Provansa: Razlika med redakcijama

'''Provansa''' je regija na jugovzhodu [[Francija|Francije]] ob [[Sredozemsko morje|Sredozemskem morju]] in meji na [[Italija|Italijo]]. Provansa je bila kot provinca del [[Rimski imperij|Rimskega imperija]], zdaj pa je del administrativne regije [[Provence-Alpes-Côte d'Azur]]. Tradicionalno območje provanseProvanse obsega [[Seznam francoskih departmajev|départmaje]] [[Var]], [[Vaucluse]], [[Bouches-du-Rhône]] in dele departmajev [[Alpes-de-Haute-Provence]] ter [[Alpes-Maritimes]]

Arheološke najdbe kažejo, da je bilo področje Provanse naseljeno že v kameni dobi (votlina Vallonnet med [[Monako|Monacom]] in [[Menton|Mentonom]], kraj Terra Amata v [[Nica|Nici]], podvodna votlina Cosquer v bližini mesta [[Marseille|Marseillea]], neolitsko nahajališče v [[Marseille|Marseilleu]]). [[Dolmen|Dolmeni]] iz bronaste dobe so bili odkriti blizu kraja [[Draguignan|DraguignanaDraguignan]] in v dolimidolini Marvels.

Grški pomorščaki so prišli na obale Provanse v 7. stol. pr. n. št. in osnovali skladišča (emporije) za trgovanje z lokalnim prebivalstvom. Že v 6. stol. pr. n. št. so Grki na področju Provanse ustanovili prve kolonije. Okoli leta 546 pr. n. št. so ustanovili kolonijo Massilijo oz. Massalijo ([[Marseille]]), ki je postala eno glavnih trgovskih središč [[Antika|antičnega]] sveta. Poleg te, so ustanovili še več manjših kolonij, ki so kasneje postala mesta: Theline (današnji Arles), Citharista (La Ciotat);, Tauroeis (Le Brusc);, Olbia (poleg [[Hyères]]);, Pergantion (Breganson);, Caccabaria (Cavalaire);, Athenopolis (Saint-Tropez);, Antipolis ([[Antibes]]);, Nikaia ([[Nice]]), and Monoicos (Monaco). Ustanovili so mesti Glanum (v bližini [[Saint-Rémy-de-Provence]]) in Mastrabala (Saint-Blaise). Grški trgovci so po rečnih poteh [[Durance]] in [[Rhone]] prišli celo do Burgundije in Švice.

PrpvansaProvansa je v 2. stol. pr. n. št. postala prva rimska čezalpska provinca, po čemer je dobila ime. Na obali južne Galije (Transalpska Galija) so sprva trgovali z grško kolonijo Massalia (sedanji [[Marseille]]). Sredozemska obalna mesta so v tistem času stalno ogrožala močna galska plemena s severa, zato je Rim z Massalio sklenil zavezništvo, s katerim se je obvezal, da bo ščitil mesto pred lokalnimi [[Galci]], v zameno pa je zahteval ozek pas ozemlja, po katerem bi zgradil cesto od Italije do [[Iberski polotok|Iberskega polotoka]]. Ker je Massaliceprebivalce Massalie bolj zanimalo uspešno trgovanje kot njihova ozemeljska celovitost, so rimsko ponudbo sprejeli. Rimske legije so v Provanso prvič prišle na prošnjo prebivalcev Massalie leta 181 pr. n. št. Rimljani so leta 122 pr. n. št. zgradili mesto Aquae Sextiae, danas poznano kot [[Aix-en-Provence]] in leta 118 pr. n. št. ustanovili še kolonijo Narbo Martius, sedanji [[Narbonne]], ki je kmalu postala glavni trgovinski konkurent Massalie. Kolonija Narbo Martius je postala temelj, na katerem se je kasneje razvila provinca. Rim je postopoma širil svojo oblast in ob sredozemski obali ustanovil provinco Transalpsko Galijo ([[Narbonska Galija]]). Mesto Avenio ([[Avignon]]) je bilo eno najbolj cvetočih v tej provinci. GraditliGradili so ceste, ki so olajšale pohode njihovim vojaškim enotam in omogočile trgovino med Rimom, Španijo (čez [[Frejus]] in Aquae Sextiae (Aix-en-Provence)) in severno Evropo (preko Apte JulieIulie ([[Apt|Apta]]) in [[Tarascon|Tarascona]]) in nova mesta [[Arles]] in Forum JuliiIulii ([[Frejus]]). Po letu 8 pr. n. št. se je začela politična in kulturna romanizacija Provanse. Rimski inžinerji in arhitekti so gradili [[Akvadukt|akvadukte]], [[Amfiteater|amfiteatre]], [[rimske terme]], nekropole, rimska gledališča, vile in slavoloke zmage, katerih ostanke lahko še danes občudujemo. Zgradili so mesta [[Cavaillon]], [[Orange, Vaucluse|Orange]], Arelate ([[Arles]]), [[Fréjus]], Glanum (v bližini [[Saint-Rémy-de-Provence]]), [[Carpentras]], Vaison-la-Romaine, [[Nimes]], Vernègues, Saint-Chamas iin Cimiez (nad [[Nice|Nico]]). Rimska provincijaprovinca Narbonensis, z glavnim mestom Narbo (sedaj [[Narbonne]]), se je razprostirala od Italije do Španije in od Alp do PirinejevPirenejev. Mir (Pax Romana) je v Provansi trajal do sredine 3. stol., ko so germanska plemena vdrla Provanso (leta 257. In 275). Koncem 5. stol., se je v Provansi končajakončala rimska prevlada. Sledilo je obdobje vojn in selitev narodov.

