Saška (volilna kneževina): Razlika med redakcijama

Mavricija je nasledil brat, volilni knez Avgust (1553-86). Držal se je določil [[Augsburški verski mir|augsburškega verskega miru]] (1555) in dopuščal v deželi le ortodoksno [[luteranstvo]], ki ga je skušal poenotiti. Strinjal se je s cesarjem, da kalvinizma nebi smeli uvrstiti med dopustne državne vere. Cesar [[Ferdinand I. Habsburški|Ferdinand I.]] mu je v zameno za takšno držo pustil proste roke pri sekularizaciji škofij Meißen, Merseburg in Naumburg, ki jih je knez vključil v posesti albertinske države. Vladal je dokaj svobodno, skoraj ni skliceval deželnih stanov in ni jim pustil vmešavati se v upravljanje. Mirno obdobje in premišljene gospodarske reforme so ugodno vplivale na razvoj dežele in polnile državno blagajno. Edina kovnica denarja je bila knežja v Dresdnu.

 

 

Volilni knez Ivan Jurij I. (1611-56), drugi sina Kristijana I. (nasledil je starejšega brata Kristijana II.), je ob izbruhu sovražnosti na začetku [[Tridesetletna vojna|tridesetletne vojne]] za cesarja<ref>formalno je šlo za t. i. ''Reichsexekution'' proti češkim upornikom, t. j. vojaško posredovanje zaradi kršenja deželnega miru, kakršno je bilo predvideno po temeljnem zakonu o "večnem miru" (''Ewiger Landfriede'') [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]] iz leta 1495</ref> [[Ferdinand II. Habsburški|Ferdinanda II.]] zavzel Zgornjo in Spodnjo [[Lužica|Lužico]]. Ker mu cesar stroškov vojne operacije ni mogel plačati, mu je deželi prepustil v fevd. Kasneje, ko so bili Švedi že na saški meji, je Saška prestopila na švedsko stran. Mir v Pragi leta 1635 ji je priznal obe Lužici in [[Magdeburg|magdeburško]] škofijo (ki pa je bila z [[Vestfalski mir|vestfalskim mirom]] obljubljena [[Brandenburg (volilna kneževina)|Brandenburgu]], a šele po smrti saškega upravnika mesta, kar se je zgodilo leta 1680). Wettinci so izgubili vodilno vlogo v protestantskem taboru.

==Razcvet umetnosti ter politično in gospodarsko propadanje kneževine(1733-1806)==

 

 

Knez Friderik Avgust III. ( od 1763), vnuk Friderika Avgusta II., je leta 1785 pristopil k zvezi knezov, ki jo je vodila Prusija. Dežela se je koncem 18. stoletja ob načelih merkantilizma, hitrem porastu manufakturne proizvodnje (zlasti tekstila in pletenja nogavic) in trgovine gospodarsko in finančno spet opomogla.