Tizian: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dopolnjeno |
dopolnjeno |
||
Vrstica 29:
Star devet let je skupaj s starejšim bratom Francescom odšel v Benetke k stricu Antoniu, državnemu uslužbencu. Ta je odkril Tizianovo nadarjenost in oba vpisal v šolo [[mozaik]]arstva pri Zuccatu. Francesco se je zanimal za vojaški poklic, Tizian pa se je preselil v ugledno beneško delavnico k slikarju [[Gentile Bellini]]ju. V tem času je bila Beneška republika na vrhuncu slave kot trgovski imperij, v mestu so rastle palače in slikarske šole s svojstvenim slogom. Zaradi vlažnega okolja niso izdelovali fresk ampak platna. V letih do 1510 je Tizian doživljal razgibano življenje in pridobil bogate izkušnje. Pridobil je tudi nekaj splošne izobrazbe in svoje vajeništvo končal s fresko ''Pravičnost'', narejeno 1508 v Nemškem gostišču (''Fondaco dei Tedeschi''), ki jo je delal skupaj z [[Giorgione]]jem (pravo ime Giorgio da Castelfranco). Danes so ohranjeni posamezni fragmenti v [[galerija|galerij]]i Franchetti pri Ca'd'Oru v Benetkah. Po Giorgionejevi prezgodnji smrti leta 1510 je Tizian še nekaj časa slikal Giorgionejeve teme, razvijal pa je tudi svoj slog, za katerega je bilo značilno krepko in ekspresivno izražanje.
Tizian je postal najuglednješi med slikarji v Benetkah. V Padovi je leta 1511 izdelal ciklus fresk o svetem Antonu Padovanskem. Leta 1513 je dobil prvo državno naročilo. V doževi palači je moral naslikati bitko (kasnjeje leta 1577 je pogorela). Dobil je pomembne privilegije, ki so mu omogočili blaginjo. Svoje slikarske tekmece je premagal z naročilom ''Marijino Vnebovzetje'', oltarni sliki v baziliki v Frari. Navezal je stike s ferrarskim [[Vojvoda|vojvod]]o Alfonsom [[Družina d'Este|d'Este]]jem in po smrti Bellinija novembra 1516 postal uradni vladni slikar. To mu je prineslo dobro
V obdobju med 1516 in 1530 je Tizian deloval mojstrsko in zrelo, obdeloval je večje, bolj kompleksne teme in prvič poskušal monumentalni stil. Tizian pa je postal slaven tudi izven Benetk. Večji naročnik je bil Alfonso d'Este iz Ferrare, kateremu je izdelal dekor v delovnem kabinetu: tri bajeslovna dela - ''Bakhov prihod na otok Andros'', ''Bakhos in Ariadna'' in ''Slavje bogov'' ter še nekaj ducatov drugih slik. Leta 1523 je prišel na oblast [[dož]] [[Andrea Gritti]], ki je ukazal obnoviti arhitekturo Benetk v slogu klasicizma, Tizianu pa naročil pomembna dela in mu dajal velike nagrade.
Tizian je živel pet let v razmerju s Cecilio, hčerko brivca iz Felterja in imel z njo dva sinova. Leta 1525 je zbolela, zato se je poročil. Po tem sta se rodili še dve hčeri. Najraje je imel sina Orazia, ki je postal njegov pomočnik. Leta 1530 mu je žena umrla na porodu druge hčere, njegovo gospodinjstvo je prišla vodit Tizianova sestra Orsa. Preselili so se v dvorec z vrtom v predmestju Benetk s pogledom na Murano. Nikoli več se ni poročil temveč vestno skrbel za svoje otroke.
Leta 1528 se je Tizian udeležil natečaja za veliko oltarno podobo ''Smrt mučenca sv. Petra'' za baziliko sv. Janeza in Pavla (imenovano tudi ''San Zanipolo''). Delo je dobil in sliko končal aprila 1530. Gre za eno najboljših Tizianovih slik.
V obdobju od 1530 do 1540 je imel Tizian še vedno privilegije pri vojvodih in vladarjih ter papežih. Bil je velik prijatelj s [[Pietro Aretino|Pietrom Aretinom]], spoštovanim pamfletistom in razumnikom evropskega slovesa, ki je o njem napisal mnogo člankov in pisem. Aretino ga je leta 1530 pripeljal tudi do [[Karel V. Habsburški|Karla V. Habsburškega]], ki je postal glavni naročnik Tizianovih del. Leta 1533 mu je podelil naziv vitez zlate ostroge, Tizian pa mu je izdelal nepozabne slike [[cesar]]ja in družine. Po letu 1532 je Tizian večkrat slikal za Francesca Mario Della Rovereja, urbinskega vojvodo. Sočasno pa je delal tudi za Gonzage iz Mantove in druge naročnike.
Leta 1542 se je Tizian spoznal z družino Farnese (eden od njih postane [[Papež Pavel III.|papež Pavel III.]]), uredil atelje in leta 1545 odpotoval v Rim. Za papeža je izdelal vrsto portretov. V Rimu je tedaj deloval [[Michelangelo]], ki mu Tizianovo delo ni preveč ugajalo. V Rimu je tedaj namreč prevladoval [[manierizem]].
