Beneška republika: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m removed Category:Propadle države using HotCat |
dodatek |
||
Vrstica 32:
}}
'''Beneška republika''' ([[beneški jezik|beneško]] ''
==
Leta 580 je [[bizantinsko cesarstvo|bizantinski cesar]] [[Tiberij II. Konstantin]] preuredil posestva na [[Apeninski polotok|Apeninskem polotoku]], da bi bolj učinkovito nastopil proti [[Langobardi|langobardskemu]] prodiranju. V ta namen je razdelil obširno ozemlje, ki mu je vladal, v pet ''eparhij'', a že njegov naslednik [[Mavricij (bizantinski cesar)|Mavricij]] je smatral tako ureditev za nezadostno, zato je eparhije ukinil in uvedel şedem vojaških gubernij.<ref>Romanin, S.; ''Storia documentata di Venezia'', Venezia 1853-1861</ref> To so bili [[Eksarhati na Apeninskem polotoku|eksarhati]], na čelu katerih je bil vojaški poveljnik, po [[grščina|grško]] ''eksarh''. Domače ([[latinščina|latinsko]]) guvernerjevo poimenovanje je bilo kar "dux", to je "vodja" ali "vojaški poveljnik" (iz latinskega ''ducere'' = voditi). Ena od teh sedmih vojaških gubernij je bila tudi '''Venetika''', z latinskim poimenovanjem '''Venetia maritima''' (= Obalna Benečija), ki je zavzemala obalo severnega [[Jadran]]a od Štivana pri [[Trst]]u do [[Chioggia|Chioggie]].
===Nastanek Beneške države===
Bizantinski eksarhat Venetika, zgrajen skoraj izključno na otokih, je bil praktično odrezan od kopnega in se je razvil samo na morju, kjer je s časom dosegel velik ugled. Njegovi "duca" so se spretno izogibali bodisi odprtemu sporu z Langobardi, kot tudi priznavanju bizantinske politike v [[ikonoklazem|ikonoklastičnih]] spopadih z [[Rim]]om, kar je Venetiki prizaneslo usodo [[Eksarhati na Apeninskem polotoku#Italijanski eksarhat|Ravene]]. Nasprotno, v neredu in zmedi, ki ju je verski spor zanetil v vsem cesarstvu, se je [[Eksarhati na Apeninskem polotoku#Venetika|Beneški eksarhat]] počasi oddaljeval od centralne oblasti in v kratkem je začel samostojno imenovati svoje vojaške poveljnike. Po tradiciji je bil prvi ''duca'' (= knez), oziroma po [[beneščina|beneško]] ''doge'' [dođe], to je [[Beneški dož|dož]], [[Paulicio Anafesto]], verjetno leta 697<ref>Dandolo A., ''Chronica per extensum descripta, Rerum Italicarum Scriptores'', Bologna 1958</ref>. Čeprav je bil takrat eksarhat še trdno povezan in odvisen od Bizanca, se imenovanje doža (torej povišanje eksarhata v kneževino) smatra za začetek beneške neodvisnosti.
Že tretji dož, [[Orso]], je bil kar samostojno postavljen leta 726<ref>''Liber pontificalis'', Biblioteca Apostolica, Vatikan</ref>, ko so ga med splošnim uporom proti Bizancu Benečani izvolili brez upoštevanja cesarske oblasti. Formalno je to bil še vedno cesarski uslužbenec, saj se Venetika nikoli ni izrecno umaknila izpod bizantinske oblasti, vendar se samostojna izvolitev doža smatra za nastanek Beneške republike. Niti se ni Bizanc nikoli uradno odpovedal svojim Jadranskim posestvom, toda že leta 742 je dal Benečanom pravico do imenovanja dožev, kar je bilo dejansko priznanje ''statusa quo'' – beneške samostojnosti.
Ko je leta 751 glavni bizantinski eksarhat na [[Evropa|evropskem]] ozemlju, Ravena, zapadel Langobardom, je ''Venetia maritima'' oziroma Beneška republika postala glavno središče bizantinske oblasti v Evropi. Vendar ne kot del cesarstva, temveč kot njegov neodvisni predstavnik in sodelavec.
