Jeruzalemsko kraljestvo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Prebivalstvo: pp, np |
|||
Vrstica 91:
V [[13. stoletje|13. stoletju]] je [[Ivan Ibelinski]] naredil seznam fevdov in njihovih lastnikov. Na žalost je seznam posnetek stanja iz 12. in 13. stoletja in ne navaja niti ne-plemiškega niti ne-latinskega prebivalstva. Kraljestvo je bilo sprva v bistvu osamljena množica lojalnih podložnikov ter nekaj vitezov in plemičev, ki so izvrševali zakone in skrbeli za red v kraljestvu. Ko so v kraljestvo prišli trgovci iz [[Evropa|Evrope]] in vitezi [[Vojaški red|vojaških redov]], se je stanje v kraljestvu izboljšalo. Število priseljencev je stalno naraščalo in delež frankovskih prebivalcev v kraljestvu je do leta [[1180]] narasel na 25-35%. Vrnilo se je tudi mnogo muslimanov, ki so se takoj po padcu Jeruzalema razselili.
Število prebivalcev v kraljestvu je zelo težko je natančno oceniti. V mestih je živelo okrog 120.000 [[Franki|Frankov]] in 100.000 [[muslimani|muslimanov]], na podeželju pa še kakšnih 250.000 muslimanov in pravoslavnih katolikov. [[Viljem iz Tira]] je zapisal, da so leta [[1183]] naredili popis prebivalstva, da bi ugotovili, na koliko mož lahko računajo pri obrambi države in koliko davkov bi lahko zbrali med prebivalci. Popisali so tako
Kraljestvo je bilo organizirano po fevdalnem sistemu, ki je bil podoben evropskemu, imel pa je nekaj pomembnih razlik. Največja razlika je bila v tem, da je bilo majhno in je imelo malo obdelovalne zemlje. Za razliko od Evrope je imelo že od samega začetka urbano ekonomijo: lastniki zemlje so res bili plemiči, toda ti so raje živeli v Jeruzalemu ali drugih mestih, bliže kraljevemu dvoru in ne na svojem posestvu. Podobno kot v Evropi so imeli svoje vazale, sami pa so bili kraljevi vazali. Kakor koli že, kmetijsko proizvodnjo je obvladoval sistem [[iqta]] – muslimanski sistem zemljiškega lastništva in plačevanja davkov, ki ga križarji niso povsem porušili in je bil v grobem podoben evropskemu fevdalnemu sistemu.
Vrstica 99:
Vodja muslimanske ali sirijske skupnosti je bi ''rais'', nekakšen vaški poglavar, ki je bil sicer podrejen svojemu križarskemu plemiču, v njegovi odsotnosti pa je imel visoko stopnjo avtonomije. V mestih so bili muslimani in pravoslavni katoliki svobodni, v [[Jeruzalem]]u pa muslimani niso smeli živeti. Kljub temu so bili drugorazredni državljani in niso igrali nobene vloge niti v politiki niti v sodstvu in zanje vojaška služba ni bila obvezna. Enak družbeni položaj so imeli tudi državljani italijanskih mestnih držav ob [[Sredozemlje|sredozemski obali]].
V kraljestvu je vedno živelo tudi neugotovljivo število muslimanskih [[suženjstvo|sužnjev]].
Kraljestvo je mnogokrat poskusilo vzbuditi zanimanje za priseljevanje Evropejcev, ki bi zmanjšali gospodarsko odvisnost od nezanesljivega arabskega, sirijskega in grškega prebivalstva, vendar kakšnega večjega vala priseljencev nikoli ni bilo. Število frankovskih prebivalcev je bilo kljub prirastku vedno relativno majhno in temu primerno je majhna bila tudi njihova vojska. Pomanjkanje vojnih obveznikov so nekako rešili z ustanovitvijo vojaških redov [[templjarji|templjarjev]] in [[ivanovci|ivanovcev]], ki so na podeželju dostikrat nadomestili viteze. Uradni sedež obeh redov je bil v Jeruzalemu, vitezi sami pa so pogosto živeli po gradovih in so kupovali zemljo, ki je drugi plemiči niso več hoteli imeti.
Po izgubi Jeruzalema leta [[1187]] je frankovsko in italijansko prebivalstvo skoraj v celoti pobegnilo v Evropo.
| |||