Glasbeni klasicizem: Razlika med redakcijama

Klasicizem, ki se nanaša na oživitev [[Antika|antičnih]] [[ideal]]ov, se je najmočneje izrazil v glasbeni umetnosti, ker so druge (predvsem upodabljajoče) umetnosti tovrsten preporod doživele že v [[Renesansa|renesansi]] in so se lahko opirale na bogatejšo tradicijo. Glasba antike žal ni ohranjena in zaradi pomanjkanja konkretnih vzgledov je za glasbenike preteklo več časa, kot za tvorce drugih umetniških zvrsti.

 

 

Novi življenjski pogledi porajajoče se meščanske družbe, ki jih je v miselnosti združil [[Rousseau]] z geslom »Nazaj k naravi!« so bili med drugim usmerjeni tudi k kulturnemu užitkarstvu. Na vokalnem in [[vokal]]no-instrumentalnem področju je izbruhnil odpor proti baročni glasbeni miselnosti, kjer je po vsej Evropi prevladovala [[italijanska baročna opera]] z zgodovinskimi in [[mitologija|mitološkimi]] temami. Meščansko občinstvo je želelo na odru videti sebe in svoje probleme tudi v kritični luči. [[Opera]], tedaj najpopularnejša glasbena zvrst, je našla nove obraze v [[opera buffa|operi buffi]] ([[Italija]]), [[Siengspiel]]u ([[Nemčija]]) in v [[beraška opera|beraški operi]] ([[Anglija]]).