Krst pri Savici: Razlika med redakcijama

 

== Interpretacije ==

Eno najbolj zapletenih vprašanj Krsta pri Savici je Črtomirova spreobrnitev od poganskega vojskovodje do krščanskega misijonarja. Črtomir na krščansko glede skozi tri idejne plati; skozi odpor do osvajalnega in nasilnega Valjhuna, kar je povezano tudi z bavarsko okupacijo. Črtomir je skeptičen tudi do verske mitologije in obrednosti, kar opazi tudi znotraj poganske vere. Za to vero se ne bori zaradi verskih razlogov, temveč bolj iz političnih (spoštuje postave očetov). Odprt pa je krščanstvu kot veri ljubezni, kar mu pojasni duhovnik, ki pride z Bogomilo. Odločno se distancira od Valjhunovega nasilnega krščanstva, takrat se Črtomir odloči sprejeti vero Bogomile, ki krščanstvo dojema kot možnost ljubezni v posmrtnem življenju, torej večne ljubezni.

Glavni razlog (še močnejši kot duhovnikova pojasnila o veri ljubezni) za Črtomirovo spreobrnitev pa je Bogomila in njegova resnična ljubezen do nje. Črtomir razume, da se je Bogomila spreobrnila zaradi njega.

3. Oseba, ki je z junakom tesno povezana in pooseblja božansko ljubezen, ga razsvetlji/prebudi in ustavi njegovo besnečo jezo.

4. Razkrije mu, da je bilo njegovo dotedanje zanašanje na varstvo bogov zmotno.

Uvod je pekel vojne, sklepni del Krsta, srečanje z Bogomilo-Beatrice, je Raj, v vmesnem delu skusa Črtomir posneti Katona, prvo osebo, s katero se Dantejev romar sreča v Vicah.

 

Alpe in somi metaforično ponazarjajo oženje pripovednega gledišča, demonizirane ribe so prispodoba harpije, ki se v Dantejevem gozdu kot žive alegorije samomorilcev pasejo s temnim listjem in presunljivo tožijo.

 

Prešeren Črtomirja in Bogomilo omenja kot mitološki exemplum. Bogomila, slovanska dvojnica afroditine svečenice, "lepa kot devica/sloveča Hera", se tako že pred začetkom vzpne med heroninje starega sveta.

 

V Prešernovem strogo dualističnem Panteonu, se principa: sovraštvo (Črto-mir) in ljubezen (Živa), skladno dopolnjujeta. Ljubezen ima sicer relativno premoč, Bogomila pa je vezni člen med Živo in Devico Marijo.

 

Katoliški teolog Aleš Ušeničnik je v Črtomirovi zgodbi odkril popolno srečo osebne in narodne odrešitve v veri.

 

Kritik Josip Vidmar pa je stvari postavil spet na zemljo in v zgodbi odkrival le "prispodobo brezupne poraženosti".

 

<poem>Izmed oblakov sonce zdaj zasije,

in mavrica na bledo Bogomilo

Krst pri Savici je po [[Boris Paternu|Paternuju]] najbolj odprto Prešernovo delo, ki dopušča več načinov branja.

 

Tako delo razume zlasti manj zahtevni bralec. V Uvodu govori o uporu Črtomirove vojske proti novi krščanski veri oziroma vojski vojvode Valjhuna. Črtomirova vojska se skrije v [[Ajdovski dvorec]], ki ga Valjhun oblega. Po napadu edini preživi Črtomir. Ta del zgodbe temelji na zgodovinskih dejstvih, ki jih je Prešeren črpal pri Valvasorju. Točnih podatkov se Prešeren ni držal, priredil je nekatera imena.

V drugem delu, Krstu, bralec zgodbo razume kot pristajanje na krščanstvo. Slednje postane prava vera, Bogomila in Črtomir ravnata pravilno, ko jo sprejmeta. Krst je bil sprva razumljen kot poklon krščanski veri.