===Politično stanje na Apeninskem polotoku ===
[[Slika: Liutprand's Italy.svg|right|250px|thumb|Politična karta Apeninskega polotoka v zgodnjem osmem stoletju, kot jo je objavil [[Pavel Diakon]]<ref>Pavel Diakon: ''Historia Langobardorum'', Mondadori Milano 1992</ref>]]
V začetku [[8. stoletje|osmega stoletja]] sta vladali na Apeninskem polotoku samo dve sili, Bizantinsko (Vzhodno Rimsko) cesarstvo in Langobardi. Zaradi vztrajnega prodiranja Langobardov je leta 743 eksarh zaprosil za pomoč [[papež]]a [[papež Zaharija|Zaharijo]], ki je sicer posredoval za premirje pri langobardskem kralju, a je istočasno stopil v stik s [[Franki]], ki naj bi mu pomagali proti njemu. Premirje je trajalo samo nekaj let, saj so Langobardi zavzeli Raveno že leta 751 in državljani propadlega eksarhata so se postavili pod okrilje papeža. Zaharijev naslednik [[papež Štefan II.|Štefan II.]] je poglobil zavezništvo s Franki s tem, da je pomagal [[Pipin Mali|Pipinu Malemu]] priti na oblast. V zameno je leta 754 Pipin z močno vojsko nastopil proti Langobardom, jih premagal in pridobljena ozemlja podaril papežu Štefanu (''promissio carisiaca''). To dejanje je imelo pomembne dolgoročne posledice, ker so bila ta ozemlja zametek bodoče [[Papeška država|Papeške države]].
Bizantinsko cesarstvo se je v tej dobi soočalo z eno najhujših kriz vsega svojega obstoja, to je z ikonoklazmom. To je bilo politično-versko gibanje, ki je obsojalo vsako upodabljanje Boga in svetnikov, zato so njegovi pristaši uničevali vse svete podobe. Pobudnik ikonoklazma je bil cesar [[Leon III. Izavrijec|Leon III.]], ki je prepovedal čaščenje svetih podob v vsem cesarstvu, a je marsikje naletel na neposlušnost in upiranje, predvsem v Italiji. Prišlo je do velikih nemirov in oboroženih spopadov v vsej državi. Da bi pokoril uporno Raveno, je cesar poslal nadnjo mogočno ladjevje in s silo uveljavil svoje zakone. Vendar je po bitki nenadno neurje uničilo vse cesarske ladje, v čemer so Ravenčani videli božji poseg in odobravanje njihovega stališča. Razglasili so [[secesija|secesijo]] od Bizanca, kar je posredno pomenilo zbližanje [[RKC|rimski cerkvi]]. <ref>Treadgold, W.: ''Storia di Bisanzio'', Bologna, Il Mulino, 2005. ISBN 978-88-15-13102-7</ref>
Poznejši [[zgodovinar]]ji so mnenja, da je Leon III. nastopil s tako nepreklicno strogostjo samo zato, ker je hotel s tem izzvati papeževo oblast, kar mu je tudi v precejšnji meri uspelo. Ker oddaljeni Bizanc ni mogel voditi dovolj uspešne terenske vojne proti papežu, ga je napadel v doktrinalnih zadevah. Ni šlo torej samo za verski problem, temveč raje za politično potezo proti papeški posvetni oblasti, ki se je z veliko naglico širila in zakrivala cesarski ugled v Evropi. <ref>Ronchey, S.: ''Lo Stato Bizantino'', Torino, Einaudi, 2002</ref>
Zanimivo je stališče Benečanov v okviru evropskega političnega stanja. V osmem stoletju je bila Beneška republika še sestavni del Bizantinskega cesarstva in je strogo izpolnjevala bizantinske zakone, čeprav se je leta 726 opredelila proti ikonoklazmu. Mejila je z mogočno državo Frankov, s katero je prišlo večkrat do nasprotstev, a sovražnosti so se vendar ustavile pri manjših spopadih. Prav tako je Beneška republika ohranila korektne odnose z naraščajočo oblastjo papeža, čeprav so se problemi verskega značaja pojavljali tudi v njenih mejah. Odnosi do teh treh velesil tistega časa dokazujejo odločno nevtralnost Benečanov.
Dejansko je bila vsa njihova politična dejavnost omejena na ustvarjanje nove samostojne državice, ki si je počasi pridobivala neodvisnost.
==Zgodovina Beneške republike ==
V tisočletju svojega obstoja je Beneška republika prešla od zasilnega zatočišča pribežnikov, ki so se umikali pred [[Huni]], do [[ekonomija|ekonomske]] velesile, ki je vladala vsemu [[Sredozemlje|Sredozemlju]]. Prva stoletja je država rasla počasi, v senci mogočnega Bizantinskega cesarstva. Ko je pa cesarstvo začelo propadati, je prišla do izraza vsa njena [[trgovina|trgovska]] in [[pomorstvo|pomorska]] spretnost.
