Orfej in Evridika: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
m Bot: Popravljanje preusmeritev
Vrstica 1:
[[Slika:Cervelli Orfeo ed Euridice.jpg|thumb|Orfej in Evridika na Cervellijevi sliki]]
'''Orfej in Evridika''' je [[mitologijamit|mitološka]] zgodba o slavnem grškem pevcu Orfeju in njegovi ženi Evridiki.
 
== Mitološka različica ==
=== Orfej in Evridika ===
 
Orfej - največji grški mitični pevec, sin [[Trakija|traškega]] kralja [[Ojager|Ojagra]] in [[muza|muze]] [[Kaliopa|Kaliope]], je bil poročen z lepo najado<ref>Najada je nimfa, ki živi v vodi. ''Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika.''</ref> [[Evridika|Evridiko]], ki jo je imel zelo rad. Nekoč jo je pičila [[kače|kača]] in Evridika je umrla. Orfej pa njene smrti ni prenesel in je sklenil, da gre ponjo h Hadu. V deželi mrtvih je vladarja podzemlja - [[Perzefona|Perzefono]] in [[Had]]a - ganil s svojo glasbo. Evridiko sta mu vrnila pod pogojem, da se na poti iz podzemlja ne bo ozrl. A ko sta bila z Evridiko že blizu izhoda, je Orfeja zaskrbelo, da bi Evridika opešala in se je ozrl. Tedaj pa je [[nimfa|nimfi]] spodrsnilo in Orfej jo je izgubil za vedno.
 
[[Pevec]] je zaman poskušal spet prečkati reko v podzemlje in tako sedem dni presedel pri stigijskem bregu ter se nato umaknil v planine [[Balkan]]a.
Vrstica 18:
== Orfejski mit ==
 
Orfejski mit (tudi orfejski motiv) je motiv potovanja v onostranstvo. Ime nosi po antičnem junaku Orfeju, ki se je napotil v Had po svojo ženo. Tak motiv se v [[literaturaknjiževnost|literaturi]] pojavi že v [[Ep o Gilgamešu|Epu o Gilgamešu]], kjer [[Gilgameš]] pojde v onostranstvu k nesmrtnemu Utnapištimu. Orfejski mit je prisoten tudi v [[Homer]]jevi ''[[Odiseja|Odiseji]]'', kjer Odisej po nasvetu čarovnice [[Kirka|Kirke]] obišče podzemlje, najti pa ga je mogoče tudi v [[Vede|staroindijskih Vedah]], kjer junak Načiketas pojde v carstvo smrti k bogu Jami.
 
== Umetniške upodobitve ==
Vrstica 25:
[[Slika:Jean-Baptiste-Camille Corot - Orphée (modification).jpg|thumb|Jean Baptiste Camille Corot: ''Orfej vodi Evridiko iz podzemlja'']]
 
V [[srednji vek|srednjem veku]] so Orfeja večkrat upodobili s [[Jezus Kristus|Kristusom]]om (npr. v [[katakomba]]h), saj so verjeli, da Orfej napoveduje Kristusov prihod. Po [[Boetij]]u so Evridiko povezovali z nečisto in grešno [[Eva|Evo]]. Nekateri pisci so celo v Aristaju videli krepost, od katere je Evridika bežala in je bila zato tudi kaznovana tako, da jo je pičila kača.
 
V [[renesansa|renesansi]] pa je Evridika dobila novo podobo – postala je Orfejeva vodnica na poti proti večnosti. Enačili so jo namreč z božjo dušo. Tako je [[Marsilio Ficino]] ustvaril lik Orfeja, ki se je po drugi Evridikini izgubi odrekel ljubezni do ženske in se posvetil ljubezni do [[Bog]]a (gr. agape, lat. caritas).<ref>Agape je božje dajanje samega sebe skozi dejanja ljubezni. Je nasprotje poželjivi telesni ljubezni (eros). ''Vir: Adam, A. (2009): Evridika in Orfej: od zrcalne k mnogoteri ljubezni.'' Ljubljana: Sophia. Str. 64.</ref>
Vrstica 35:
Orfej in Evridika sta prisotna tudi v drami ''Orfej'' iz leta 1926. Gre za delo francoskega pisca [[Jean Cocteau|Jeana Cocteauja]], ki je na Orfejevo temo posnel tudi [[film]] (1949), del [[triologija|triologije]]: ''Orphee'', ''Le testament d'Orphee'' in ''Le Sang d'un Poete.''<ref>Adam, A. (2009): ''Evridika in Orfej: od zrcalne k mnogoteri ljubezni.'' Ljubljana: Sophia. Str. 93.</ref>
V [[Slovenija|slovenskem]] [[ljudsko slovstvo|ljudskem izročilu]] pa [[legenda]]rnega pevca, ki obvlada celo podzemske sile, srečamo v narodni pesmi ''Godec pred peklom''. Orfeja v ''[[Sonetni venec (France Prešeren)|Sonetnem vencu]]'' omenja tudi največji slovenski pesnik [[France Prešeren]]. Orfej v pesmi predstavlja pesnika, ki bi zedinil Slovence in zbujal narodni ponos.<ref>Ovidij Naso, P. (1977): ''Metamorfoze, Izbor.'' Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 140.</ref>
 
