Prekmurska jezikovna vojna: Razlika med redakcijama

 

 

Prekmurski dijaki so menili, da je napočil čas za intenzivnejšo jezikovno integracijo in duhovno konsolidacijo. Zato naj ne bio bilo potrebno uporabljati prekmurskega jezika niti v tisku, niti v domačem okolju. Proti tem je protestiral Klekl in drugi evangeličanski in katoliški duhovniki, saj je imela prekmurščina pomembno vlogo v vsakdanu in identiteti prekmurcev. Med drugimi je tudi [[Miško Kranjec]] zastopal idejo, da je potrebno prekmurščino odstraniti iz tiska, s čimer pa se Avgust Pavel ni strinjal.

{{Navedek|Večkrat čüjemo ogovarjati zakaj pišemo naše narečje i zakaj ne književno slovenščino. V svojem odgovori ščem navesti vse razloge, šteri ne samo ka dovoljavajo, nego naravnost zapovedavajo naše narečje. (…) Mi inteligentni, ki smo vse sile napnoli, da bi se kemprle navčili književne slovenščine priznavamo, da nesmo se je mogli ešče v popolnosti, čeprav čtemo vsaki den dosta v njej. Naš prosti odrašeni narod, ki neje meo slovenski šol i ki nema prilike, da se vči književne slovenščine, jo zato tem menje more znati. Naše starejše lüdsvto v 10 letaj nese je moglo navčiti književne slovenščine i se je tüdi ne bode moglo zavolo visikih let. Za te narod, šteri ga je pa največ zato se mora tak dugo v našem narečji pisati, dokeč de živo. (…) Prek meje i v Ameriki mamo na desetjezero našega naroda, šteri nikak ne razmi književne slovenščine i tüdi prilike nema, da bi se jo navčo. tomi narodi pisati v jeziki, šteroga ne razmi te, kda nema nikšega drügoga čtenja, kak samo naše, bi pomenilo narodno smrt povzročiti. Što vüpa to odgovornost na sebe vzeti?! (…) Naš jezik je jako bogat. Jezikoslovci se njemi divijo, čüdivajo. Če mi brez toga, ka bi to bogastvo spravili v književni jezik našega zanemarimo, najvekšo škodo napravimo ravno književnomi. (…) Naše narečje je most med književnov slovenščinov i srbohrvaščinov. Če ga ne bi bilo, bi se morao zgraditi. V vsakoj šoli se vči srbohrvaščina i celo je že veliki broj tiste slovenske inteligence, čeprav je zazdaj ešče v menjšini, štera zahteva za uradni jezik v našoj banovini srbohrvaščino mesto dozdajšnje slovenščine. (…) Ešče eden jako veliki razlog guči za naše narečje. Te je v modrosti. Nespametno bi bilo brez vsega prehoda tisto vpelati, ka narod nešče. Prehod mora biti v vsakoj reči, v jezeroletnoj navadi štobole. Jako izobražen slovenski dostojanstvenik mi je pravo, ka je tak najpametnej, kak delamo: „Če bi vi naednok vpeljali notri književno slovenščino, bi to rodilo odpor, zdaj pa, da tak pomali včite, narod na književno slovenščino, občuvate mir i narod se li vči na njo.” (…) Zaklüčim s tem, da ovadim svoj stari namen. Gda se začeo delati za zjedinjenje našega jezika z književnov slovenščinov, sem si zračunao, da to ''prle ne bo mogoče, kak gda zraste gor edno pokolenje, najmre za 25 let.'' Tak bi mojem mišlenji ešče najmenje dobrih 10 let mogli največ ešče v našem narečji ešče pisati.<ref>Novine, 14. februar, 1932.</ref>|}}

 

 

==Sklici==