Le Corbusier: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Bot: Migracija 1 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:q4724 |
dopolnjeno |
||
Vrstica 2:
'''Charles-Édouard Jeanneret-Gris''', bolj znan pod [[psevdonim]]om '''Le Corbusier''', [[Švicarji|švicarsko]]-[[Francozi|francoski]] [[arhitekt]], [[oblikovalec]], [[pisec]] in [[slikar]], * [[6. oktober]] [[1887]], [[La Chaux-de-Fonds]], [[Švica]], † [[27. avgust]], [[1965]], [[Roquebrune-Cap-Martin]], [[Francija]].
Le Corbusier se je rodil kot Charles-Edouard Jeanneret-Gris v Švici, 6. oktobra 1887. Leta 1917 se je preselil v [[Pariz]] in prevzel psevdonim Le Corbusier. Kot arhitekt je v glavnem gradil iz [[Jeklo|jekl]]a in armiranega [[beton]]a in delal z elementarnimi geometrijskimi oblikami. V [[Slikarstvo|slikarstv]]u je Le Corbusier poudaril jasne oblike in ustroje, kar je ustrezalo njegovi arhitekturi.
== Zgodnja leta ==
Le Corbusier se je rodil kot drugi sin Edouarda Jeannereta, umetnika, ki je oblikoval številčnice in ohišje v znani mestni industriji ur in Madame Jeannerct-Perret, glasbenici in učiteljici [[klavir]]ja. [[Kalvinizem]] njegove družine, ljubezen do umetnosti in veselje do pogorja [[Jursko pogorje|Jura]], kjer je njegova družina živela, so vplivali na mladega Le Corbusierja.
S trinajstimi leti je zapustil osnovno šolo in odšel na ''Arts Decoratifs'' v La Chaux-de-Fonds, kjer bi se, po zgledu svojega očeta, naučil umetnosti oblikovanja in [[graviranje|graviranja]] številčnic in ohišij na urah.
Delal je pod mentorstvom L'Eplattenierja, ki ga je Le Corbusier imenoval "moj gospodar" in je bil njegov edini učitelj. L'Eplattenier ga je učil [[Umetnostna zgodovina|umetnostno zgodovino]], [[risanje]] in naturalistično [[Estetika|estetik]]o ''art nouveau''. Morda je tudi zaradi svojega širokega znanja o umetnosti kmalu opustil urarstvo in nadaljeval študij na področju umetnosti in [[dekoracija|dekoracij]]e, ter nameraval postati slikar. L'Eplattenier je vztrajal, da je njegov učenec študiral tudi [[Arhitektura|arhitektur]]o in poskrbel za njegova prva dela na lokalnih projektih. Leta 1905 mu Louis Fallet, član odbora ''Art School'' naroči oblikovanje vile, ki jo gradi v sodelovanju z arhitektom Renéjem Chapallazom. Leta 1906 oblikuje ohišje svoje prve ure, ki jo izdelajo in gravirajo pri ''Jeanneret'' v Milanu.
Po oblikovanju svoje prve hiše leta 1907, v starosti 20 let, se je Le Corbusier odpravil na potovanje po srednji Evropi in Sredozemlju. Bil je v Italiji, na Dunaju, v Münchnu in Parizu. Bil je [[pripravnik]] pri različnih arhitektih. Najpomembnejše je bilo delo pri [[August Perret|Augustu Perretu]], strukturnem racionalistu, pionirju armiranobetonskih konstrukcij in kasneje pri priznanemu arhitektu [[Peter Behrens|Petru Behrensu]], s katerim je Le Corbusier delal od oktobra 1910 do marca 1911 v bližini Berlina.
V nadaljevanju se je izpopolnjeval pri Heinrichu Tessenowu, arhitektu vrtnega mesta Hellerau v Dresdnu. V maju je zapustil Dresden in na svoji poti na vzhod obiskal Prago, Dunaj, Budimpešto, Beograd, Bukarešto, Tarnovo, Gabrovo, Kasanlik, Carigrad, goro Atos, Atene in končal v južni Italiji, v družbi svojega prijatelja Augusta Klipsteina, študenta umetnostne zgodovine. Na tem potovanju je posnel številne [[Risba|risb]]e, [[skica|skic]]e in [[beležka|beležk]]e, kot tudi več sto [[Fotografija|fotografij]].