Zanimivo je, da se Benečani dolgo niso proglasili za ''Benečane'', to je državljane Beneške republike. Imeli so se za Bizantince in domovina jim je bila Beneška kneževina (''Ducato''). To je razvidno tudi iz relativne pomembnosti, ki so jo pripisovali svojemu glavnemu mestu, saj je bil dožev uradni sedež večkrat premeščen, kot so pač narekovale trenutne razmere. Prvi sedež kneževine je bil v kraju [[Cittanova]], nato v mestu [[Eraclea]], od leta 742 pa [[Malamocco]]. Sedemdeset let pozneje se je vlada preselila na [[otok]] [[Rialto]], ki se ga je dalo bolje braniti. Prav tu se je med [[9. stoletje|devetim]] in [[10. stoletje|desetim stoletjem]] organizirala ''civitas Rivoalti'' (= mesto Rivoalto), ki se je pozneje preimenovala v ''civitas Veneciarum'' (= mesto Benečanov) in je postala center mesta [[Benetke]]. Iz tega bi se dalo sklepati, da so se Benečani proglasili za samostojne šele proti koncu desetega stoletja.
===Prvo obdobje republike===
Kneževina (''ducato''), ki je nastala z ukinitvijo eksarhata in imenovanjem kneza/doža leta 697, je trajala, z nekaj presledki, do polovice [[12. stoletje|dvanajstega stoletja]].
Prva dva doža sta bila imenovana iz Bizanca. Tretjega so proglasili Benečani sami, ki so s tem hoteli protestirati proti cesarjevi ikonoklastični politiki. Po njegovi smrti je bila doževa služba ukinjena in predstavniki oblasti so bili vojaški poveljniki (''magister militum'') do leta 742, ko je bila z ljudsko vstajo spet vzpostavljena doževa oblast. Nove dože je sicer volila ljudska skupščina (beneško ''concio'' [kònčo]), a večkrat so izvoljenci skušali preklicati volilno politiko in uvesti [[dinastija|dinastično nasledstvo]]. Dosegli so pravico, da si izberejo sodelavca iz vrst sorodnikov in nato da je ta sodelavec njihov naslednik, kar je bilo že neke vrste dedno nasledstvo. Šele leta 1032 je ljudska skupščina z zakonom prepovedala vsakršno imenovanje naslednikov in potrdila volilni sistem. To se smatra za prvi [[ustavni zakon]] Beneške republike. Uzakonitev volilnega postopka in omejitev doževih pravic je bila prva stopnja do [[republika]]nske zakonodaje.
===Drugo obdobje republike===
Od leta 1148 dalje so se morali doži ob ustoličenju odpovedati določenim pravicam v korist skupščine. To je bila ''promissio domini ducis'', čigar tekst je vsakokrat, za vsakega doža posebej, pripravila posebna komisija. S to izjavo je dož praktično izgubil večino oblasti in kneževina je postala "republika". Ustanovljen je bil ''Commune Veneciarum'', svoje vrste [[srednjeveška komuna]], ki se je razlikovala od [[Srednjeveške komune v Italiji|ostalih italijanskih komun]] v tem, da je ohranila doža in da je nastala v duhu strogih bizantinskih navad. Upravna organizacija komune je bila zapletena in močno razvejana, pristojnosti raznih komisij so bile natančno določene in predvidene. Ta komplicirana ureditev, ki je do podrobnosti pogojevala vse javno delovanje, je bila tudi najmočnejše jamstvo za ohranitev ravnotežja med mogočnimi člani vladajoče oligarhije.
Proti koncu [[13. stoletje|trinajstega stoletja]] je republika izgubila še zadnji videz [[demokracija|demokratične]] vladavine. Dož [[Pietro Gradenigo]], na oblasti od 1289. do 1311., je uvedel takoimenovano "aristokratično republiko" z zakonom [[Serrata del Maggior Consiglio|''Serrata'']]. Ta zakon iz leta 1297 je začasno dovoljeval dednost službe v glavnem političnem organu republike ''[[Maggior Consiglio]]'' (ki je med drugim volil doža), kar je onemogočilo vstop vanj vsemu recentnemu plemstvu. Odgovor na ''serrato'' sta bila dva [[državni udar|državna udara]] doževih političnih nasprotnikov, ki pa nista uspela. Nasprotno, stanje se je postopoma še bolj zaostrilo in dednost je postala dokončno zakonita. Leta 1423 je bila tudi formalno ukinjena Ljudska skupščina, s čimer je postal ''Maggior Consiglio'', ki so ga sestavljali sami stari aristokrati z dedno pravico, neomejeni vladar Beneške republike.
