Operacija Bakla: Razlika med redakcijama

|combatant1={{ikonazastave|Francija|free}} [[Francoske svobodne sile|Svobodna Francija]]<br />{{ikonazastave|Združeno kraljestvo}} [[Velika Britanija]]<br />{{ikonazastave|Združene države Amerike|1912}} [[Združene države Amerike|ZDA]]

|commander1={{ikonazastave|Združene države Amerike|1912}} [[Dwight David Eisenhower|Dwight Eisenhower]]<br />{{ikonazastave|Združeno kraljestvo}} [[Andrew Cunningham, 1st ViscountBrowne Cunningham of Hyndhope|Andrew Cunningham]]

|commander2={{ikonazastave|Francija}} [[François-Jean Darlan|François Darlan]]

Prvi načrti za operacijo so bili pripravljeni [[9. avgust]]a. Za izkrcanje so določili štiri kraje: enega na atlantski obali na področju [[Casablanca|Casablance]], tri pa na sredozemski obali na območju [[Bon]]a, [[Alžir]]a in [[Oran]]a. Kraji izkrcanj so bili tako za Britance kot za Američane sporni zato je med načrtovalci napada neprestano prihajalo do konfliktov. Po mesecu pregovarjanj in posredovanju politike, so [[5. september|5. septembra]] končno prišli do dogovora. Izkrcanje bo potekalo na treh krajih, in sicer ob Casablanci, Oranu in Alžiru. Tako bi zavezniki dobili odlične izhodiščne položaje iz katerih bi nato lahko napadli nemški [[nemški afriški korpus|afriški korpus]] pod poveljstvom [[Erwin Rommel|Rommla]].

Istočasno z vojaškimi pripravami so potekale tudi politične priprave, saj so morali zavezniki francoske sile prepričati naj prestopijo na njihovo stran. Pri tem je odigral pomembno vlogo francoski general [[Henri-Honoré Giraud|Henri Giraud]], ki je bil maja v bojih za Francijo ujet vendar je pozneje pobegnil iz nemškega taborišča. V veliko pomoč zaveznikom je bil tudi [[generalmajor]] Mast, ki je zaveznikom posredoval koristne informacije. Kljub posredovanju francoskih generalov pa se vse do konca ni vedelo, kaj bodo Francozi pod vodstvom vichyija storili.

Prve ameriške enote so na obalo stopile [[8. september|8. septembra]] v zgodnjih jutranjih urah. Njihove enote so se izkrcale pri Casablanci, Oranu in Alžiru. Enote [[general]]a [[George Smith Patton mlajši|Pattona]] so se izkrcala pri Casablanci, tam so naletele na močno francosko obrambo. Najbolj srditi so bili boji pri Port Lyauteyu, upiralo se se zlasti enote pod poveljstvom generala Noguesa. Nič bolje se ni zaveznikom godilo pri Oranu. Američanom se je šele [[11. november|11. novembra]] posrečilo zavzeti mesto. V Alžiru pa je bil položaj popolnoma drugačen saj je bil tamkajšnji poveljnik zavezniško usmerjen in je rade volje prestopil na zavezniško stran.

Čeprav zavezniki niso pregnali sil osi iz severne Afrike je bila operacija popolen uspeh. Izgube so bile relativno majhne, 479 mrtvih in 720 ranjenih. Lahko pa bi bile še manjše če jih nebi presenetil tako močen odziv francoske kolonialne vojske. Nasprotna stran je imela dosti večje izgube, 1,346 mrtvih in 1,997 ranjenih. Na koncu so francoske sile prestopile na stran zaveznikov. Po operaciji so imeli zaveznike Nemce v pasti, iz smeri Alžirije so nanje pritiskale združene ameriške, britanske in francoske enote iz vzhoda pa 8. armada pod poveljstvom generala [[Bernard Montgomery|Montgomeryja]]. Januarja [[1943]] je bilo le še vprašanja časa kdaj bojo Nemci izgubili vojno v severni Afriki. Rezultat te operacije je bila nastanek fronte, ki je potekala od [[Bizerta|Bizerte]] na severu pa vse do [[Gafsa|Gafse]] na jugu. Vojna v severni Afriki se je bližala svojemu koncu.