Motiv pevca in nimfe je prevzel tudi slovenski pesnik [[Anton Vodnik]], ki je napisal pesem ''Orfej in Evridika''. Gre za t. i. predmetno pesem, ki skozi motiv določenega umetniškega predmeta (v tem primeru gre za grški [[topografija|relief]]) odseva pesnikovo lirsko doživetje.<ref>ZRC, Slovenski biografski leksikon: [http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:4366/VIEW/ Anton Vodnik]</ref>
=== Orfej in Evridika v operi ===
Vrstica 46:
=== Orfej in Evridika v slikarstvu in kiparstvu ===
 
Mit o Orfeju in Evridiki je bil priljubljen že v [[antika|antiki]]. Poleg uprizoritve Orfeja, ki igraje na [[lira (razločitev)|liro]] skuša pridobiti ljubljeno ženo, so mnogi upodobili tudi Evridiko in Orfeja na poti iz podzemlja, in sicer najpogosteje v trenutku, ko se slednji ozre za nimfo. Take podobe so krasile antične vaze, stene, bile so vklesane v kamen ipd. V začetku 4. stoletja pr. n. št. so nastale tudi mnoge vazne poslikave z Orfejevim begom pred pobesnelimi [[bakhantke|bakhantkami]].
 
Trenutek, ko Evridiko piči [[kače|kača]], je ujel [[Firence|firenški]] slikar Jacopo di Arcangelo (Sellaio) okrog leta 1480.
Marcantonio Raimondi pa je okrog leta 1510 vgraviral podobo Orfeja, ki pelje Evridiko iz podzemlja. Isti motiv so upodobili tudi številni drugi [[slikar]]ji, kot so: [[Domenico Campagnola]], Alessandro Varotari (Padovanino), Jacopo Vignali, [[Jean Raoux]], Jean Baptiste Camille Corot, [[Federico Cervelli]], sloviti [[Peter Paul Rubens]] in [[Giambattista Tiepolo]], ki je s podobo Orfeja in Evridike poslikal strop [[Benetke|beneške]] palače Palazzo Sandi.
 
Na platno so motiv Orfeja v podzemlju prenesli: Jan Brueghel (1594), [[Belgija|Belgijec]] Frans Francken II. (ok. 1600-1605), Francoz Jean Restout (1763) idr. S [[freska|fresko]] Orfeja pred Hadom in Perzefono pa sta italijanska slikarja Anselmo Guazzi in Agostino da Mozzanega okrasila t. i. Ovidijevo sobo v podeželskem [[dvorec|dvorcudvor]]cu Palazzo Te v [[Mantova|Mantovi]].
 
Vergilijevi različici mita je sledil Italijan Niccolò dell’Abate, ki je okrog leta 1570 naslikal Evridiko v begu pred Aristajem. Andre Corneille Lens pa je okrog leta 1770 upodobil Evridiko, ki jo putti<ref>Putto: kip ali podoba navadno golega in krilatega majhnega otroka. ''Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika.''</ref> spremljajo v podzemlje. Orfeja in Evridiko sta naslikala tudi [[Francozi|Francoz]] [[Nicolas Poussin]] in [[lord]] [[Frederick Leighton]]. [[John William Waterhouse]] pa je v začetku 20. stoletja na platnu upodobil nimfe, ki so odkrile Orfejevo glavo.
 
Veliki italijanski kiparski mojster [[Antonio Canova]] je leta 1776 izdelal skulpturo Orfeja in Evridike, prav tako je [[bron]]asti kip pevca in njegove žene izoblikoval Jacques Zwobad. Isti motiv je uporabil tudi francoski kipar [[Auguste Rodin]]. Leta 1967 pa je slovenski [[kipar]] Bojan Kunaver v [[Ljubljana|Ljubljani]] razstavil svoji skulpturi ''Evridika'' ter ''Orfej in Evridika.''<ref>Kunaver, B. (1997): ''Kunaver''. Ljubljana: samozaložba.</ref>
Vrstica 61:
=== Ozvezdje Lira ===
 
Liro naj bi iznašel grški bog [[Hermes]] (rim. Merkur), zaščitnik [[popotnik]]ov in [[trgovec|trgovcev]]. Na [[želvaželve|želvino]] lupino naj bi napel 7 do 9 strun ter [[glasbilo]] podaril [[Apolon]]u.<ref>Schwab, G. (2005): ''Najlepše antične pripovedke.'' Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 849.</ref> Ta pa je liro posredoval svojemu sinu Orfeju, ki je postal izvrsten glasbenik in je s svojim igranjem ganil celo vladarja podzemlja - [[Had]]a in njegovo ženo [[Perzefona|Perzefono]]. Stari Grki so verjeli, da je po Orfejevi tragični smrti bog [[Zevs]] pevčevo liro spremenil v ozvezdje.
 
=== Pevski zbor ''Orfej in Euridika'' ===
Vrstica 73:
=== Orfejev spomenik na Ptuju ===
 
[[Ptuj]]ski Slovenski trg krasi petmetrski [[monolit]] iz [[pohorski marmor|pohorskega marmorja]]. Gre za največji spomenik odkrit v rimski provinci Zgornji Panoniji, postavljen Marku Valeriju Veru, županu Poetovione v drugem stoletju. Na osrednjem [[relieftopografija|reliefu]]u je upodobljen Orfej, ki v žalosti za umrlo Evridiko igra na liro. Od tod izhaja tudi samo ime spomenika.<ref>Pokrajinski muzej Ptuj Ormož: http://www.pok-muzej-ptuj.si/index/povodnov_muzej_in_orfejev_spomenik/lang/sl/</ref>
 
== Opombe ==