Poljska nasledstvena vojna: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Pandrej (pogovor | prispevki)
novo
 
IP 213 (pogovor | prispevki)
pp
Vrstica 1:
'''Poljska nasledstvena vojna''', vojna v letih [[1733]]-[[1735]] med [[Avstrijska monarhija|Avstrijo]] in [[Rusko cesarstvo|Rusijo]] na eni ter [[Francija|Francijo]], [[Španija|Španijo]] in [[Savoja#Sardinsko kraljestvo (1720-1861)|Savojo-Sardinijo]] na drugi strani.
 
Povod za vojno je bila smrt poljskega kralja [[Avgust Močni|Avgusta II., Močnega]]. Ob izbiri njegovega naslednika je bilo poljsko plemstvo neenotno, kar je omogočilo tujim silam, da so se vmešale in uveljavljale svoje interese. Francija in Španija sta vojno razširili v [[Porenje]] in [[ItalijaApenisnki polotok|Italijo]]. Mirovna pogodba, dokončno potrjena šele leta 1738, je potrdila poljsko krono sinu prejšnjega kralja, [[Saška (volilna kneževina)#Razcvet umetnosti ter politično in gospodarsko propadanje kneževine(1733-1806)|saškemu volilnemu knezu]] Frideriku Avgustu II., ki je postal poljski kralj [[Avgust III. Poljski|Avgust III.]]; uveljavila je velike ozemeljske prerazporeditve v Italiji in zagotovila Franciji [[Lotaringija|Lotaringijo]].
 
==Dogodki na Poljskem==
Vrstica 7:
Poljsko plemstvo po smrti kralja Avgusta II., Močnega (1. februar 1733) ni bilo enotno glede izbire njegovega naslednika. Poljske sosede, Avstrija, [[Prusija]] in Rusija, so se sprva zavzemale za kandidaturo portugalskega princa Emanuela, nečaka cesarja [[Karel VI. Habsburški|Karla VI.]] Ko pa se je izkazalo, da ta nima nobene možnosti za izvolitev, sta Avstrija in Rusija podprli kandidaturo sina prejšnjega kralja, saškega volilnega kneza Friderika Avgusta II. Podpora tujcu je poenotila Poljake v podpori kandidatu poljske narodne stranke [[Stanislav Leszczyński|Stanislavu Leszczyńskemu]] (ki je bil pod zaščito Švedov poljski kralj že v letih 1704-09, po švedskem porazu pri Poltavi proti ruskemu carju [[Peter Veliki|Petru Velikemu]] pa je moral poljsko krono vrniti Avgustu Močnemu). Poljski ''sejm'' je v prisotnosti 12.000<ref> The new encyclopaedia Britannica, zv. 9 str. 562</ref> delegatov septembra 1733 v [[Varšava|Varšavi]] izvolil Stanislava Leszczyńskega za poljskega kralja.
[[slika:Siege_of_Danzig_1734.PNG|thumb|right|Obleganje Gdanska med poljsko nasledstveno vojno.]]
Rusija je naslednji mesec v odgovor poslala nad Varšavo veliko vojsko. Leszczyński je zbežal v [[Gdansk]]. Rusi so v novem ''sejmu'' (3.000 delegatov) uveljavili izvolitev saškega volilnega kneza, ki je postal poljski kralj z imenom Avgust III., in začeli oblegati Gdansk. Ker pa je bil Stanislav Leszczyński tast francoskega kralja [[Ludvik XV. Francoski|Ludvika XV.]], je bilo to za francoskega ministrskega predsednika [[André-Hercule de Fleury|kardinala Fleuryja]] priložnost, ki se mu je ponudila, da z vojsko reši problem, ki se je nakazoval s krepitvijo vezi med vovjodino Lotaringijo in Avstrijo. Francijo je povezal s Španijo in Savojo-Sardinijo v protihabsburško koalicijo in oktobra 1733 napovedal Avstriji vojno, češ da se vpleta v poljsko dinastično vprašanje. Obleganemu Gdansku je poslal po morju pomoč, ki pa je bila premajhna, da bi lahko uspela. Junija 1734 so Rusi zavzeli Gdansk. Leszczyński je sse je zatekel v Prusijo. Skupina njegovih poljskih plemiških pristašev je ustanovila novembra 1734 vojaško organizacijo ''konfederacija dzikowska'', ki se je skušala boriti proti Rusom, a brez uspeha.
 
[[BurboniBourboni|Burbonski]] državi, Francija in Španija, sta se udeležili poljske nasledstvene vojne predvsem zaradi svojih interesov v Porenju in Italiji.
 
==Boji v Porenju in Italiji==
Vrstica 17:
Avstrija se je znašla v nezavidljivem položaju. Svojo vojsko je v zadnjih letih precej zanemarila. Pričakovala je pomoč [[Kraljestvo Velike Britanije|Velike Britanije]] in [[Republika Nizozemska|Nizozemske]], ki pa sta ostali nevtralni. Zaveznica Rusija je bila predaleč od bojišč. Pruski kralj [[Friderik Viljem I. Pruski|Friderik Viljem I.]] je sicer ponudil, da se s svojo močno in zgledno organizirano vojsko udeleži vojne kot enakopravni partner na avstrijski strani, a Karel VI. je ponudbo odklonil<ref>ker se je bal prisotnosti pruske vojske v Porenju, kjer si je rodbina pruskih [[Hohenzollerji|Hohenzollerjev]] prizadevala za nasledstvo v vojvodinah Jülich in Berg.</ref> in se je zadovoljil z 10.000 vojaki, ki jih je bila Prusija dolžna prispevati kot pomoč [[Sveto rimsko cesarstvo|cesarstvu]].
 
V severni Italiji se je novembra 1733 Savoji pridružila Francija, vendar (zaradi nezaupanja med poveljnikoma in nezanimanja Špancev za to območje) napadalcem ni uspelo zavzeti [[MantuaMantova|MantueMantove]]. V maju 1734 je cesarski poveljnik Mercy (grof Claude Florimond de) pripeljal veliko vojsko preko [[Alpe|Alp]] v Italijo. Prva velika bitka pri [[Parma|Parmi]], junija 1734, ni prinesla odločitve (Mercy je v bitki padel), septembra pa so bili Avstrijci pri [[Guastalla|Guastalli]] premagani.
 
Avstrija je bila najšibkejša v južni Italiji, kje je njene maloštevilne čete maja 1734 v [[Apulija|Apuliji]] pri Bitontu premagala številčno veliko močnejša vojska španskega prestolonaslednika Don Carlosa, kasnejšega španskega kralja [[Karel III. Španski|Karla III.]] Zavzel je Neapelj in kmalu nato tudi Sicilijo in se okronal za kralja kraljestva Neapelj-Sicilija.
Vrstica 32:
 
== Sklici in opombe==
 
{{opombe}}
 
==Viri==
 
* {{cite book |title=The new encyclopaedia Britannica|last= |first= |authorlink= |coauthors= |year=1992 |publisher= Encyclopaedia Britannica |location= Chicago [etc.]|isbn= |cobiss=13736197 |page= |pages= |accessdate=}}
* {{cite book |title=Vojna enciklopedija|last= |first= |authorlink= |coauthors= |year=1958|publisher= Redakcija vojne enciklopedije|location= Beograd|isbn= |cobiss=13561861|page= |pages= |accessdate=}}