V 5. stol. so pokrajino zasedli germanski [[Goti]] (Vizigoti), v 6. stol. germanski [[Franki]]. Arabski osvajalci in berberski pirati so prišli do obal Provanse iz severne Afrike v 7. stol.stoletju. Leta 933 je ta pokrajina postala del Arelatske kraljevine. Konec 10. stol. so na oblast prišli provansalski grofje. V naslednjih dveh stol. je Provansa razvila uspešno trgovino z vzhodnomvzhodom. Na kulturnem področju je spodbujala lokalni provansalski jezik, trubadursko glazbo, poezijo. Gradili so veličastne [[Romanika|romanske]] cerkve (n.pr. St-TropimeTrophime v Arlesu). Leta 1246 je prišla pod oblast Anžujcev (rodbina grofov pokrajine AnžuAnjou). V letih 1309 do 1377, ko je bilo ozemlje Provanse pod kraljem iz Sicilije, je bil v Avignonu sedež papežev v izgnanstvu. Provanso je leta 1481 kralj Karel iz Maina v oporoki zapustil Franciji. V času verskih vojn je Nîmes postal oporišče protestantov in kot tak je doživel polno moč represije in bratomornih soočenj, ki so trajala vse do srede 17. stol.stoletja. Pokrajina je upravno samostojnost ohranila do leta 1790, ko je v času francoske revolucije prišla pod francosko vlado.

Sredi 19. stol. je Provansa z nastopom drugega francoskega cesarstva začela doživljati preporod tako na gospodarskem kot na umetniškem področju. Pristanišča v Marseilleu in Toulonu so bila pomembna povezava Francije s Severno Afriko, Bližnjim vzhodom,in Daljnim vzhodom ter Azijo. Leta 1860 je Francija dobila Savojo iin Nico teter RoquebruneRoquebrunne in leta 1861 Menton. Železniška proga je leta 1848 povezala Pariz z [[Marseille|Marseillom]] in zatem še s [[Toulon|Toulonom]] in [[Nice|Nico]] (1864.), kar je omogočilo razvoj vrhunskega turizma. Provansa je v dobrega pol stoletja postala eno najbolj mondenih turističnih področij ([[Antibes]], [[Hyeres]], [[Cannes]], [[Menton]], [[Nice]]). Turistično so Provanso odkrili Angleži, za časa kraljice Viktorije ([[Cannes]], [[Nica]] - Promenade des Anglais). V velikih mestih kot sta Marseille in Toulon so gradili cerkve, oprneoperne hiše in parke. V drugi polovici 19. stol. je prišlo do ponovnega oživljanja provansalskega jezika in kulture (gibanje pisateljev in pesnikov Felibrige). Provansa je zaradi lepote pokrajine, intenzivnosti svetlobe in barv ter jasne modrine Sredozemskega morja očarala številne slikarje, ki so v 19. stol. na francoskem jugu našli neizčrpen vir navdiha (Cezanne, [[Van Gogh]], [[Renoir]], Matisse, [[Marc Chagall|Chagall]], [[Picasso]]. To se je nadaljevalo v divjih dvajsetih in tridesetih letih 20. stol., ko so bili [[Ernest Hemingway]], [[Aldous Huxley]] in F. S. Fitzgerald le nekatera izmed slavnih imen obiskovalcev, ki so uživali v liberalnem vzdušju.

