Prapok: Razlika med redakcijama

Pred poznimi [[1960.|60. leti]] 20. stoletja je veliko kozmologov menilo, da lahko neskončno gosto in [[fizikalni paradoks|fizikalno paradoksalno]] [[singularnost]] na začetku Fridmanovega kozmološkega modela obidejo s predpostavko, da se je Vesolje, preden je prešlo v vročo gosto stanje, krčilo in se začelo znova širiti. To zamisel je ameriški fizikalni kemik in fizik [[Richard ChaseChace Tolman|Tolman]] podal kot [[nihajoče vesolje]]. Tedaj so [[Stephen Hawking|Hawking]] in drugi pokazali, da takšna zamisel ne bi delovala in je tako singularnost neločljivo povezana s fiziko, ki jo opisuje Einsteinova teorija gravitacije. To je vodilo večino kozmologov, da ima Vesolje, ki ga trenutno opisuje fizika splošne teorije relativnosti, končno starost. Vendar je zaradi neupoštevanja lastnosti [[kvantna gravitacija|kvantne gravitacije]] nemogoče reči ali je singularnost izhodiščna [[točka]] Vesolja ali fizikalni procesi, ki vladajo, povzročajo, da je narava Vesolja [[večnost|večna]].