Boris Kolomanovič: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Viri: pp |
m pp |
||
Vrstica 3:
Boris Kolomanovič naj bi se leta 1114 rodil ogrskemu vladarju Kolomanu in njegovi drugi ženi, Eufemiji Kijevski, sestri kijevskega vladarja [[Vladimir Monomah|Vladimirja Monomaha]].<ref name="KG">Klaniczay, G. (2002): str. 436-437.</ref><ref name="Pál50"> Pál, Engel (2001): str. 50.</ref> Ker je Koloman Eufemijo zalotil pri prešuštvovanju, jo je nosečo z njenim (in morda tudi njegovim) sinom Borisom pregnal nazaj v Kijevsko Rusijo.<ref name="Pál50"/><ref name="Kontler 59">Kontler, L. (2005): str. 59.</ref> Ker je Kolomanov prestolonaslednik, sin Ladislav, umrl že leta 1112, Borisa pa je imel Koloman za bastarda, je ogrski prestol pripadel [[Štefan II. Ogrski|Štefanu II.]]<ref>Kosztolnyik Z. J. (2006): str. 368.</ref>
Do najstniške dobe je nato Boris skupaj z materjo živel na [[Kijevska Rusija|kijevskem]] dvoru.<ref> Prinzing, G.; Salamon, M.; Stephenson, P. (2001): str. 170.</ref> Priložnost za vmešavanje v ogrsko politiko se mu je ponudila leta 1131, ko je umrl ogrski kralj Štefan II., ki je bil po očetovi strani domnevno Borisov polbrat. Bélini nasprotniki so ga poklicali na Ogrsko.<ref name="Kontler 59"/> [[Bizantinsko cesarstvo|bizantinski]] cesar [[Ivan II. Komnen]] leta 1132 proti novemu kralju [[Béla II. Ogrski|
Boris se je kot križar zatekel pod okrilje francoskega kralja [[Ludvik VII. Francoski|Ludvika VII.]], slednji pa Borisa ni hotel izročiti svojemu prijatelju Gézi II. in je Borisu omogočil, da se je umaknil v Bizanc.<ref> Pál, Engel (2001): str. 51.</ref> Tamkajšnji novi cesar [[Manuel I. Komnen]] je izkoriščal nesoglasja med Árpádovci in je proti ogrskemu vladarju po principu starešinstva (seniorata) končno tudi zares podprl domnevnega Kolomanovega sina Borisa.<ref name="BA676">Babić, Anto, et al. (1953): str. 676.</ref> Tako je bizantinski vladar na vojaškem pohodu proti Ogrski leta 1151 s seboj pripeljal tudi Borisa.<ref name="BA676"/> Toda Boris je na bizantinski strani leta 1153 ali 1154 padel v tej vojni med Bizantincem in Ogrsko.<ref>primerjaj tudi z: Bartl, J. (2002): str. 29.</ref><ref name="KG"/><ref name="BA676"/>
|