France Prešeren: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Manjaaa (pogovor | prispevki)
Manjaaa (pogovor | prispevki)
Vrstica 44:
France Prešeren je bil osrednji pesnik [[zbornik]]a ''[[Krajnska čbelica]]'', ki ga je urejal [[Miha Kastelic]]. ''Čbelica'' je izšla petkrat, in sicer leta 1830, 1831, 1832, 1834 in 1848. V času izida četrtega zvezka je prišla v težave zaradi [[cenzura|cenzure]], ki so jo povzročili [[janzenisti]] in [[Jernej Kopitar]]. Njihov spor zaradi nasprotujočih si mnenj glede nadaljnjega razvoja [[slovenska književnost|slovenske]] [[književnost]]i (čbeličarji s Prešernom in Čopom so se zavzemali za visoko književnost v slovenskem jeziku, janzenisti pa za književnost, osnovano na ljudskem slovstvu po zgledu [[Srbi|Srbov]], posebno [[Vuk Karadžić|Vuka Karadžića]], ki ga je cenil Kopitar), je [[črkarska pravda]], ki se je tedaj odvijala, še poglobila.
 
Zahtevi, naj ima v [[črkopis]]u vsak [[glas]] svojo [[črka|črko]], ki jo je Kopitar kot nasprotnik tedanje [[pisava|pisave]] [[bohoričica|bohoričice]] podal v svoji [[slovnica|slovnici]], sta sledila [[slovničar]]ja [[Franc Serafin Metelko]] in [[Peter Dajnko]], ki sta objavila vsak svojo različico novega črkopisa, imenovana [[metelčica]] in [[dajnčica]]. Pisavi sta bili neprimerni in prezapleteni, metelčica zato, sajker jo je sestavljalo preveč zapletenih in nepotrebnih črk, prevzetih tudi iz [[cirilica|cirilice]]. Metelčica je bila tako leta 1833 z zakonom prepovedana, dajnčica, ki se je delno uveljavila na [[Štajerska|Štajerskem]], pa je ostala v veljavi do 1838/39. Prešeren je v abecedno vojno posegel s pesmimi, kot je denimo ''[[Sonet o kaši]]'', iz Kopitarja, s katerim se nista najbolje razumela tudi zaradi zgoraj omenjenih razlik v pojmovanju slovstva, pa se je duhovito ponorčeval tudi s [[sonet]]om ''[[Apel in čevljar]]'', ki se konča z znamenitim stavkom: ''»Le čevlje sodi naj Kopitar!«''
 
=== Življenjske preizkušnje, razmerje z Ano Jelovšek ===