško narečje. Ta skupni jezik se je uporabljal kot sporazumevalni jezik v državah, ki so nastale na območju velikega Aleksandrovega imperija.