===Tretje obdobje republike===
[[Slika:Repubblica di Venezia.png|right|450px|thumb|Ozemlje Beneške republike v šestnajstem stoletju]]
Aristokratična republika je bila zadnje razvojno obdobje države, v katerem je Beneška republika dosegla višek svoje moči na mednarodnem nivoju, kakor tudi najvišjo življenjsko raven svojih državljanov. V začetku [[16. stoletje|šestnajstega stoletja]] je bila priznana evropska velesila predvsem zaradi velikega bogastva njenega trgovskega in finančnega poslovanja, a tudi zaradi izredne sposobnosti njenih upraviteljev, diplomatov in vojakov. Obsegala je ozemlja [[Benečija|Benečije]], [[Furlanija|Furlanije]], [[Istra|Istre]], [[Dalmacija|Dalmacije]] in [[Kotor]]ja, del [[Lombardija|Lombardije]], [[Jonski otoki|Jonske otoke]], [[Peloponez]] in večino [[Grčija|grških]] otokov, [[Kreta|Kreto]] in [[Ciper]], pa tudi več mest in pristanišč v vzhodnem Sredozemlju.
Prvi udarec beneški trgovini je zadalo odkritje [[Amerika|Amerike]], ki je v teku desetletij preusmerilo pomorsko trgovino iz Sredozemlja čez [[Atlantik]], vendar je bila republiška ekonomija dovolj močna, da se je vključila v novo razmerje sil. Toda kmalu so na vzhodne posesti začeli pritiskati [[Turki]] in v dolgoletnih vojnah v teku šestnajstega in [[17. stoletje|sedemnajstega stoletja]] je morala Beneška republika odstopiti večino svojih prekomorskih posesti. Na Apeninskem polotoku so se beneški teritorialni interesi križali z interesi Papeške države, ki se je zavezala s [[Francozi]] proti republiki. Leta 1797 je [[Napoleon]] zasedel vse beneške kopenske posesti in zagrozil z napadom na Benetke. Benečani, ki so imeli še živo v spominu grozote [[francoska revolucija|francoske revolucije]], so hoteli prizanesti svojemu mestu uničenje in so se podali. Dne 12. maja 1797 je dož izročil svoje [[insignije in ''Maggior Consiglio'' je proglasil padec republike in odstopil. Francoske čete so vkorakale v Benetke brez boja. Tako se je po 1100 letih zaključila najdlje trajajoča republika v zgodovini.
==Širjenje ozemlja==
Benetke so se osamosvojile od Bizanca v [[9. stoletje|9. stoletju]] in kmalu postale najmočnejša od [[pomorska republika|pomorskih republik]]. V [[srednji vek|visokem srednjem veku]] so ob razvoju trgovine z [[Bližnji vzhod|Levantom]], ustanavljanju tamkajšnjih trgovskih postojank in njenem nadzoru postale ena glavnih trgovskih in vojaških velesil v vzhodnem [[Sredozemlje|Sredozemlju]]. Tako se je država v začetku [[11. stoletje|11. stoletja]] začela širiti na vzhodno obalo [[Jadransko morje|Jadrana]] in zasedla [[Istra|Istro]], [[Dalmacija|Dalmacijo]] in [[Albanija|Albanijo]]. Beneško ladjevje je odločilno pripomoglo k zavzetju [[Konstantinopel|Konstantinopla]] s strani [[križarji|križarjev]] v [[četrta križarska vojna|četrti križarski vojni]] leta 1204. Ob kasnejši razdelitvi Bizantinskega cesarstva so Benetke dobile veliko ozemlja v [[Egejsko morje|Egejskem morju]], vključno z otoki [[Kreta|Kreto]] in [[Evbeja|Evbejo]]. Leta 1489 je Benetkam bil priključen še [[Ciper]], pred tem križarska država.
Vrstica 47 ⟶ 91:
== Oblast ==
V zgodnjem obdobju republike je bil [[politični sistem]] [[avtokracija|avtokratičen]] z [[dož]]em kot skoraj neomejenim vladarjem. Leta 1223 je mestna [[aristokracija]] odločno zmanjšala njegovo moč z ustanovitvijo svetovalnega telesa, kasneje imenovanega [[Quarantia]], in vrhovnega sodišča - [[Signoria]]. Prav tako je ustanovila tudi telesa, imenovana ''Sapientes'', ki so skupaj z drugimi organi sestavljala vladno ministrstvo. Leta 1229 je bil ustanovljen senat [[Consiglio dei Pregadi]] s 60 člani. Realna moč doža je v tem času občutno padla, dejansko oblast pa je prevzel [[Veliki beneški zbor]] kot parlamentarno telo, v katerem je bila lahko zastopana le aristokracija. Leta 1335 je bil ustanovljen [[Zbor desetih]], ki je sčasoma postal tako močan in skrivnosten, da so mu morali do leta 1600 njegovo moč omejiti. Le-ta se je spreminjala, od podrejenosti do nadrejenosti Velikemu zboru.
==Viri==
<references/>
{{hist-stub}}
| |||