== Zgodnja kariera ==
[[Potovanje|Potovanj]]a so igrala ključno vlogo pri izobraževanju Le Corbusierja. Odkril je tri glavne arhitekturne pojme. V različnih okoljih je opazil in absorbiral pomen: (1) nasprotje med velikimi kolektivnimi prostori in individualnimi prostori, opazovanje je bila podlaga za njegovo vizijo stanovanjskih stavb, ki so bile kasneje zelo prisotne; (2) klasične proporce [[Renesansa|renesančne]] arhitekture; in (3) geometrijske oblike in uporaba pokrajine kot arhitekturnega orodja.
Oktobra 1911 se je vrnil v La Chaux-de-Fonds prek [[Kartuzija|kartuzij]]e iz Eme, da bi ustanovil nov arhitekturni oddelek v ''Arts Decoratifs'' pri L'Eplattenierju. Zasnoval je serijo vil (med njimi vilo Jeanneret-Perret v Rue de la Montagne za starše in vilo Favre-Jacot v bližnjem mestu Le Locle) in začel teoretizirati o uporabi armiranega betona kot strukturnega okvira, temelječega na sodobni tehniki.
Leta 1913 je razstavil 10 [[akvarel]]ov "Le langage des PIERRES" v Salon d'Automne v Pariz. Pridobil pa je tudi potrdilo o usposobljenosti za poučevanje umetnosti. Leta 1914 je zaprl oddelk ''Nouvelle'' na ''Ecole d'Art'' v La Chaux-de-Fonds in odpotoval v Köln na ''Deutscher Werkbund'' na [[Razstava|razstav]]o in konferenco. Začel je študirati projekt betonske hiše ''Dom-Ino''.
V letu 1915 občasno odhaja v Pariz študirat v ''Bibliothèque Nationale'' in dela na svojem [[rokopis]]u "''La construction des villes''".
Le Corbusier je začel načrtovati stavbe s poceni montažnimi [[Stanovanje|stanovanj]]i, ki bi pomagale obnoviti mesta uničena po [[Prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]].
[[Tloris]]i predlaganih stanovanj je sestavljal odprt prostor brez motečih podpornih stebrov, kar je zunanje in notranje stene sprostilo običajnih strukturnih omejitev. Ta sistem oblikovanja je postal osnova za večino Le Corbusierjeve arhitekture v naslednjih 10 letih.
== Odhod v Pariz ==
Leta 1917 se je Le Corbusier preselil v Pariz, kjer je delal kot arhitekt na konkretnih objektih v okviru vladnih naročil. Večina njegovih projektov je preživela, vendar je bila bolj vplivna in takrat bolj donosna disciplina slikarstvo.
Odprl je svoj prvi pariški arhitekturni studio na Rue de Belzunce 20 (10. okrožje), nato pa na Rue d'Astorg 29 (8. okrožje). V Parizu je potem živel do leta 1933. Kot svetovalec SABA (''Société d'vloga du beton armé'') je deloval od aprila 1917 do januarja 1919.
Leta 1918 se je Le Corbusier srečal z mnogimi umetniki, ki so takrat delovali v Parizu: [[Georges Braque]], [[Juan Gris]], [[Pablo Picasso]], [[Jacques Lipchitz]] in drugi, spoprijateljil pa se je s kubističnim slikarjem [[Amédée Ozenfant]], ki ga je spodbujal slikati. Začelo se je obdobje sodelovanja v katerem sta kasneje opustila [[kubizem]] kot obliko umetnosti. Izdala sta knjigo ''Apres Le cubisme'' (Po kubizmu), anti-kubizemski [[manifest]] in ustanovila novo umetniško gibanje imenovano [[purizem]]. Leta 1920 sta skupaj s pesnikom Paulom Derméejem ustanovila puristično revijo ''L'Esprit Nouveau'' (Novi duh), kot revijo [[Avantgarda|avantgard]]e.
