Ivan Tavčar: Razlika med redakcijama

Tavčar je šolanje pričel leta 1858 v trivialki v [[Poljane|Poljanah]]. Potem je nadaljeval na normalki v [[Ljubljana|Ljubljani]], končal jo je leta 1863. Pri šolanju sta mu finančno pomagala očetova brata duhovnika. Nato se je leta 1863 vpisal na [[gimnazija|gimnazijo]] v Ljubljani, od koder se je zaradi disciplinskih postopkov moral prepisati na [[Novo mesto|novomeško]] gimnazijo, nato pa spet nazaj na ljubljansko. Književnost ga je navdušila že v dijaških letih in tudi sam se je kmalu poskusil v pisanju. Po koncu gimnazije leta 1971 se je vpisal na [[pravo|pravo]] na [[Dunaj|dunajskem]] vseučilišču in začel objavljati v raznih revijah (mariborska [[Zora|Zora]], Stritarjev [[Zvon|Zvon]], Ljubljanski zvon, [[Slovan|Slovan]]). Med študijem je odslužil enoletni vojaški rok. Leta 1875 je postal odvetniški pripravnik v Ljubljani in se leta 1877 odpravil v [[Kranj|Kranj]], kjer se je zaposlil pri [[Mencinger|Mencingerju]]. Leta 1880 se je vrnil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti. Tu je leta 1884 odprl lastno odvetniško pisarno. V letih od 1886 do 1902 je predsednikoval Dramatičnemu društvu. Politično kariero je začel v [[Kranjski deželni zbor|kranjskem deželnem zboru]], kjer je skupaj s političnim sopotnikom [[Ivan Hribar|Ivanom Hribarjem]] sestavljal jedro radikalne skupine liberalnega tabora. Nekaj časa je urejal tudi strankino glasilo [[Slovenski narod|Slovenski narod]]. V letih 1901-1907 je bil državnozborski [[poslanec|poslanec]], od leta 1911 do 1921 je bil tudi ljubljanski [[župan|župan]]. Poročen je bil s [[Franja Tavčar|Franjo Tavčar]] (rojena Košenini), ki je bila med pomembnejšimi osebnostmi tedanjega slovenskega [[žensko gibanje|ženskega gibanja]]. Tudi zaradi njenih spodbud je bil zelo dejaven v številnih narodnih društvih; med drugim je postal tudi predsednik [[Klub slovenskih biciklistov|Kluba slovenskih biciklistov]], prve slovenske kolesarske organizacije. V zadnjih letih svojega življenja je opustil javno delovanje zaradi bolezni. Nekaj časa je bil predsednik [[Narodna čitalnica|Narodne čitalnice]] v Kranju in ljubljanskega [[Sokol|Sokola]]. Bil je ustanovitelj Pisateljskega podpornega društva in večletni pravni zastopnik. Leta 1889 je bil soustanovitelj društva [[Pravnik|Pravnik]], leta 1904 pa [[Društvo slovenskih književnikov in časnikarjev|Društva slovenskih književnikov in časnikarjev]]. Leta 1921 je bil izvoljen za častnega meščana Ljubljane, pred tem tudi v [[Celje|Celju]], [[Kamnik|Kamniku]], [[Kranj|Kranju]], [[Krško|Krškem]] in [[Šoštanj|Šoštanju]]. Vedno se je rad vračal v domačo Poljansko dolino, kjer si je leta 1893 kupil posestvo s kmečkim dvorcem [[Visoko|Visoko]]. Umrl je v Ljubljani, pokopan pa je v kapeli nad visoško graščino. Po njem se danes imenuje [[Tavčarjeva ulica|več ulic]] in [[Osnovna šola Ivana Tavčarja]].

 

Začel je s pesnikovanjem, potem pa je nadaljeval s [[proza|prozo]], ki jo je pisal do konca življenja. V svojem zgodnjem literarnem ustvarjanju se je zgledoval po [[Stritar|Stritarju]]. Pogosto je pri njem prihajalo do idealizacije slovenskega kmetstva in povzdvigovanje neoskrunjene narave. Večkrat se je pod svoja dela podpisal s [[psevdonim|psevdonimom]] Emil Leon. Prevladujejo pesmi z ljubezensko tematiko, razne poltične [[zbadljivka|zbadljivke]] in pesmi posvečene domovini. Leta 1884 sta v [[Kres|Kresu]] izšli dve Jesenski pesmi (''Poglej, na polje slana pada'' in ''Prepozno''), ki sta bili posvečeni tega leta umrli Emiliji in novi izvoljenki Franji. Gre za intimno opevanje Emilije, v katerem se pokaže njena nedostopnost. Navdihovala ga je tudi v naslednji pesmi ''Gazela'', ki jo je objavil v [[Zora|Zori]] leta 1872.

