Terska dolina: Razlika med redakcijama

Območje Terske doline je del Beneškega hribovja, ki je v celoti del [[Posočje|Posočje]], saj se reka Ter izliva v [[Soča|Sočo]], in del Julijskih Predalp, ki se začnejo v [[Goriških Brdih|Goriška Brda|Goriških Brdih]] in končajo na vzhodni strani doline reke [[Tilmenta|Tilment]]. Na severu dolino zapira pogorje [[Muzci]]/Muzec (it. Musi), ki se kot plastron na dekliški obleki razpira med Velikim Karmanom (it. Mt. Chiampon) na zahodu in Brinico (it. Gran Monte) na vzhodu. Porečje Tera se začne v dolini pod MužciMuzci. Vode Tera se kot podtalnica zbirajo pod melišči ob njihovem vznožju, in ko podtalnica doseže določeno višino in obseg, Ter izbruhne na površje izpod nasipin pri naselju Tantaviele (630 m n.m.). Spomladi, ko se tali sneg, in ob močnih nalivih, se vode Tera pojavijo v obliki [[hudournik]]ov. Površinskih voda skorajda ni. Dolina Tera in njegovih pritokov povečinivečji del potekajo v smeri proti jugozahodu, proti [[Furlanija - Julijska krajina|Furlanski nižini]].

#[[* Nova jama]] (it. [[Grotta Nuova di Villanuova]]), ki je največja podzemna jama v Italiji. Vanjo so se prvič spustili leta 1925. Odkril jo je domačin [[Peter Negro]], Slovenec po rodu in ljudski [[pesnik]].

#[[Jama* Dóvica|Jama Dóvica]], ki je dolga 2491 m., katere strme galerije, po katerih tečejo številni potočki, so povezane z ozkimi hodniki, je zanimiva v znanstvenem pogledu zaradi [[Erozija|erozijskih]] pojavov na vlažnih stenah.

#[[* Uiántska jama]]., Vv njej so našli kosti in zobovje [[Jamski medved|jamskega medveda]] rosomaha[[rosomah]]a, lisice[[Lisica|lisic]]e, voluharjev[[voluhar]]jev.

Ta jamski svet je nastal v predledeniledeni dobi, ko so bili MužciMuzci in Bardska dolina prekriti z ledenikom. Planota Barnadije je ovirala pomikanje ledenika proti jugu, zato pa je vsrkavala vode talečega se ledenika, ki so raztapljale apnečaste plasti. Tam, kjer se je pretakala voda, so ostalenastale praznine. Po drugi strani pa je pretakajoča se voda na svoji poti odlagala raztopljeni apnenec, ki je začel tvoriti stalaktitne in stalagmitne oblike.

Geografska lastnost doline, ki predstavlja prehod iz ravninskega v alpski svet, je botrovala nastanku meje med [[Beneška republika|Beneško republiko]] in [[Habsburška monarhija|habsburško monarhijo]].<ref>Terska dolina, 2006|Kunaver, Jurij, Nekatere geografske, zlasti reliefne poteze terskega dela Beneške Slovenije, str. 13-21</ref><ref>Terska dolina, 2006|Černo, Viljem, Po zemlji naši sem hodil, str. 37-40</ref>

Predniki današnjih Slovencev so se na območje vzhodne Furlanije in tako tudi Terske doline naseljevali v več valovih. Materialnih ostankov o njihovi zgodnji prisotnosti je malo, glede pisnih virov pa se lahko opremo le na omembe v kroniki [[''Historia Langobardorum]]'' langobardskega kronista [[Pavel Diakon|Pavla Diakona]] (720-799). [[Langobardi]] so se po odhodu iz Panonije[[Panonija (rimska provinca)|Panonij]]e naselili v Italiji[[Italija|Italij]]i in leta 568 dobili svojo vojvodino-dukat. Na izpraznjeni prostor so se premaknili [[Slovani]]. Ostali so v soseščini Langobardov ter ves čas pritiskali na njihove meje. V prvem naselitvenem valu so prihajali z vzhoda preko Soče[[Soča|Soč]]e in s severa preko Koroške in [[Kanalska dolina|Kanalske doline]], dokler jih ni ustavil [[langobardski limes]]. [[Pavel Diakon]] je zabeležilzapisal več spopadov med Langobardi in Slovani, med njimi so bili najpomembnejši v letih 611, 664 in 720.