V prvi številki nove revije Charles-Edouard Jeanneret-Gris prevzame psevdonimom Le Corbusier, prirejeno iz priimka svojega dedka Lecorbesier, s čimer je izrazil svoje prepričanje, da bo s tem lahko začel na novo. Predstavljati se z umetniškim imenom je bilo še posebej v modi v Parizu. Le Corbusier je s tem želel ustvariti osebo, ki bi lahko ločeno vodila njegovo kritično pisanje od dela kot slikarja in arhitekta.
Na straneh revije ''L'Esprit Nouveau'' so se vsi trije možje ogradili od preteklih umetniških in arhitekturnih gibanj, kot so je nefunkcionalnost in dekoracija. Le Corbusier je zagovarjal nov [[slog]], [[funkcionalizem]].
Leta 1922 se začne arhitekturno partnerstvo s Pierrom Jeanneretom. Predaval je tudi na [[Sorbona|Sorbon]]i. Srečal se je z Yvonne Gallis, modelom iz Monaka, s katero se je leta 1930 poročil. Zgradil je ''Ville Besnus'' v predmestju Pariza in druge projekte.
Leta 1923 Le Corbusier objavi knjigo ''Vers une Architecture'' (Proti novi arhitekturi), kjer je zbral svoje polemično pisanje v ''L'Esprit Nouveau''. V knjigi so znane njegove izjave kot: "hiša je stroj za življenje" in "ukrivljene ulica je oslovska proga; ravna ulica, cesta za moške".
Leta 1924 je odprl svojo arhitekturno pisarno na Rue de Sèvres 35 (6. okrožje) in predaval v Ženevi, Lozani in Pragi. Objavljal je strokovne članke v reviji ''L'Urbanisme'' in zgradil šest delavskih hiš in [[refektorij]] v Lège (blizu Bordeauxa) in vile ''Lipchitz-Miestchaninoff'' (Boulogne sur Seine).
Leta 1925 je objavil ''Almanach d'architecture moderne'' (Almanach moderne arhitekture), ''L'Art décoratif d'aujourd'hui'' (Dekorativna umetnost danes) in skupaj z Amédée Ozenfantom ''La Peinture Moderne'' (Moderno slikarstvo). Zgradil je ''Pavillon de l'Esprit Nouveau'' v Parizu in stanovanjsko naselje ''Pessac'' v bližini Bordeauxa. Izdelaj je urbanistično študijo ''Voisin'' za modernizacijo Pariza.
11. aprila 1926 mu umre oče. Še naprej objavlja strokovne članke v različnih revijah in gradi tako v Franciji kot v tujini. Prav tako predava širom po Evropi (Madridu, Barceloni, Bruslju in Frankfurtu).
Leta 1927 odda projekt na [[natečaj]] za stavbo ''Lige narodov'' v Ženevi in si razdeli prvo nagrado z devetimi drugimi arhitekti.
Leta 1928 postane ustanovni član CIAM (''Congrés Internationaux d'architecture moderne'') na gradu La Sarraz v Švici. Predaval je v Pragi in Moskvi. Zgradil vilo ''Baizeau'' v predmestju [[Kartagina|Kartagin]]e v [[Tunizija|Tunizij]]i in ''Ville d'Avray'', zgradil pa tudi razstavni prostor za ''Nestlé'' v Centrosoyus v Moskvi.
V Južno Ameriko se je podal leta 1929. Na turneji je predaval v [[Rio de Janeiro|Rio de Janeir]]u, [[Buenos Aires]]u in [[Montevideo|Montevide]]u. Med potovanjem je na ladji spozna [[Josephine Baker]].
V sodelovanju z Pierrom Jeanneretom in Charlotte Perriand razstavijo eksponat notranjosti v ''Salon d'Automne'' v Parizu. Deluje na projektu ''Mundaneum'' (Center of world knowledge) in več urbanističnih projektih v Južni Ameriki.
