Stasi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→‎Obnovitev dokumentov Stasija: jezik, urejanje sklicev
Vrstica 140:
[[Slika:BrandenburgerTorDezember1989.jpg|thumb|left|250px|[[Berlinski zid]], december 1989]]
 
Z združitvijo Vzhodne in Zahodne Nemčije 3. oktobra 1990 je bil ustanovljen ''Urad zveznega komisarja za arhive Stasija'',<ref>{{navedi spleetsplet |url=http://www.bstu.bund.de/cln_029/nn_710332/EN/Office/office__node.html__nnn=true |title=Functions of the BStU |accessdate=5. 12. 2012}}, iz angleške različice uradne strani BStU</ref>, s katerim se je začela razprava o tem, ali naj arhivi ostanejo zaprti ali odprti za javnost.
 
Tisti, ki so nasprotovali odprtju arhivov, so kot razlog navedli zasebnost. Menili so, da bi informacije v dokumentih vodile k negativnim čustvom do nekdanji članov Stasija in v določenem trenutku povzročile nasilje. Pastor [[Rainer Eppelmann]], ki je po marcu 1990 postal minister za obrambo in razorožitev je menil, da bi novo politično svobodo za nekdanjih pripadnikov Stasija ogrozila maščevalna dejanja. Ministrski predsednik [[Lothar de Maizière]] je šel celo tako daleč, da je predvidel umore. Argument proti uporabi dokumentacije za pregon Stasijevih agentov je bil tudi, da niso bili vsi nekdanji člani kriminalci in ne bi smeli biti kaznovani zgolj zato, ker so bili člani Stasija. Nekateri so verjeli, da je bil praktično vsak kriv nečesa. Peter Michael Diestel, minister za notranje zadeve, je menil, da dokumentov ne bi smeli uporabljati za ugotavljanje nedolžnosti ali krivde in trdil, da »obstajata zgolj dve vrsti posameznikov, ki so bili dejansko nedolžni v tem sistemu. To so novorojeni in alkoholiki.«