Odločilen strateški poseg proti širjenju Slovanov s severa v Furlanijo so Langobardi naredili v letih 623-626, ko so ponovno osvojili slovanski okraj v dolini [[Ziljica|Ziljice]] in ob zgornjem toku Bele na [[Koroška|Korošk]]emdanašnjem avstrijskem Koroškem. Slovani so morali odtlej Langobardom plačevati davek – vse do časa [[vladanja vojvode Ratchisa|vojvoda Ratchis]]. Iz tega je razvidno, da so Slovenci od konca 6. stoletja do okoli leta 625 uspeli to ozemlje tako kolonizirati, da ga Pavel Diakon imenuje kar ''Schlavorum regio'' ali ''Slovenski okraj''. Prvi slovanski plenilski pohod v samo Furlanijo pa se je zgodil šele leta 664,. koLangobardi so jih Langobardi premagali v dolini Nadižereke [[Nadiža|Nadiž]]e.<ref>Terska dolina, 2006| Marušič, Branko, Pregled zgodovine terskih Slovencev, str.55-61</ref>

Potem do leta 705 nimamo o Slovanih na tem območju nobenih zapisov. Tega leta so Slovani napadli langobardske pastirje, ki so pasli črede v bližini Slovanov in že kmalu je prišlo do bojev med Langobardi in Slovani, ki so se utrdili na nedostopni in strmi gori. Furlanski vojvoda je doživel poraz, padlo je vse furlansko plemstvo. Dejstvo, da je bitka potekala na gori priča, da slovanska kolonizacija ni prišla do ravnine, in da so gorati predeli še vedno spadali v območje langobardskega limesa. Langobardsko vojvodstvo v Furlanski nižini je bilo vletihv letih 705-720 že precej oslabelo, kar je bio najbrž odločilnega pomena za slovansko naseljevanje med Sočo in furlanskoFurlansko nižino. Na severu so Slovani verjetno v zadnji tretjini 7. stoletja naseljevali zgornje [[Posočje]] in se do tridesetih let 8. stoletja razširili na del današnje Beneške Slovenije. Ni pa podatkov, komu so bili po naselitvi podrejeni.<ref>http://sistory.si/publikacije/prenos/?urn=SISTORY:ID:107|Štih, Peter, Peršič, Janez, Problem langobardske vzhodne meje; Zgodovinski časopis, letnik 35, leto 1981, številka 4, str. 333-341</ref>

V krajih v nižini kot so [[Oglej]], [[Krmin]], Iplis, [[Čedad]], Neme, Rtin in Gumin so bivali krščanski Furlani. V Krminu je bil leta 737 sedež [[Oglejski patriarhat|oglejskega patriarhata]]. Krajevna imena in zgodovinski dokumenti pa dokazujejo, da so bile slovenske naselbine tudi v notranjosti Furlanije, med rekama Stella in Tilment, kjer so se Slovenci na tihem naselili, dobili zemljo v last in od nje plačevali davek. Vendar zaradi ločenosti od večinskih rojakov niso imeli političnega pomena in so sčasoma izgubili svojo identiteto. O njihovi naselitvi pričajo le krajevna imena.<ref>http://sl.wikisource.org/wiki/Gradivo_za_zgodovino_Slovencev_v_srednjem_veku – Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku</ref>

Leta [[774]] je [[Karel Veliki]] premagal in uničil langobardsko državo in Furlanija je kot posebna vojaška marka prišla pod okrilje [[Frankovska država|frankovskeFrankovske države]]. Šele frankovsko gospostvo je prineslo številnejšo slovansko kolonizacijo, kar kažejo arheološke najdbe, saj so Franki uveljavili gospodarske ukrepe za čimvečji izkoristek obelovalnih površin in zato spodbujali priseljevanje. Razpadla je tudi frankovska država ([[843]]), in ko se je leta [[962]] oblikovalo [[sveto rimsko cesarstvo]] (nemške narodnosti) ([[962]]), je Furlanija postala sestavni del cesarstvatega. Upravljali so jo mejni grofje.

DrugaDrugi naselitvenanaselitveni etapaval je potekalapotekal od konca 10. stoletja dalje, ko je oglejski patriarh poskušal obnoviti gospodarstvo Furlanije, ki so ga opustošila madžarska plemena. Slovani so se tudi tokrat naseljevali tudi v notranjosti Furlanije, vendar je bila njihova naselitev preveč razpršena, da bi zdržala vpliv romanskega okolja. Ohranili so se v odmaknjenih goratih predelih in gorskih dolinah predalpskega sveta, v dolini Tera in Karnate, kljub dokaj močnemu romanskemu vplivu, saj so bila upravna, duhovna in trgovska središča v krajih takoj ob izteku reke v dolino: v Čenti, Nemah, Ahtnu, Fojdi, ki so bila popolnoma pofurlanjena.

O oglejski cerkvi je ohranjenih več pisnih virov. Oglejski patriarhat je imel od zgodje cerkvene zgodovine duhovno oblast nad območjem severnega Jadrana in v zaledju. Njihova moč in postopoma tudi posvetna oblast je rasla ob podpori vladarjev. Leta 1077 je cesar [[Henrik IV. Nemški|Henrik IV.]] ločil Furlanijo od Koroške in podelil Ogleju posvetno oblast nad ozemljem, nad katerim je imel dotlej le duhovno pristojnost. Z dejavnostjo oglejskega patriarhata je v pisnih virih povezano tudi ozemlje Terskih Slovencev.

