Beneška republika: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 49:
[[Slika: Liutprand's Italy.svg|right|250px|thumb|Politična karta Apeninskega polotoka v zgodnjem osmem stoletju, kot jo je objavil [[Pavel Diakon]]<ref>Pavel Diakon: ''Historia Langobardorum'', Mondadori Milano 1992</ref>]]
V začetku [[8. stoletje|osmega stoletja]] sta vladali na Apeninskem polotoku samo dve sili, Bizantinsko (Vzhodno Rimsko) cesarstvo in Langobardi. Zaradi vztrajnega prodiranja Langobardov je leta 743 eksarh zaprosil za pomoč [[papež]]a [[papež Zaharija|Zaharijo]], ki je sicer posredoval za premirje pri langobardskem kralju, a je istočasno stopil v stik s [[Franki]], ki naj bi mu pomagali proti njemu. Premirje je trajalo samo nekaj let, saj so Langobardi zavzeli Raveno že leta 751 in državljani propadlega eksarhata so se postavili pod okrilje papeža. Zaharijev naslednik [[papež Štefan II.|Štefan II.]] je poglobil zavezništvo s Franki s tem, da je pomagal [[Pipin Mali|Pipinu Malemu]] priti na oblast. V zameno je leta 754 Pipin z močno vojsko nastopil proti Langobardom, jih premagal in pridobljena ozemlja podaril papežu Štefanu (''promissio carisiaca''). To dejanje je imelo pomembne dolgoročne posledice, ker so bila ta ozemlja zametek bodoče [[Papeška država|Papeške države]].
Bizantinsko cesarstvo se je v tej dobi soočalo z eno najhujših kriz vsega svojega obstoja, to je z ikonoklazmom. To je bilo politično-versko gibanje, ki je obsojalo vsako upodabljanje Boga in svetnikov, zato so njegovi pristaši uničevali vse svete podobe. Pobudnik ikonoklazma je bil cesar [[Leon III. Izavrijec|Leon III.]], ki je prepovedal čaščenje svetih podob v vsem cesarstvu, a je marsikje naletel na neposlušnost in upiranje, predvsem v Italiji. Prišlo je do velikih nemirov in oboroženih spopadov v vsej državi. Da bi pokoril uporno Raveno, je cesar poslal nadnjo mogočno ladjevje in s silo uveljavil svoje zakone. Vendar je po bitki nenadno neurje uničilo vse cesarske ladje, v čemer so Ravenčani videli božji poseg in odobravanje njihovega stališča. Razglasili so [[secesija|secesijo]] od Bizanca, kar je posredno pomenilo zbližanje [[RKC|rimski cerkvi]]. <ref>Treadgold, W.: ''Storia di Bisanzio'', Bologna, Il Mulino, 2005. ISBN 978-88-15-13102-7</ref>
Poznejši [[zgodovinar]]ji so mnenja, da je Leon III. nastopil s tako nepreklicno strogostjo samo zato, ker je hotel s tem izzvati papeževo oblast, kar mu je tudi v precejšnji meri uspelo. Ker oddaljeni Bizanc ni mogel voditi dovolj uspešne terenske vojne proti papežu, ga je napadel v doktrinalnih zadevah. Ni šlo torej samo za verski problem, temveč raje za politično potezo proti papeški posvetni oblasti, ki se je z veliko naglico širila in zakrivala cesarski ugled v Evropi. <ref>Ronchey, S.: ''Lo Stato Bizantino'', Torino, Einaudi, 2002</ref>▼
▲Poznejši [[zgodovinar]]ji so mnenja, da je Leon III. nastopil s tako nepreklicno strogostjo samo zato, ker je hotel s tem izzvati papeževo oblast, kar mu je tudi v precejšnji meri uspelo. Ker oddaljeni Bizanc ni mogel voditi dovolj uspešne terenske vojne proti papežu, ga je napadel v doktrinalnih zadevah. Ni šlo torej samo za verski problem, temveč raje za politično potezo proti papeški posvetni oblasti, ki se je z veliko naglico širila in zakrivala cesarski ugled v Evropi. <ref>Ronchey, S.: ''Lo Stato Bizantino'', Torino, Einaudi, 2002</ref>
Zanimivo je stališče Benečanov v okviru evropskega političnega stanja. V osmem stoletju je bila Beneška republika še sestavni del Bizantinskega cesarstva in je strogo izpolnjevala bizantinske zakone, čeprav se je leta 726 opredelila proti ikonoklazmu. Mejila je z mogočno državo Frankov, s katero je prišlo večkrat do nasprotstev, a sovražnosti so se vendar ustavile pri manjših spopadih. Prav tako je Beneška republika ohranila korektne odnose z naraščajočo oblastjo papeža, čeprav so se problemi verskega značaja pojavljali tudi v njenih mejah. Odnosi do teh treh velesil tistega časa dokazujejo odločno nevtralnost Benečanov.▼
▲Zanimivo je stališče Benečanov v okviru evropskega političnega stanja. V osmem stoletju je bila Beneška republika še sestavni del Bizantinskega cesarstva in je strogo izpolnjevala bizantinske zakone, čeprav se je leta 726 opredelila proti ikonoklazmu. Mejila je z mogočno državo Frankov, s katero je prišlo večkrat do nasprotstev, a sovražnosti so se vendar ustavile pri manjših spopadih. Prav tako je Beneška republika ohranila korektne odnose z naraščajočo oblastjo papeža, čeprav so se problemi verskega značaja pojavljali tudi v njenih mejah. Odnosi do teh treh velesil tistega časa dokazujejo odločno nevtralnost Benečanov. Dejansko je bila vsa njihova politična dejavnost omejena na ustvarjanje nove samostojne državice, ki si je počasi pridobivala neodvisnost.
==Zgodovina Beneške republike ==
| |||