Noč dolgih nožev: Razlika med redakcijama

Hitler je v svojih govorih, v katerih se je predstavil kot pripadnik [[Nacionalsocialističnanacionalsocialistična nemška delavska stranka|nacistične stranke]], govoril v glavnem o maščevanju vsem »izdajalcem« – [[komunistikomunizem|komunistom]], [[socialdemokrati|socialdemokratom]], »rdeči sodrgi« nasploh, [[liberalci|liberalcem]], [[plutokracija|plutokratom]], vojnim dobičkarjem in skrivačem, ki naj bi nemški [[vojska|vojski]] med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] zarili nož v hrbet, najbolj pa se je spravil na [[ŽidjeJudje|Žide]]. Obsojal je tudi [[Bavarska|bavarske]] [[separatizem|separatiste]], [[prostozidarstvo|prostozidarje]] in seveda zmagovite [[antanta|antantne]] sile. V strahu pred maščevanjem napadenih, so mu v stranki organizirali nekakšno osebno stražo, katere udarno jedro so bili: [[Ulrich Graf]], [[Emile Maurice]] in [[Christian Weber]], ki so bili vsi po vrsti prekaljeni pretepači in [[delikvent]]i. Trije pretepači pa, seveda, ne bi zadostovali za večje spopade, zaradi česar je Hitler ustanovil posebno »športno in telovadno društvo«, dolžnost njegovih pripadnikov pa je bila, da se urijo v vseh mogočih vojnih [[veščina]]h, predvsem [[borilni športi|borilnih športih]], na skrivaj pa tudi z [[orožje]]m. Kmalu pa so pripadniki teh društev na zborovanjih svoje stranke skrbeli za [[red (pravo)|red]]. Hitler jih je kmalu [[sveti krst|krstil]]il za ''Sturm Abteilungen'' (jurišni oddelki) ali na kratko SA.

Medtem ko je Hitler sedel v zaporu, so začeli njegovi tovariši na novo postavljati stranko na noge. Na severu Nemčije sta bila to brata Strasser, Georg in Otto. Prvi, [[vojni veteran]], po [[poklic]]u [[lekarna]]r, je postal organizacijski vodja stranke, Otto pa je bil [[novinarstvo|novinar]]. Stranki sta se pridružila tudi [[inženir]] [[agronomija|agronomije]] [[Heinrich Himmler]] ter [[filozofija#Filozofi in filozofija|filozof]] [[Joseph Goebbels]]. Hitler je po enem letu prišel iz zapora, ker je obljubil, da se bo vzdržal nadaljnjega delovanja. Medtem so se v stranki vneli notranji boji. Brata Strasser in Goebbels so bili radikalci in so resno pojmovali [[socializem]] v imenu stranke. Dosledno so zagovarjali podržavljenje velekapitala, [[veleposest]]i in velike [[industrija|industrije]], Himmler in Göring, ki se je medtem vrnil iz [[Švedska|Švedske]], kamor je ranjen po propadlem puču pobegnil, pa sta zagovarjala povezavo z desnico. Hitlerju je nekako le uspelo pomiriti razgrete strasti in poenotiti stranko pred [[volitve|volitvami]] leta 1928, ki pa so bile za stranko veliko razočaranje. [[Kriza]] v državi je bila v glavnem odpravljena, ljudje so upali, da bo država začela normalno delovati, in v tem trenutku ekstremistom niso bili naklonjeni. Hitler je zato stranko reorganiziral. Najprej je ločil strankino levico, Goebbelsa je poslal za [[gauleiter]]ja (strankinega pokrajinskega vodjo) v »rdeči« Berlin, ki je bil socialdemokratska trdnjava, Georga Strasserja je obdržal za organizacijskega vodjo, Otto pa je šel v strankin [[časopis]]. Na novo so organizirali tudi SA, tokrat čisto po vojaškem vzorcu, saj je imela v tem trenutku že nekaj deset tisoč pripadnikov, zato je potrebovala vojaško hierarhijo.

Organizacija je bila podrejena šefu štaba SA, [[vojaški činčini|čini]] in [[struktura]] so bili v glavnem enaki, le razvijala se je nekoliko avtonomno in vzporedno. Tudi merila za pristop so bila malce drugačna. SS je bila zbir zvestih, fanatičnih Hitlerjevih privržencev, vsak je moral biti rasno čist, brez kakršnekoli sledi [[slovani|slovanske]] ali celo židovske [[kri|krvi]], svetle oči in lasje so bili skoraj obvezni. Za SS je bila določena tudi potrebna višina, tisti, telesno pomanjkljivi ali kandidati z dedno boleznijo v družini, niso mogli postati člani. Himmler je dobil naslov [[reichsführer-SS|državni vodja SS]] (''reichsführer SS''), in je bil glavni odgovoren za to [[garda|gardo]] stranke in [[režim]]a.