Leta 1420 je prenehala posvetna oblast oglejskega patriarhata in Furlanija je prišla pod oblast [[Beneška republika|Beneške republike]], s temnjo pa tudi mejni gorati predeli s slovenskim prebivalstvom. Kot drugod je bilo tudi ozemlje ob Teru porazdeljeno med domačo in tujo gospodo. Svoje fevdalne posesti so tam imeli med drugim oglejski patriarhat, nekateri samostani in čedajski kapitelj. Viri poročajo o sporih med fevdalci, največ zaradi pašnih območij in pravic. Ko so si ob koncu 16. st.stoletja [[Breginj|Breginjci]] hoteli prisvojiti vse gorske pašnike, so se temu uprli tudi kraji kot Neme in Ahten. Spori na tem mejnem območju so nastajali tudi zaradi pronemške usmerjenosti nekaterih fevdalcev. Taki so bili na primer goriški[[Goriški grofje]]. Ko so po letu [[1500]] izumrli, so njihove posesti podedovali [[Habsburžani]]. Mejni spori so se vlekli do sredine 18. stoletja, ko je bila končno določena meja med beneško in habsburško državo.

O življenju slovenskega prebivalstva v Terski dolini je le malo podatkov. Najstarejše mesto v Terski dolini je [[Bardo]], ki se prvič omenja leta 1150. Leta 1161 se omenja Ter in 1170 Tipana. Spočetka so prebivalci Terske doline svoje mrtve pokopavali v dolini v tarčentski fari. Tarčentski župnik je oskrboval slovensko prebivalstvo v dolini. Za Slovence so že v 14. st.stoletju nastavljali duhovnike, ki so govorili slovensko oziroma v narečju. Leta 1607 so za Slovence ustanovili poseben slovanski [[slovanski vikariat]] (''vicariatus sclaborum'') in vanj združili vasi Hoja, Smardeča, Stela, Zameja, Čiserija, Sedilo, [[Zavarh]], Bardo, Ter in Podbardo. Vzdrževali so ga prebivalci. Leta 1736 so vikariat dobila tudi druga naselja, tako da je skupni slovanski vikariat prenehal obstajati.

Več listinskega gradivalistin je na razpolago od 17. stoletja dalje, ko je Beneška republika izpeljala lastninski popis. Iz popisa ozemlja ob Teru sledi, da se je prebivalstvo ukvarjalo pretežno z živinorejo (planšarstvo), ker so bili pogoji za poljedelstvo manj ugodni. Popisanih je bilo sedem slovenskih vasi, "(''ville slave''",) in njihove skupne posesti "''comugne''", polja, gozdovi in pašniki. Po presoji beneških oblasti iz leta 1638 je bila poseljenost šibka, območje nerodovitno in gospodarstvo slabo razvito, prebivalstvo pa naj bi se hranilo predvsem s kostanjem. Slabo gospodarsko in socialno stanje je ostalo nespremenjeno tudi v naslednjih stoletjih: po propadu beneške države 1797, v času [[Napoleon Bonaparte|Napoleonove]] uprave in po združitvi [[Italija|Italije]] [[1866]]. Boljši gospodarski pogoji so bili v času avstrijske vladavine od 1797 do 1866. Italija ni poznala stanja manjšin, tako da Slovenci niso uživali pravic manjšin. Ni bilo slovenskih šol, slovenski jezik je izginil iz bogoslužja. Kljub pospešeni italijanizaciji je po jezikovni statistiki leta 1891 vseh 3693 prebivalcev občine Tipana izjavilo, da govorijo slovensko narečje.<ref>Terska dolina, 2006| Marušič, Branko, Pregled zgodovine terskih Slovencev, str.55-61</ref> [[Henrik Tuma]], ki je ob koncu 19. in v začetku 20.stoletja raziskoval pokrajino okrog Tera, je izdelal podroben zemljevid s slovenskimi in furlanskimi imeni krajev, je leta 1933 zapisal v [[Planinski vestnik|Planinskem vestniku]], da je bilo prebivalstvo Beneške Slovenije do prve svetovne vojne čisto slovensko. Leta 1901 je občina Bardo štela 484 družin, od teh je bilo 469 slovenskih.<ref>http://www.rtvslo.si/odprtikop/dokumentarci/terske-doline-in-gore/; 5.3.2008</ref> Za Tersko dolino v drugi polovici 19. in v 20. stoletja je značilno močno izseljevanje prebivalstva, kar je močno poseglo v demografske, gospodarske in socialne razmere v dolini. Občina je leta 1911 še vedno imela okoli 3700 prebivalcev. Od tega je bilo odsotnih, to se pravi na delu drugje, okoli 16,65% prebivalcev; do leta 1951 je število prebivalcev padlo od 2258 in od teh je bilo odsotnih že 33%. Gospodarstvo je nazadovalo, kmetijska dejavnost se je opuščala. Povedano s številkami, je bilo leta 1900 v občinah Plestišča-Tipana-Bardo 3188 glav goveje živine, leta 1990 le še 88.<ref>Terska dolina, 2006| Marušič, Branko, Pregled zgodovine terskih Slovencev, str.55-61</ref>