Krst pri Savici: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 67:
 
== Pojav mitologije ==
"Čopov in Prešernov program je ekskluzivističen, njun cilj je visoka literatura v slovenščini. Zato je Prešernova nova mitologija predvsem literarna, njegovi bogovi, njegov Bog in njegovi junaki pa priseljenci - ne z meglenih severnih jezer, temveč iz rimske in italijanske epike." (Paternu, 1994: 116)
 
'''Boginja ljubezni:'''
Znano je, da je Prešeren črpal vire od Valvasorja in Linharta, Marinčič pa nam razkrije, da sta ta dva črpala iz variacije Botha, Bagertove izdaje Helmolda, iz kjer naj bi izviralo enačenje boginje Žive (pri Bothu Siwa) in zaradi česar je bila tradicionalna upodobitev Žive na Slovenskem vsaj dvakrat videna. Nikjer pa ne moremo zaslediti srebrnega medaljona, na katerem je otok, na katerem bi moralo biti narisano mesto Ratzeburg, prazen. Na njem stoji boginja Siwa, ki v vodo meče orožje ter v rokah drži rimsko čelado in vinsko trto (simbol miru, namesto oljčne vejice), kar bi lahko interpretirali kot obrnjeno zrcalno podobo ''Krsta pri Savici'' - Siwa slavi triumf. Medaljon torej predstavlja sklenitev miru v Ratzeburgu, kljub temu, da so mesto požgali do tal; zmaga orožja prevrednoti v zmago miru.
Prešeren se ne sklicuje samo na Linharta ali Valvasorja, kajti on Živo, boginjo ljubezni, vseli v svetišče na Blejskem otoku in tako z Linhartom ni kompatibilen. Njegov mit o Živi je nedosledna kompilacija dveh virov.
 
'''Slovenska Eneida:'''
''Ko svojo moč narbòlj vihar razklada,
okrog vrat straža na pomoč zavpije,
in vstane šum, de mož za možam pada.
 
Ko se neurnik o povodnji vlije,
iz hriba strmega v doline plane,
z derečimi valovami ovije,
 
kar se mu zoper stavi, se ne ugane,
in ne počije préd, de jez omaga;
tak vrže se Valjhun na nekristjane.
 
Ne jenja préd, doklèr ni zadnja sraga
krvi prelita, dokler njih kdo sope,
ki jim bila je vera čez vse draga.
 
Ko zor zasije na mrličov trope,
ležé, k' ob ajde žetvi, al pšenice
po njivah tam ležé snopovja kope.''
 
Bitko primerja z žetvijo ali s hudournikom, kar Kajetan Gantar poveže z 11. spevom Iliade, drugi komentatorji omenjajo zglede Vergilija, Tassa, Byrona, kar pomeni, da je priperjava homerska. Prešerna z Eneido veže situacijska sorodnost dveh junakov, ki branita oblegano domačo trdnjavo, na koncu pa sta prisiljena v preboj skozi sovražne straže in beg.
 
''Med obzidji pomešani kriki raznolike žalosti. Anzihova hiša je bila na samem, v zavetju krošenj, a zvoki so bili vedno jasnejši, žvenket orožja vedno strašnejši. Zdrznem se in se zdramim, zberem moči in se povzpnem na vrh slemena. Obstanem in napeto poslušam. Kot če plameni ognja v blaznečem južnem vetru planejo nad zoreče žito, ali če se hiter hudournik udere z gora in pustoši polja, pustoši po bujnem posevku, uničuje trud volov, puli gozdove in jih strmoglavo vleče s sabo; pastir, ki z visoke pečini sliši hrup, strmi in ne razume.''
 
Tudi tu je opaziti primerjavo z viharjem in hudournikom, ki se v nadaljevanju ponovi.
Poleg tega imata junaka še več vzporednic: Črtomirjev poziv tovarišem pred bojem / Enejev govor sredi goreče Troje; nihanje med obupom in požrtvovalnim herojstvom; fatalizem; obe pripovedi sta nacionalni ''ajtion'' (''Eneida'' mit o trojanskem izvoru Rima usklajuje s kulturno resničnostjo, ki je latinska; v ''Krstu pri Savici'' pa mit o Črtomirju utemeljuje pripadnost kranjskih Slovanov krščanstvu.)
 
'''Izvor Prešernove mitologije:'''
V tezi Bartolomea Calvija je razvidna trditev, da je Vergilijeva [[Troja]] temeljni zgled za Ajdovski gradec in Enej za Črtomirja. Z njim Prešeren se fikcijska zgodba o Črtomirju prelevi v kanon slovenske "nacionalne mitologije" in literarno kanonizacijo ''Krsta pri Savici''. Kljub pripadnosti germanskemu kulturnemu krogu se Prešeren ozira na latinske in romanske pesniške zglede, kar lahko razložimo tudi s prevlado razsvetljenskega (neo)klasicizma, kasneje naslanjanje na schleglovsko romantiko, ne vemo pa, ali se je s tem hotel izogniti politični in kulturni nadvladi Germanov v avstrijskem cesarstvu. Nemcem pripisuje vlogo barbarov, katerim naj bi Slovenci nehote podrejali svoj jezik. Njegov motto ima očitno ironično poanto, pri čemer je kritika namenjena pesniku in njegovi nemoči pri izbiri jezika za uklanjanje procesa asimilacije v vrhnji plasti slovenske družbe.
 
== Zgradba ==