 

Bralec zazna globlji smisel Krsta pri Savici. V ta del se poveže tudi posvetilni sonet Matiji Čopu, saj je nenadna smrt prijatelja ena od okoliščin, ki soodločajo pri nastanku dela, zgodbi, zamisli in ustroju. Zunanja okoliščina, ki se izrazi v posvetilnem sonetu, je tudi izguba ljubljene [[Julija Primic|Julije Primic]]. Opazimo tudi, da se zgodba iz 8. stoletja prenese v fazo [[razsvetljenstvo|razsvetljenstva]] 19. stoletja. Pesnik sebe enači s Črtomirom, oba upata na mir, ki se bo dokončno uresničil v grobu. Smrt postane odrešitev. V prvem delu, Uvodu, opazimo radikalna gesla, povezana z idejo narodne samozavesti in upiranja zoper politiko [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] v Prešernovem času. Verz "Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi" je postal geslo slovenskega [[narodno gibanje|narodnega gibanja]] v času Avstro-Ogrske in tudi med [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]].

Prešeren krščanstvo predstavi v dveh oblikah; kot vero, ki prihaja z ognjem in mečem in kot Bogomilino vero ljubezni. V prvi podobi se izrazijo tudi Prešernove težave s cenzuro. Bogomilino krščanstvo tej veri nasprotuje, z njo se strinja tudi Črtomir, vendar krščanstvo sprejme zaradi ljubezni do Bogomile (in ne vere). Črtomir obsoja krutost Valjhunovih kristjanov, njegov odnos do vere je racionalističen in humanističen. Tukaj se opazi tudi Prešernov pogled na krščanstvo, ni bil pristaš verskih norm, ustanov, mitov.

 

Prešeren Črtomirovo zgodbo enači s slovensko zgodovino. Krst pri Savici je zgodba uporništva in pokončne prilagoditve. Prešeren je bil prvi, ki je zaslutil, da bo Slovence pri življenju ohranila ravno ta dvojnost. Delo lahko tako aktualiziramo za današnje razmere. Tako je krščanstvo nadvladalo poganstvu, cikličen čas se je umaknil linearnemu - Črtomir tako Bogomile ne izgubi, le prestavi njuno srečanje.

Tudi [[Karantanija|karantanske zgodovine]] tako ne moremo razumeti kot poraz in predajo samostojnosti Bavarcem, temveč kot prilagoditev [[Borut, knez Karantanije|kneza Boruta]]. Aktualiziramo lahko tudi s sodobnimi razmerami vstopa Slovenije v [[Evropska Unija|Evropsko Unijo]].

Vse to naj bi kazalo na Prešernovo idejo "svetega erosa", vsi naj bi prerasli predsodke, usmerili bi se v skupno dobro. To se sklada tudi z zgodovinskim ozadjem nastanka pesnitve, ko so se po Evropi oblikovala števila osvobodila gibanja ([[Mlada Italija]], [[Mlada Nemčija]] ...).

 

Naj bi bila najbolj prikrita zgodba Krsta pri Savici. Prešeren in Čop sta imela idjo o kultiviranju slovenskega jezika, saj je v tistem času razvita jezikovna kultura pomenila identiteto naroda. Prešeren je izbral dve najzahtevnejši obliki evropske poezije: trivrstično tercino in osemvrstično stanco. Tercina je primerna za epsko pripoved, medtem ko stance izražajo premik v liričnost. Tudi podnaslov "povest v verzih" ni naključen, saj je [[Friedrich Schlegel]] le-to postavil za temeljno preizkušnjo vsakega naroda.

V Prešenovem pismu [[František Čelakovsky|Čelakovskemu]], ki pesnitev označi kot metrično nalogo, s katero je želel ugajati duhovščini. Neprofesionalni bralci so v njegovem delu videli vdajo, Čelakovsky pa ni prezrl [[ironija|ironije]], s katero se je norčeval iz branja duhovnikov, cenzorjev.

 

 

== Prevodi v tuje jezike ==