Mejna plast: Razlika med redakcijama

Zaradi viskoznih sil se tekočina "prilepi" na površino telesa. Zato se na površini telesa tekočina zaustavi (hitrost je enaka 0). Z oddaljenostjo od površine telesa viskozne sile padajo, kar povzroči postopno naraščanje hitrosti tekočine do hitrosti prostega toka. Po dogovoru je mejna plast območje, v katerem hitrost narašča od 0 do 99% hitrosti prostega toka.

 

 

==Obnašanje mejne plasti==

Obnašanje mejne plasti močno vpliva na nastanek sil, ki so posledica gibanja tekočine. V praktičnih primerih gre največkrat za obravnavo sile [[dinamični vzgon|vzgona]] in sile [[upor sredstva|upora]].

 

Do neke razdalje od zastojne točke je tok tekočine skoraj vzporeden s površino telesa, pa tudi gibanje molekul tekočine pravokotno na površino je praktično zanemarljivo. V tem primeru govorimo o [[laminarni tok|laminarnem toku]], v katerem prevladujejo strižne sile, ki so posledica viskoznosti tekočine. Posledica teh strižnih sil je nastanek sile upora zaradi trenja.

Na neki razdalji od zastojne točke se začnejo molekule tekočine gibati tudi v navpični smeri (pravokotno na površino), debelina mejne plasti pa začne hitreje naraščati. Nastane t.i. [[turbulentni tok]], kjer prihaja do vdiranja počasnejših plasti toka v hitrejše plasti. Mešanje navidezno poveča viskoznost tekočine, kar povzroči povečanje upora zaradi trenja. Iz tega razloga je v primeru zahteve po čim manjšem uporu potrebno telesa oblikovati tako, da laminarni tok pokriva čimvečji del telesa.

[[Slika:Mejna plast.JPG|thumb|right|350px|Prehod laminarnega toka v turbulentni tok na površini krila]]

Laminarni tok je bolj občutljiv na odtrganje, kot turbulentni tok, zato se v praksi (npr. letalska krila) dostikrat namerno povzroči prehod laminarnega toka v turbulentni tok, ki se kasneje odlepi od površine telesa.