Okoli leta 1550 se je zaključevala razgibana cepitev med katoličani in Lutrovimi privrženci. Tizian je kot mednarodno ugledna osebnost sodeloval leta 1548 na zasedanju državnega zbora v Augsburgu ter začasno prepustil vodenje ateljeja Aretinu. Leta 1551 je bil Tizianov pokrovitelj kardinal Perrenot de Granvella, po letu 1555 pa Filip II. Zanj je naredil sedem bajeslovnih slik in jih imenoval "pesmi".
Smrt Pietra Aretinija (jesen 1556), roparski napad na sina, smrt Karla V. (1558) in smrt brata Francesca (1559) so Tiziana precej prizadele. Vrgel se je na delo in prekipeval od ustvarjalnosti. Povečalo je število oltarnih podob, bajeslovnih motivov in druge svete in posvetne postave. Iz tega časa je znana ''Mučenje svetega Lovrenca'' narejena za kapelo pri križarski cerkvi v Benetkah.
Star sedemdeset let je sicer še vedno ustvarjal, skrbel pa je tudi, da je atelje dobro deloval. V atelje je sprejemal le manj nadarjene učence. Le nekaj dni sta bila pri njem [[Jacobo Robusti Tintoretto|Tintoretto]] ali [[El Greco]]. Za tiskovnega predstavnika je najel pisatelja Verdizzotija, ki je kasneje napisal tudi Tizianov življenjepis. Leta 1566 je napisal osnutek za avtorske pravice in samo dvema bakrorezcema proti plačilu dovolil delati posnetke.
Leta 1566 je prišel v Benetke [[Giorgio Vasari]], aretinski slikar in [[arhitekt]] tudi avtor knjige ''Življenje slikarjev, kiparje in arhitektov oc Cimabueja do Michelangela''. Ko je spoznal Tiziana in njegovo delo, ga je predlagal za člana ''Slikarske akademije'' v Firencah. V kasnejši izdali prej omenjene knjige je dodal tudi Tiziana, zato je njegovo življenje in delo dobro dokumentirano.
Tizian je pri osemdesetih napisal oporoko, uspel prenesti privilegije na sina Orazia. Na delih, ki jih je vedno izdeloval v obdobju do leta 1576 se odraža bolečina, tesnoba, strah. Tudi zato, ker so Benetke zašle v krizo, gospodarstvo je nazadovalo, pred vrati so bili Turki. Vlada mu je naročila veliko sliko za [[Doževa palača|Doževo palačo]] o [[Bitka pri Lepantu (1571)|bitki pri Lepantu]] (7. oktober 1571), ki pa ni bila nikoli dokončana. Beneški imperij se je začel drobiti. Leta 1576 je v Benetkah razsajala [[kuga]], ki zahtevala četrtino prebivalstva. Tizianova delavnica se je spraznila, zbolel je tudi sin Orazio in čez nekaj mesecev umrl.
Tizian je pri devetdesetih ostal sam in umrl 27.avgusta 1576. Senat [[Serenisima|Serenisim]]e je naredil izjemo in ga niso vrgli v skupni grob, temveč so ga pokopali v baziliki Frari. Ko je decembra leta 1577 Doževo palačo zajel požar, je pri tem zgorelo na ducate Tizianovih slik, tudi portretov dožev.
== Delo ==
Tizian je bil zelo dober pri vodenju svojega [[atelje]]ja, ki ga je organiziral kot podjetje s hierarhično postavljeno strukturo delavcev: vajenec, sodelavec, pomočnik. Pri ustvarjanju je ločil dela namenjena javnosti, ki jih je ponavadi delal zelo počasi in tista namenjena zasebnim naročnikom.
Poleg portretov je bil predvsem uspešen pri slikanju čutnih ženskih postav, ki so jih kupovali aristokrati in bogati trgovci. Naročniki so bili iz vseh stanov živečih v Benetkah. Benetke so štele okoli 50.000 prebivalcev, med njimi je bilo okoli tristo plemiških družin, državna uprava, [[ceh]]ovske združbe, šestdeset šol. Zelo pomembna naročila so prihajala iz cerkvenih krogov, dva velika naročnika sta bila samostanska [[Dominikanci|dominikanska]] cerkev ''San Zanipolo'' (v njej je naslikal ''Smrt sv Petra mučenika'') in [[Frančiškani|frančiškanska]] bazilika ''Santa Maria Gloriosa dei Frari'' (v njej je Tizian leta 1518 naslikal skoraj 7 m visoko sliko ''Marijino Vnebovzetje'' ali ''Assunta''). Tukaj so bili tudi tuji trgovci, posebej nemški, ki so zbirali umetnine.
Tizian je bil izreden portretist. Njegovi obrazi so bili živi, razgibani, imeli so dušo. Znana je prigoda o portretu papeža Pavla III., ki ga je Tizian naslikal med bivanjem v Rimu, ga postavil na balkon, da bi se posušil, pa so ga mimoidoči pozdravljali, ker so mislili da je živ.<ref>Stefano Zuffi, Tizian, DAG Grafika, 1998, ISBN 961-224-014-0 str. 42</ref>
Tudi dela nabožne vsebine niso bila redka, pogosto pa se je vračal k bajeslovnim zgodbam. Posebej po svojem šestdesetem letu je videl v antičnih junakih in bogovih zgled človeških usod.
== Viri in sklici ==
{{sklici}}
* Stefano Zuffi, Tizian, DAG
== Zunanje povezave ==
| |||