Odpadek: Razlika med redakcijama

'''Odpadek''' je vsaka snov ali predmet, ki ga povzročitelj ne more ali ne želi uporabiti sam, in ker ga povzročitelj ne potrebuje, ga mora zavreči. Vsak odpadek je potrebno zaradi varstva [[naravno okolje|okolja]] prepustiti v zbiranje, oddati v predelavo ali odstranjevanje na predpisan način. Vsekakor ostajajo nekatera odprta vprašanja, npr glede odpadnih [[kovina|kovin]] in [[papir]]ja, ki so lahko [[sekundarna surovina|sekundarne surovine]] ali pa odpadki. Dejstvo, da ima nek material ekonomsko vrednost ali pa je integralni del industrijske proizvodnje, ne preprečuje, da bi bil označen kot odpadek.

* Zelo pomembna z vidika funkcionalnosti in zlasti predelave je delitev odpadkov po materialnem sestavu: biološko razgradljivi odpadki (zelena [[biomasa]], ostanki hrane rastlinskega izvora in krme, [[papir]] in karton, [[les]], delno tekstil), [[steklo]], [[plastika]], [[kovina|kovine]], sestavljeni materiali (kompoziti), odpadno [[usnje]], [[koža|kože]], [[krzno]], [[guma|gume]] in gumi, [[kislina|kisline]], [[lug]]i, [[topilo|topila]], [[barva|barve]], [[lak]]i, [[kitkiti]]i, smole, kemikalije, mineralna olja, kamenje, [[zemlja]], [[žlindra]], [[pepel]], [[mulj]]i itd.

* Tudi pravno zakonsko ločeno pa se obravnavajo posamezne specifične skupine, zaradi velikega nevarnostnega potenciala (na primer vsebnosti težkih kovin-zlasti [[Živo srebro|živega srebra]], [[kadmij]]a, [[Svinec|svinca]] in šestvalentnega [[krom]]a) ali zaradi posebne vloge (težka nadomestljivost oziroma zamenljivost izhodiščnih nevarnih kemikalij z nenevarnimi) in posebnega ravnanja (na primer odpadna embalaža). Posebej obravnavamo odpadke, ki vsebujejo [[azbest]], [[Poliklorirani bifenili|PCB]], [[E-smetiElektronski odpadek|Elektronski odpadki]] in [[PCT]], odpadke iz proizvodnje [[TiO₂]], odpadna [[Olje|olja]] in [[gudron]], [[Mineralno olje|mineralna olja]], [[baterija (elektrika)|baterije]] in [[akumulator]]je z nevarnimi snovmi, gradbene odpadke, izrabljene avtomobilske gume, izrabljena motorna vozila, [[Infektivnikužni odpadek|infektivne odpadke]] iz zdravstvene dejavnosti, klavnične odpadke in kužni material živalskega porekla ter živalske stranske proizvode, biorazgradljive organske kuhinjske odpadke, odpadna jedilna olja in [[mastmaščobe|masti]]i, odpadno električno in elektronsko opremo ter radioaktivne odpadke.

Gospodarski stroški za razvrščanje odpadkov so visoki, in jih pogosto plačajo občinske vlade. [[Denar]] bi lahko privarčevali z bolj učinkovitimi zbiralnimi načini, sodobnejšimi vozili in z javno izobrazbo. Okoljevarstvena politika se drži načela, da potrošnik mora plačati za vse odpadke, ki jih je proizvedel in s tem je mogoče zmanjšati stroške upravljanja in zmanjšanje količin odpadkov. Predelava odpadkov ([[recikliranje]] in obnavljanje materiala) lahko poveča gospodarske stroške, ker če se izognjemo pridobivanju surovin iz obnovljivih odpadkov, razpolovimo stroške prevoza takšnih odpadkov. Lokacije, kjer predelujejo odpadke in jih odlagajo, pogosto vplivajo na vrednost nepremičnin zaradi hrupa, prahu, onesnaževanja, neprijetnega vonja,... V neformalnih odpadnih sektorjih delajo [[človek|ljudje]], stroji, kateri ločujejo odpadke na kovine, [[steklo]], plastiko, [[tekstil]] in druge materiale, ki so obnovljivi in katere lahko tržijo naprej za dobiček. Takšen sektor lahko znatno spremeni oziroma zmanjša nastajanje odpadkov v določenih sistemih, ampak po drugi strani se zaradi tega tudi pojavijo negativne gospodarske posledice, ki povzročijo bolezni, revščino, izkoriščanje in zlorabo delavcev.