Leta 1930 je dobil francosko državljanstvo in se 18. decembra poročil z Yvonne Gallis. Na potovanju v Moskvo se je srečal z [[Vsevolod Meyerhold|Vsevolodom Meyerholdom]], [[Aleksander Tairov|Aleksandrom Tairovom]] in [[Sergej Eisenstein|Sergejem Eisensteinom]]. Potuje tudi po vsej Španiji in soorganizira že tretjo konferenco CIAM v Bruslju. Poleg kopice stanovanjskih objektov dela na mestnem načrtu za [[Alžir]] in študijo za "Ville Radieuse« in ''palačo Sovjetov'' v Moskvi.
V letu 1932 je ssdeloval pri načrtovanju tekmovanja za ''Exposition Internationale des Arts et tehnik'', ki je bila leta 1937. Seveda pa tudi predaval (Stockholm, Oslo, Göteborg, Antwerpen in Alžir).
Leta 1933 je prejel častni doktorat Univerze v Zürichu.
Leta 1935 prvič potuje v ZDA, kjer je predaval v Bostonu, Chicagu, Filadelfiji, Madisonu in Hartfordu. V češkem [[Zlin]]u je delal načrte za tovarno Bata in spozna [[Joseph Savin|Josepha Savina]].
Na drugo potovanje v Brazilijo gre leta 1936, kjer svetuje sodelavcem iz ''Ministrstva za šolstvo in zdravje'' glede stavb v Riu, kjer tudi predava. Oblikuje stadion za 100.000 gledalcev v Parizu, naslika stenske [[mural]]e v Vezelay v Jean Badovici in [[tapiserija|tapiserij]]o Marie Cuttoli.
Leta 1937 prejme naziv ''Chevalier de la Légion d’Honneur'' francoske vlade in postane častni član RIBA. Zgradil je tudi ''Pavillon des temps Nouveaux'' na mednarodni razstavi v Parizu.
V St. Tropezu se je leta 1938 med plavanjem hudo ponesrečil, povozil ga je motorni čoln in moral je v bolnišnico.
Leta 1939 je dobil nagrado za tujega državljana ''Diploma at the Royal Fine Arts Academy'' v Stockholmu.
11. junija 1940 je zaprl svoj atelje v Parizu in odšel v Vichy. Leta 1942 je ustanovil ''ASCORAL'' (''Constructors’ meeting for architectural renewal'') in znova odprl atelje v Parizu.
Leta 1945 je ustanovil ''ATBAT'' (Studio za gradbeništvo). Naslednje leto spet potuje v ZDA, tokrat na [[Princeton]]. Tam se je srečal z [[Albert Einstein|Albertom Einsteinom]]. Objavil je ''Manière de penser l’urbanisme'' (način razmišljanja o urbanizmu) in ''Propos d’urbanisme'' (proporci v urbanizmu). Kot svetovalec v odboru je bil odgovoren za gradnjo sedeža [[Združeni narodi|Združenih narodov]] v New Yorku.
Leta 1948 je imel v ZDA številne razstave: ''Galerie Paul Rosenberg'' v New Yorku, ''Institute of Contemporary Art'' v Bostonu in Detroit, San Francisco, Colorado Springs, Cleveland, in drugje.
V letu 1949 je podpisal pogodbo s kolumbijskimi oblastmi za izdelavo študije urbanizacije v [[Bogota|Bogot]]i. S Pierrom Jeanneretom, Maxwellom Fryem in Jane Drew je v letu 1950 svetoval upravi [[Pandžab]]a pri načrtovanju novega glavnega mesta Chandigarh. Najprej februarja in nato še novembra 1951 potuje v [[Indija|Indij]]o in začne delati na projektu Chandigarh: ''Assembly'', ''High Court'', ''Governor’s Palace'', ''Secretariat'', ''Museum''.
Leta 1952 prejme naziv ''Commandeur de la Légion d'Honneur'' in še tretjič potuje v Indijo.
Z Gropiusom, Breuerjem, Markeliusom in Rogersom je bil leta 1953 imenovan za člana pet-članskega odbora za nadzor projekta za [[Unesco]] v Parizu. Z Lucio Costa gradi dominikanski [[samostan]] v mestu Sainte Marie de la Tourette (Eveux) in ''de la Maison du bresil na Cité Universitaire'' v Parizu.
Novembra 1954 potuje na [[Japonska|Japonsk]]o v zvezi s projektom ''Museum of Western Art'' in Tokyo.