Med 1. in 2. svetovno vojno je bila Provansa razdeljena na konzervativna podeželska področja in radikalna področja velikih mest. Ko je Nemčija leta 1940 okupirala velik del Francije, je Provansa ostala na neokupiranem področju do leta 1942, ko je po izkrcanju zaveznikov v severni Afriki, nemška vojska okupirala tudi celtnocelotno Provanso (Operacija Atilla). V času nemške okupacije, je bil [[Marseille]] močno središče Francoskega odporniškega gibanja, zaradi tega je bila več kot tretjina starega dela mesta uničenega v množičnem projektu čiščenja, s ciljem zmanjšati možnosti za skrivanje in organiziranje članov odporniškega gibanja. Leta 1944, dva meseca po izkrcanju zaveznikov v Normandiji, je bila izvedena [[Operacija Dragoon]] (kodno ime za izkrcanje zaveznikov v Provansi). Ameriška vojska je odšla na sever proti krajem [[Manosque]], [[Sisteron]] in [[Gap]], medtem ko je francoska 1. oklopnaoklepna divizija osvobodila [[Brignoles]], [[Salon-de-Provence]], [[Arles]], in [[Avignon]]. Avgusta meseca 1944 sta bila osvobojena še [[Toulon]] in [[Marseille]]. Po koncu vojne je Provansa obnovila v vojni poškodovane zgradbe in infrastrukturo (pristanišča, železniške proge..). Ko je leta 1962 AlžirAlžirija razglasilrazglasila svojo neodvisnost je v Provanso prebežalo veliko francoskih državljanov. Naselili so se v velikih mestih (Marseille, Toulon).
V štiridesetih letih 20. stol. je se je v Provansi začela kulturna prenova. Osnovan je bil Avinjonski gledališki festival (1947), ponovno je začel delovati [[Filmski festival v Cannesu]] (osnovan je bil leta 1939). Z izgradnjo avtocest, še posebej autocesteavtoceste Pariz - Marseille, ki je bila odprta leta 1970, je Provansa je postala destinacija za masovni turizem.

Preveč poenostavljena bi bila trditev, da je podnebje v Provansi tipično mediteransko. Na klimo vplivata dva parametra, lega Provanse (med Alpami in SredozemSredozemljem) in vpliv doline reke Rone.

V departmaju Alpes Meritimes, ki leži na najbolj vzhodnem delu Francoske Riviere, kjer gore segajo do morja in ščitijo ozemlje pred vremenskimi frontami, ki prihajajo s severa, je blago podnebje (Menton). V tem delu Francije, kjer zimskih zmrzali skoraj ni, lahko rastline, kot so bouganvillia in aloe vera, rastejo na prostem.

V primerjavi z drugimi deli Francije na podobni zemljepisni širini in višini, je v Provansi manj padavin. Suho podnebje je najbolj opazno v departmaju Bouches du Rhone, območju okoli [[Marseille|Marseilla]], [[Aix-en-Provence|Aix en Provence]] in [[Avignon|Avignona]]. Ta področja so bolj suha predvsem zaradi učinkov vetra Mistralmistral, ki laholahko piha po dolini reke Rone tudi po več dni skupaj. Pozimi, ko močanmrzel mistral prihaja iz vzhodne Evropeceline, lahko padejo temperature v spodnjemohladi deluspodnji dolinedel Rone tudi pod ledišče.

Provansalske Alpe so najbolj sončen del Provanse. [[Briancon]] na nadmorski višini 1350 m, ki je eno najbolj sončnih mest v Franciji, ima preko 300 sončnih dni na leto.

Provansa ima izredno antično dediščino. Tu si lahko ogledamo eno najboljših zbirk rimske antične arhitekture: rimske arene ([[Nimes]], Arles), [[Amfiteater|amfiteatriamfiteatre]], (Orange, [[Arles]]), templjitemplje (vključno z izredno dobro ohranjeno Maison Carrée v [[Nimes]]), slavoloke (Glanum, [[Saint-Rémy-de-Provence]], in Orange), vodovodivodovode (Pont du Gard in Barbegal) in drugihdruge spomenikovspomenike, kot so La Trophee des Alpes v La Turbie ali vile nav Vaison-la-Romaine. Obstajajo tudi muzeji antike v mestih Vaison, [[Arles]], MarseillesMarseille..

Srednjeveška: kot ključno mesto na stičišču civilizacij severne Evrope in civilizacij v Sredozemlju, je bila Provansa strateško pomembna regija v vsej svoji zgodovini. Med bolj zanimivimi srednjeveškimi spomeniki v tej regiji so cerkev in samostan St Trophime v [[Arles|Arlesu]], cerkev in križni hodnik Saint Paul de Mausolle v [[Saint-Rémy-de-Provence]], cerkev St Michel v La Garde Adhemar, v bližini mesta Orange. Najstarejša cerkev v Marseillu, Saint Victor. Najbolj obiskanaobiskan srednjeveškosrednjeveški spomenik v Provansi je Palais des Papes / Palača papežev v [[Avignon|Avignonu]]. Poleg tega, Provansa ponuja veliko starih mest in vasi, z ozkimi ulicami in stavbami iz srednjiega veka, staro mesto [[Aix-en-Provence|Aix en Provence]], hribovsko mesto Saint Paul de Vence, v bližini Nice.

Zaščitni znak Provanse so tudi črne olive, ki se pojavljajo v vseh mogočih jedeh, keramiki in tekstilu. V provansalski kulinariki dominirata olivno olje in česen, pa tudi cela paleta aromatičnih začimb, kot so timijan, rožmarin, bazilika in pehtran. ProvansalciProvansa soje znaniznana tudi po odličnih vinih (Châteauneuf-du-Pape,Cassis), olčnemoljčnem olju in iskanju tartufovtartufih (Menerbespodročje Menerbesa).