|
== Vsebina ==
[[Slovenci]] v [[Buenos AiresuAires]]u se pripravljajo na sprejem škofa [[Gregorij Rožman|Rožmana]], fantje postavljajo mlaje, dekleta pletejo vence. Zbirajo se z vseh koncev, iz [[San Carlos de Bariloche|Bariloch]], [[Mendoza (provinca)|Mendoze]], Cordobe, Ria negraNegra itn. Vrnjeni domobranec Tine, ki je preživel smrtno brezno, je prinesel v sebi 12.000 pobitih tovarišev, vsi se bodo poklonili škofu, ki kot dober pastir išče svojo čredo. Skupino v narodne noše oblečenih deklet si ogleduje tudi Majdič, ekonomski emigrant s [[Kras (območje)|Krasa]], ki že dvajset let živi v [[Argentina|Argentini]]; rad bi sinu pokazal narodne noše, čeprav ga ni naučil slovensko. V pogovoru z Minko ugotovita, da je Minkin fant Jurij njegov sin, ki je šel med domobrance; oče mu je to zameril, noče odgovarjati na njegova pisma, ker se je boril za [[Nemci|Nemce]]. Okoli stoječi ugovarjajo, Peter pa Majdiču pove, da so se borili le zoper komunizem in za slovenstvo, le branili so se pred nasiljem komunistov, ki so izkoristili okupacijo, da so jih pobijali. Pa ni šlo samo za življenje, šlo je za vero vsega naroda[[narod]]a, za to, ali bomo še kristjani. Kot je povedal sam [[papež]]: ali bo vladal čez svet [[Kristus]] ali Antikrist. Boj zoper okupatorje je bil le pretveza, saj komunisti še zdaj zapirajo in more, požigajo cerkve, jih spreminjajo v plesišča, brez sodbe obsojajo duhovnike[[duhovnik]]e. In če je mladi Majdič branil svet pred naskokom hudiča, je zato vreden, da ga lastni oče zavrže? Naroda ni ljubil tisti, ki ga je z ubijanjem trebil, ampak tisti, ki ga je reševal! Majdič je v zadregi, negotov in ko zagleda sina v narodni noši, si ne more kaj, da ne bi objel postavnega mladeniča. Vtem se oglasijo zvonovi[[zvon]]ovi, tik za tem poči možnar, ljudje z vzkliki in mahanjem pozdravljajo svojega škofa. Ko Prevzvišeni stopi na oder, ga pozdravi deklica, mu izroči slovenski šopek in ga v kratki pesmici prosi, naj jih osrči s svojo očetovsko besedo. Nato spregovori Prevzvišeni …
== Literatura ==
|