 

 

Poleg pisanja črtic in novel se je lotil tudi pisanja [[roman|romana]]. Leta 1884 je v [[Ljubljanski Zvon|Ljubljanskem Zvonu]] izdal roman ''Mrtva srca''. Gre za [[realizem|realistično]] pripoved, v kateri se pokaže človeška votlost in želja po materialnosti. Glavni junak se poskuša upreti pridobitništvu, a sam postane žrtev. Glavni namen Lesovejeve vrnitve na Višavo je maščevanje. Vendar ga opusti zaradi ljubezni do Ane, hčerke tistega, kateremu se je želel maščevati. Kmalu jo zapusti in se zaljubi v stanovsko nedosegljivo konteso, nato ponižan zapusti Višavo. Tavčar pokaže pesimistični pogled. Nato je napisal še dva romana s srečnim koncem. Leta 1876 je izšel ''Ivan Slavelj'', leta 1881 ''Otok in Struga''. Slednja govori o sovraštvu grofovskih družin. Otok in Struga sta dva dvorca. Struga je bil dom barona Konštantina in njegove sestre baronice Zore. Na Otok pa je čez poletje prihajal grof Milan z ženo in hčerko. Sovraštvo med dvoroma je vladalo zaradi ljubezni med grofom Milanom in Konštantinovo sestro. Pozabljeno pa je bilo s poroko Konštatina in Milanove hčerke. V Ivanu Slavelju pa se pokaže želja revnih staršev, da bi njihov sin postal duhovnik. Želja se jim ne uresniči, saj postane zdravnik in se giblje v aristokratičnih družbenih krogih. Junak se na koncu poroči z ljubljenim dekletom. Leta 1885 je izdal ''Janez Solnce'', kjer je predstavil ogorčenost plemstva, ker se je mladi vitez želel poročiti z lepotico nižjega stanu, katero si je poželel in ugrabil plemič s Turjaka. Njegovo najobsežnejše delo ''Izza kongresa'' je izšlo keta 1905. Gre za [[zgodovinski roman|zgodovinski roman]], ki je bil objavljen [[Ljubljanski Zvon|Ljubljanskem Zvonu]]. Idejo zanj je dobil, ko je bil v [[Ljubljana|Ljubljani]] pod [[Metternich|Metternichovim]] vodstvom kongres, kjer so se sestali avstrijski cesar, ruski car in italijanski kralj. Delo je pisal med sejami v dunajskem parlamentu. Prikazal je različne značaje ljudi. Od [[tiranija|tiransko]] nadutih in bogatih mogotcev do najrevnejšega prebivalstva. Gre za vrtiljak [[tragedija|tragedije]] in [[komedija|komedije]] brez zaključka. Leta 1917 je prav tako v Ljubljanskem Zvonu izdal ''Cvetje v jeseni''. Prikazano je nasprotje med kmečkim in meščanskim načinom življenja. Sam naslov je prispodoba za ljubezen med Janezom in Meto. Njuna ljubezen ne obrodi sadov, tako kot ga tudi ne cvetje v jeseni. Meta zaradi srčne napake umre v njegovem naročju. V začetnem delu [[roman|romana]] avtor prikaže dejstvo, da le z naravo povezan kmečki človek še lahko živi globoko in čustveno. Janez je ljubljanski odvetnik, ki se je naveličal meščanskega načina življenja in se odpravil na obisk k svojemu bratrancu Boštjanu Presečniku na deželo. Tam spozna njegovo hčerko Meto in kljub veliki starostni razliki se med njima razvije ljubezen. Kmalu se mora Janez vrniti v mesto, saj ga čakajo delovne obveznosti. Slovo od Mete je težko, zato razmišlja celo, da bi jo vzel k sebi za gospodinjo. Vendar se zaveda, da se ne bi mogla navaditi mestnega načina življenja. Najde rešitev in kupi posestvo na deželi. Ko se vrne nazaj, Meto zaprosi za roko. Ta od prevelike sreče umre, zaradi srčne hibe. Roman je napisan kot [[okvirna pripoved|okvirna pripoved]], saj se vse začne v Ljubljani, ko se Janez med čajanko trem mestnim damam pripoveduje zgodbo o veliki ljubezni. Tukaj se tudi vse konča. Na koncu je podan čustven poziv k ljubezni do slovenske zemlje. Leta 1919 je napisal ''Visoško kroniko'' in jo objavil v Ljubljanskem zvonu. Tavčar je imel namen napisati trilogijo, a je prej umrl, zato je nastal samo en del. Idejo je dobil, ko je kupil posestvo na [[Visoko|Visokem]] in tam našel družinsko kroniko prejšnjih lastnikov. Khallanovi so bili lastniki tega posestva več kot 200 let. V zgodbo je vključil tudi čas [[protireformacija|protireformacije]], čarovništva in [[tridesteletna vojna|tridesetletno vojno]]. Dogaja se v 17. stoletju na [[Visoko|Visokem]] nad [[Škofja Loka|Škofjo Loko]]. Junakinjo Agato obtožijo čarovništva in škof odredi poskus z vodo. Če pride živa iz vode, ji je vse oproščeno. Iz vode ji pomaga Jurij, s katerim se na koncu tudi poroči.

 

== Bibliografija ==