Pripadniki te organizacije so morali ubogati vsak ukaz, biti skrajno brezobzirni z drugimi, a med seboj tovariški. Mrtvaška glava na njihovih kapah je pomenila zavezanost vodji in tovarišem do [[smrt]]i, na [[ovratnik]]ih pa so nosili znak SS, ki izhaja iz [[starogermanska mitologija|starogermanske mitologije]] in v [[runeruna|runski]] pisavi pomeni dvojno zmago. Moto SS je bil: »Moja čast je moja zvestoba.« ([[nemščina|nemško]] ''Meine Ehre heisst Treue'')

Prvega aprila je SA organizirala [[bojkot]] židovskih podjetij. Za [[praznik dela|prvi maj]] pa so Nacisti v Berlinu organizirali veliko [[proslava|proslavo]] in nanjo povabili vse predstavnike [[sindikat]]ov. Naslednji dan sta SA in SS zaprli vse sindikalne funkcionarje v Berlinu in drugih mestih ter zasegli sindikalne prostore in [[fond]]e. Od tega trenutka naprej so bili dovoljeni le nacistični sindikati. Hermann Göring, ki je bil med drugim predsednik in notranji minister [[Prusija|pruske]] vlade, je medtem organiziral [[gestapo]], tajno politično policijo, vendar jo je kmalu predal Himmlerju. Himmler je medtem zavzel policijske uprave v vseh pokrajinah v Nemčiji ter nastavljal na delovna mesta pripadnike SS, ki so kmalu prevzeli tudi novoustanovljeni gestapo. Gestapo, policija in SD so se združili v [[glavni urad za varnost rajha]], neposredno mu je poveljeval Heydrich, vsi skupaj pa so bili s SS vred podrejeni Himmlerju.

Hitler je medtem imenoval Röhma za [[minister brez listnice|ministra brez listnice]] v vladi, da bi ga malo pomiril, vendar je Röhm kmalu spet izbruhnil. Začel je pripravljati [[topografija|teren]], da bi se vojska in SA združili, kar bi pomenilo, da bi SA vojsko požrla, vse skupaj pa bi vodili Röhm in ostali vodje SA. Vodja SA [[Karl Ernst]], na primer, je sicer v Berlinu res imel 80.000 mož, a za generale v vojski ni bilo sprejemljivo, da bi jih vodil človek, ki po poklicu sploh ni [[vojak]]. Röhm je poleg združitve predlagal še, da bi bile novemu vojnemu ministrstvu, ki bi poveljevalo »ljudski vojski« (v kateri bi bili združeni redna vojska in SA), pridružene še SS in nacistični šoferski korpus ter še vse nemške strelske [[zveza|zveze]] in [[klub]]i, veteranske organizacije, organizacije za predvojaško vzgojo mladine, služba za delovno obveznost, [[civilna zaščita]], [[gasilec|gasilci]], minister pa bi bil seveda on<ref>Wheeler-Bennett (2005), str. 726.</ref>.

Akcija je istočasno potekala tudi v Berlinu, častnike SA so tudi tu vodili v skupinah na strelišče. Vodjo berlinske SA Ernsta so prestregli na poti na medene tedne, ga odpeljali v Berlin in ustrelili. Gestapo je medtem poiskal tudi Georga Strasserja, ga aretiral, v zaporu pa ga je lastnoročno ustrelil Heydrich<ref>Spielvogel (2005) str. 78–79.</ref>. Georgov brat Otto je imel več sreče, saj se je pravočasno umaknil v tujino. Von Papen je bil priprt, v svoji [[pisarna (TV-serija)|pisarni]] je bil ubit vodja katoliške akcije [[Erich Klausener]], ministrski direktor v ministrstvu za promet, med kosilom pa so morilci presenetili v domači hiši nekdanjega kanclerja von Schleicherja. Skupaj z ženo so ga ustrelili. Pred domačimi vrati je bil ustreljen tudi general von Bredow, tesni Schleicherjev sodelavec.

V vsesplošnim maščevanjem so padale tudi nedolžne žrtve. Esesovci so po pomoti ustrelili uglednega [[glasbeni kritik|glasbenega kritika]] [[Will Schmidt|Willa Schmidta]], ki so ga zamenjali za pripadnika SA z istim imenom<ref>Evans (2005), str. 36.</ref>. Brutalno so ubili tudi starega von Kahra, ki je nekoč »pokvaril« pivniški puč, umorjen je bil celo [[Bernard Stempfle]], nekdanji [[duhovnik]], ki je v tistih prvih dneh bojev za oblast celo pomagal Hitlerju pri izdaji [[knjiga|knjige]] [[Moj boj|Mein Kampf]]. Uradno naj bi v noči dolgih nožev umrlo okoli 70 ljudi, neuradno pa se ta številka vrti okoli 1000. Zadnji je prišel na vrsto Röhm. Hitler ga je namreč hotel pomilostiti, a so ga sodelavci prepričali, naj gre do konca. Zrušenemu vodji SA so ponudili [[pištola|pištolo]], da stori častni [[samomor]], vendar je odklonil. Potem sta v zaporniško celico, kjer je bil zaprt, vstopila [[komandant]] koncentracijskega taborišča [[Dachau]] [[Theodor Eicke]] in njegov pomočnik ter nekdanjega šefa SA ustrelila.