Christian de Duve: Razlika med redakcijama

|birth_date = {{datum rojstva|1917|10|2}}

|birth_place = [[Thames Ditton]], [[Surrey]], [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združeno kraljestvo]]

|alma_mater = Onze-Lieve-Vrouwecollege<br />[[Katoliška univerza v Louvainu]]

|work_institution = [[Katoliška univerza v Leuvenu]]<br />[[Univerza Rockefeller]]

}}

 

 

De Duve je leta 1974 skupaj z [[Albert Claude|Albertom Claudejem]] in [[George Emil Palade|Georgeom Paladejem]] prejel [[Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino|Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino]] za odkritja na področju strukturne in funkcionalne organizacije [[celica|celice]].<ref>{{navedi splet| url=http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/medicine/laureates/1974 |title=The Nobel Prize in Physiology or Medicine 1974 |work=Nobelprize.org |publisher=[[Nobelov sklad]] |accessdate=13.3.2012}}</ref>

Sprva je bilo njegovo raziskovalno delo usmerjeno skoraj izključno v razjasnjevanje mehanizma delovanja insulina. Dokazal je, da so mesto njegovega delovanja [[jetra]] (do takrat je bilo razširjeno mnenje, da deluje periferno v [[mišica]]h). Hkrati je odkril, da [[glukagon]], ki mu takrat niso pripisovali posebne pomembnosti v [[presnova|presnovi]] [[ogljikovi hidrati|ogljikovih hidratov]] in je veljal samo za nečistočo v proizvodnji insulina, povzroča [[hiperglikemija|hiperglikemijo]] – torej je tudi sam [[hormon]], z obratnim učinkom kot insulin. Ameriško farmacevtsko podjetje Eli Lilly & Co., ki mu je na ta način pomagal izboljšati produkt, je de Duveju po tistem finančno podprlo vzpostavitev laboratorija v Louvainu. V teh letih se je ukvarjal s presnovo na celični ravni. S citološkimi tehnikami je preučeval razporeditev [[encim]]ov v jetrnih celicah, ko sta njegovo pozornost pritegnili dve [[fosfataza|fosfatazi]] (ena od njih, [[glukoza-6-fosfataza]], je ključna v procesu [[glukoneogeneza|glukoneogeneze]]). Ugotovil je, da sta v celicah prisotni v do takrat neznanih celičnih [[organel]]ih, [[lizosom]]u in [[peroksisom]]u, ter se popolnoma preusmeril v preučevanje vloge teh novih organelov v celični presnovi. [[Mikroskopija]] je bila tisti čas za opazovanje tako majhnih struktur neuporabna, zato je uporabil in v sodelovanju s študentom Jacquesom Berthetom razvil tehniko frakcionacije s [[centrifugiranje]]m, ki jo je pred tem uvedel Albert Claude. Na ta način je lahko ločil organele, ki so ga zanimali, od preostanka celice, in dokazoval prisotnost encimov v njih. Svoj prvotni cilj – razjasnitev mehanizma delovanja insulina – je tako povsem opustil.

 

 

== Dela ==