Filip Bernard: Razlika med redakcijama

Izučil se je za železostrugarja, vendar se je že v mladosti posvetil [[glasba|glasbi]]. Glasbeno se je izpopolnjeval na [[Ljubljanski glasbeni konservatorij|ljubljanskem glasbenem konservatoriju]] ter deloval kot dirigent tovarniških, delavskih in poklicnih [[orkester|orkestrov]] ter [[pevski zbor|zborov]]. V napredno delavsko gibanje se je vključil 1920, pri čemer je sodeloval s [[komunizem|komunisti]]; na njegovem domu na [[Vodnikova cesta, Ljubljana|Vodnikovi cesti]] v [[Zgornja Šiška|Zgornji Šiški]] so 22. junija 1941 ustanovili [[Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije|Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet]]. [[Fašizem|Fašisti]]čna [[policija]] ga je leta 1942 aretirala in poslala v [[konfinacija|konfinacijo]] v [[Abruci|Abruce]]. Po [[italija]]nski [[kapitulacija|kapitulaciji]] je prišel v [[Gravino]], bil med ustanovitelji Pevskega zbora NOVJ Srečko Kosovel in kot kulturni referent [[20. (srednjedalmacijskasrednjedalmatinska) divizija (NOVJ)|20. divizije]] prišel v [[Trst]]. Od tam je junija 1945 odšel v [[Ljubljanska Operaopera|Ljubljansko Opero]], nekaj mesecev kasneje pa v [[Maribor]]u sodeloval pri ustanovitvi povojne Opere. Leta 1948 se je vrnil v Ljubljano, kjer je deloval v [[Slovenska filharmonija|Slovenski filharmoniji]] in radijskem orkestru. Napisal je več popularnih glasbenih del. Za udeležbo v [[Narodnoosvobodilni boj|narodnoosvobodilni borbi]] je prejel [[Partizanska spomenica 1941|partizansko spomenico 1941]].<ref>''Enciklopedija Slovenije''. (1987). Knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga</ref>