Bernhard Riemann: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Addbot (pogovor | prispevki)
m Bot: Migracija 69 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:q42299
m Bot: Popravljanje preusmeritev
Vrstica 2:
 
'''Georg Friedrich Bernhard Riemann''', [[Nemci|nemški]] [[matematik]], * [[17. september]]
[[1826]], [[Breselenz]] pri [[Dannenberg]]u, [[Hannover|Hanover]], [[Nemčija]], † [[20. junij]] [[1866]], [[Selasca]] (Selasco), ob [[Jezero Maggiore|Lago Maggiore]], [[Italija]].
 
== Življenje ==
 
Bernhard je bil drugi sin od šestih [[luteranstvo|luteranskega]] [[pastor]]ja Friedricha Bernharda Riemanna. Njegov oče se je boril v [[napoleonske vojne|napoleonskih vojnah]]. Po manj surovem življenju se je poročil s Charlotto Ebell, hčerko sodnika. Hannover tedaj ni bil preveč bogat. Tudi [[družina]] je bila zaradi šestih otrok daleč od bogate. Nekateri življenjepisci trdijo, očitno upravičeno, da je bilo krhko zdravje in hitra smrt večine Riemannovih otrok posledica [[podhranjenostnedohranjenost|podhranjenosti]]i v njihovi zgodnji mladosti in ne zaradi njihove slabe odpornosti. Tudi mati je umrla preden so otroci odrasli. Navkljub siromaštvu je bilo družinsko življenje srečno. Riemann je za vedno ohranil svoje najtoplejše spomine in domotožje. Od rane mladosti je bil plašljiv in nezaupljiv. Bal se je javnih nastopov ali večje pozornosti drugih. Kasneje je njegov značaj postal resno breme. Povzročal mu je mnogo težav, dokler ga ni obvladal. Marljivo se je pripravljal na vsak javni nastop, ki ga je pač moral opraviti. Njegova prijetna plaha narava v njegovih deških in zrelih moških letih, ki je naredila velik vtis na vsakega njegovega znanca, je bila v pravem nasprotju od močne hrabrosti njegovega dozorelega znanstvenega mišljenja. Premožen v svetu lastnega ustvarjanja se je zavedal svojih nadčloveških sposobnosti. Ni se ustavil pred ničemer, resničnim ali umišljenim. Ko je bil še majhen otrok se je oče odselil v [[Quickborn]], kamor so ga premestili. Tam je od očeta mladi Riemann dobil svoje prve nauke, ki je bil, kakor se zdi, odličen učitelj. Že od prvih učnih ur je pokazal neutolažljivo žejo za učenje. Najprej ga je zanimala [[zgodovina]], še posebej pa romantična in tragična zgodovina [[Poljska|Poljske]]. Pri petih letih z nesrečno Poljsko sploh ni pustil očeta na miru. Od njega je hotel, da mu je znova in znova pripovedoval legende o neustrašnih in včasih malo brezmiselnih bojih junaške dežele za svobodo in samoopredelitev. [[Aritmetika]], ki se jo je začel učiti pri šestih letih, ga je mučila manj. Njegov prirojeni dar za [[matematika|matematiko]] se je učvrstil. Reševal je vse probleme, ki so mu jih postavljali. Izmišljal pa si je vedno nove še težje naloge in grenil življenje svojemu bratu in sestram. Ustvarjalna spodbuda za matematiko je že zavladala njegovemu razumu.
 
Pri desetih letih ga je učil aritmetike in geometrije strokovni učitelj starejših razredov Schulz. Bil je precej dober pedagog. Kmalu je videl, da je deček našel še boljše rešitve od njega. Leta [[1840]] je Riemann odšel k babici v [[Hannover]], kjer se je vpisal v [[licej]], v svojo prvo [[gimnazija|gimnazijo]], v višji tretji razred. Tukaj je bil zelo osamljen. Zaradi njegove bojazljivosti so ga posmehovali sošolci. Moral se je obrniti vase. V šoli je sicer postajal vedno boljši, vendar ga to ni razveseljevalo. Največ veselja je videl v tem, da je z majhno žepnino kupoval ničvredne darove za rojstne dneve svojim staršem, bratu in sestram. Nekoč je za starše sam izdelal enkraten [[svetovni koledar|večni koledar]].
 
V gimnaziji je Riemann veliko študiral [[Sveto pismo]], njegova misel pa ga je velikokrat vrnila k matematiki. Poskušal je celo [[matematični dokaz|matematično dokazati]] pravilnost [[1. Mojzesova knjiga|Svarjenja]]. Njegovi učitelji so bili osupli nad njegovo nadarjenostjo in sposobnostjo reševanja nadvse zapletenih matematičnih nalog. Velikokrat je prekašal znanje učiteljev.
Vrstica 18:
Leta 1847 se je preselil na [[Univerza v Berlinu|Univerzo]] v [[Berlin]]u, kjer so predavali [[Carl Gustav Jakob Jacobi|Jacobi]], [[Johann Peter Gustav Lejeune Dirichlet|Dirichlet]], [[Jakob Steiner|Steiner]] in [[Ferdinand Gotthold Max Eisenstein|Eisenstein]]. Tu je ostal dve leti in leta [[1849]] se je vrnil v Göttingen. Leta [[1951]] je pod Gaussovim mentorstvom predložil doktorsko disertacijo, kjer je obravnaval [[Riemanova površina|Riemannove površine]]. Nekaj časa je bil [[Wilhelm Eduard Weber|Webrov]] asistent, kjer se je dobro spoznal s [[teoretična fizika|teoretično fiziko]].
 
Leta [[1854]] je začel predavati in utemeljil [[RiemannovaEliptična geometrija|Riemannovo]] [[neevklidska geometrija|neevklidsko]] [[geometrija|geometrijo]], ki je bila pozneje pomembna za [[Albert Einstein|Einsteinovo]] [[splošna teorija relativnosti|splošno teorijo relativnosti]]. Leta [[1857]] so ga na Univerzi v Göttingenu izvolili za izrednega, leta [[1859]] pa za rednega profesorja.
 
Leta [[1862]] se je poročil z Elise Koch. Umrl je na svojem tretjem potovanju po Italiji.
Vrstica 49:
: <math> \left | Z (t) \right | = \left | \zeta \left( {1\over 2} \right) + i t \right | \; ; \; t \in \mathbb{R} \!\, . </math>
 
Njegova [[Riemannova domneva|domneva]] o netrivialnih [[ničla funkcije|ničlah]] Riemannove funkcije ζ je eden od najstarejših [[nerešeni matematični problemi v matematiki|nerešenih problemov v matematiki]].
 
Riemann se je ukvarjal tudi s funkcijsko teorijo, [[diferencialna enačba|diferencialnimi enačbami]] in z osnovami [[geometrija|geometrije]].