Blaž Arnič: Razlika med redakcijama

Arnič se je rodil v Lučah v Savinjski dolini, na samotni kmetiji pod [[Raduha|Ráduho]], in se ob prvih glasbeni vzgibih, ki jih je dobil v domačem okolju, odločil za glasbo. Študiral je na [[Akademija za glasbo v Ljubljani|Akademiji za glasbo v Ljubljani]], kasneje še na ''Novem [[dunaj]]skem konzervatoriju'' (prof. [[Rudolf Nilius]], [[1930]]-[[1932]]), v [[Varšava|Varšavi]]([[1938]]) in v [[Pariz]]u ([[1939]]). Deloval je kot učitelj v [[BolBOL|Bolu]]u na [[Brač]]u ([[1934]]-[[1935]]), na srednji šoli Glasbene akademije v Ljubljani ([[1940]]-[[1943]]), po koncu druge svetovne vojne in vrnitvi iz ujetništva v [[koncentracijsko taborišče|koncentracijskem taborišču]] [[Dachau]] pa je prevzel profesuro na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

[[muzikologija|Muzikološka]] stroka je njegove skladateljske začetke povezala z vplivi [[Anton Bruckner|Brucknerja]]ja in [[ruska peterica|ruske peterice]], njegov izraz pa klasificirala kot »neoromantični realizem«. Skladatelj je imel o tem skromnejše mnenje: »''Ko sem začel pisati, nisem čutil nobene potrebe, da bi se naslanjal na Brucknerja in rusko peterico''«, je dejal, »''res pa je, da so me osvojili [[Ludwig van Beethoven|Beethoven]], [[Bach]], klasiki in pozneje romantiki. Toda pri pisanju sem bil samostojen. Naslonil sem se na Raduho in v njej začutil toliko moči, da drugih vzgibov nisem niti potreboval, niti iskal.''« Moč, ki jo Arnič opisuje, je botrovala nastanku obsežnega skladateljskega [[opus]]a, tesno povezanega s koreninami, z usodo in zgodovinsko vpetostjo slovenskega [[narod]]a. Po besedah [[akademik]]a [[Uroš Krek (skladatelj)|Uroša Kreka]] je Arnič »''[[ep]]ski simfonik brez primere v slovenski zgodovini, pionir in oblikovalec vzvišenega domačijskega izraza''«. Čeprav je Arnič svojim simfoničnim pesnitvam in simfonijam večinoma nadel tematske naslove, pa je vztrajal pri tem, da njegove umetnosti ne gre mešati s [[programska glasba|programsko glasbo]].