Častni doktorat švicarskega Zveznega inštituta za tehnologijo iz Züricha dobi leta 1955. Odpotuje v Indijo, kjer [[Jawaharlal Nehru]] otvori prvo izmed stavb, Višje sodišče v Chandigarhu. Objavi knjige "''Poème de l'Angle Droit''", "''Modulor II''", and "''L'Architecture du bonheur - L'urbanisme est une clef''".
5. oktobra 1957 mu umre žena Yvonne. Istega leta [[kustos]]inja W. Boesiger organizira veliko retrospektivno razstavo z naslovom "Deset mest" v Zürichu, Berlinu, Münchnu, Frankfurtu, na Dunaju, v Haagu, Parizu, itd. Le Corbusier postane častni meščan La Chaux-de-Fonds in član ''Kraljeve akademije za likovno umetnost'' v Kopenhagnu, prejme odlikovanje ''Commandeur des Arts et Lettres''. Gradi že prej pripravljene projekte. 12. septembra 1958 prejme diplomo "''Litteris et Artibus''" na Švedskem.
Leta 1959 prejme častni doktorat University of Cambridge, sodeluje v raznih mednarodnih projektih, potuje v Indijo kjer dokončujejo njegove projekte. 15. februarja 1960 mu umre mati. Leta 1961 prejme naslov ''Commandeur de l'ordre du Mérite'', častni doktorat Univerze v Kolumbiji, zlato medaljo ''American Institute of Architects''. Gradi Carpenter center za vizualne umetnosti v Cambridgu. Leta 1962 v Brasilii projektira veleposlaništvo Francije in ima retrospektivno razstavo v ''Musée d'Art Moderne'' v Parizu.
Leta 1963 je dobli zlato medaljo mesta v Firence, naziv ''Grand officier de la Légion d'Honneur'' in častni doktorat Univerze v Ženevi. V juniju 1964 prejme ''Grand Croix of the Legion d'Honneur'' od Malrauxa in leta 1965 še diplomo ''Architectural Society of Boston''.
Dne 27. avgusta 1965 je Le Corbusier umrl med plavanjem na Cap-Martinu, kjer je tudi pokopan. Uradno slovo je bilo 1. septembra v Cour Carrée v Louvru.
== Hiše Citrohan in sodobna mesta ==
V zbranih člankih je Le Corbusier predlagal novo arhitekturo, ki bi zadovoljila zahteve industrije in funkcionalizma. Njegovi predlogi obsegajo tudi prvi načrt sodobnega mesta in dva tipa stanovanj, ki so postala podlaga za večino njegove arhitekture: hiša ''Monol'' in bolj znano, hiša ''Citrohan'' (Maison Citrohan), ki jo imenujejo tudi "stroj življenja".
Le Corbusier si je zamislil montažne hiše, ki bi jih izdelovali serijsko, podobno kot v proizvodnji avtomobilov. Izdelal je dva tipa hiš. Za obe je značilno: podporni stebri, ki hišo dvignejo od tal, ravna streha, prosto nadstropje, prosto pročelje in horizontalna okna v nizih za kar največ naravne svetlobe.
Njegovi urbanistični načrti so arhitekturni posegi v obstoječe okolje, ki spuščajo pokrajino in ambient v mesto, arhitektura pa mora postati sama del pokrajine.
Le Corbusierjev teoretični socialni program je kmalu postal resničnost. V letih 1925-1926 je zgradil delavsko mesto s 40 hišami v stilu ''Citrohan'' v Pessacu pri Bordeauxu. Na žalost so izbrani dizajn in barve izzvale nasprotovanje oblasti, ki so zavrnile priključek na javni vodovod tako, da so stavbe šest let ostale nenaseljene.
== Viri ==
* Carlo Cresti, Le Corbusier, DZS, 1970
* [http://www.biography.com/people/le-corbusier-9376609?page=1 Biografija]
* [http://www.fondationlecorbusier.fr/corbuweb/morpheus.aspx?sysName=home&sysLanguage=fr-fr&sysInfos=1 Fundacija Corbusier]
== Zunanje povezave ==
| |||