Krst pri Savici: Razlika med redakcijama

 

== Osebe ==

V Uvodu in Krstu spoznamo dve različni osebnosti glavnega lika. V prvem delu, Uvodu, se podreja družbenim ciljem, je klasičen [[junak]], za uresničitev cilja je pripravljen izgubiti življenje. V Krstu pa se že na začetku pokaže bolj njegov notranji svet, prikazan je kot občutljiva oseba, saj zaradi izgube vojnih tovarišev in bitke razmišlja o samomoru, vendar ga od tega odvrne misel na Bogomilo. Smisel mu daje ljubezen, vendar se zaradi ljubezni do Bogomile tej ljubezni odpove. V Krstu ni več epski junak in ne živi več v pravem epskem svetu. Družbena danost daje Čromirju možnost tvornega obstajanja samo tako, da ga ukloni in da ni več celovit in zares suvereno delujoči junak. Njegova sreča je nekaj drugega kot njegova pot, razklan je med svobodo in nujnostjo. Razočaran je na dveh nivojih; kot vojskovodja v boju za pogansko vero in v ljubezni do Bogomile. Črtomir ves čas ostaja skeptik, saj se bori za pogansko vero (ki je ne označi kot svojo vero, temveč kot vero očetov) in v krščanski veri (spreobrne se zaradi Bogomile in ne neke notranje motivacije). Sprva Črtomir njeno spreobrnitev razume kot nov udarec [[sovražna sreča|sovražne sreče]], nazadnje pa Črtomir popusti in sprejme krščansko vero, vendar bolj kot resignacijo kot odrešitev. Prešeren je notranji razkol v junaku nakazal tudi z izbiro imena Črtomir – tisti, ki črti mir.

V posvetilnem sonetu Matiji Čopu se Prešeren primerja s Črtomirom, saj pravi, da je pokopal neizpolnjene želje enako kot Črtomir vse upanje na zemeljsko srečo. Po Prešernu je smrt dokončna.

 

Je lepa, nedolžna, plemenita in ljubeča. Pred spreobrnitvijo je v službi boginje Žive, skrbi za njeno svetišče na Blejskem otoku, torej je ves čas v službi ljubezni. Življenje ji spremeni spoznanje, da bo smrt končala njeno ljubezen do Črtomira, želi pa si večne ljubezni. Krščanstvo ji tako predstavlja obljubo, da bosta lahko večno skupaj v posmrtnem življenju, vendar se morata v ta namen odreči ljubezni na tem svetu. Bogomila to lahko stori brez dvomov, saj je njeno občutenje ljubezni poduhovljeno, verjame v ljubezen po smrti, na neki višji ravni, ljubezen je osrednja sila življenja. Krščanstvo zanjo predstavlja odrešitev, saj je zanjo to vera ljubezni. Prešeren je v ljubeči poganki z izredno pozornostjo pripravil duševne pogoje za sprejem vere. To so: njena stiska, njen strah za Čromira, njen obup in silovito iskanje srečnega izhoda.

Prešeren je to nakazal tudi z imenom Bogomila – tista, ki je Bogu mila. Bogomilina vera in upanje v onstransko srečo sta popolna, vendar prijazana iz razdalje, tretjeosebno "de srečen je le ta, kdor z Bogomilo..." (Paternu, 1994: 146)

 

 

== Pojav mitologije ==