Cekinov grad: Razlika med redakcijama

dodanih 1.829 zlogov ,  pred 7 leti
dopolnitev
(dopolnitev)
 
== Zgodovina ==
Na mestu sedanjega gradu je bil v 17. stoletju sezidanstal zidanizidan [[dvor (zgradba)|dvor]]. Lastniki slednjega so bili bogati meščani: Sigmund Staer (do 1739), Luka Ravnikar (do 1742) in Jurij Marn (do 1752).<ref>[[Branko C. Šuštar]]: ''Spodnja Šiška - pušeljc Ljubljane: Arhivski zapisi s poti vasi v predmestje 1885 - 1914'' ([[Zgodovinski arhiv Ljubljana]], 1996), 15.</ref>
 
V prvi polovici 18. stoletja je lokacijo odkupil [[Leopold Karl Lamberg]], ki je tu leta 1752 dal postaviti baročni grad po načrtih Johanna Georga Schmidta; grad je bil dokončan leta 1755.<ref name="uradni-list.si">[http://www.uradni-list.si/1/content?id=35232 Uradni-list.si - Odlok o razglasitvi Cekinovega gradu v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena]</ref> Lamberg je okoli dvorca vzpostavil zemljiško gospostvogospodstvo ''Leopoldsruhe'', ki je obsegalo 3 in 1/3 [[huba|hube]] na [[Jama, Šiška|Jami]], na [[Ig|Ižanskem]], posestvo Bokalc ter osem [[kajža|kajž]] v Spodnji Šiški.<ref name="Branko C 1996">[[Branko C. Šuštar]]: ''Spodnja Šiška - pušeljc Ljubljane: Arhivski zapisi s poti vasi v predmestje 1885 - 1914'' ([[Zgodovinski arhiv Ljubljana]], 1996), 16.</ref> Po njegovi smrti in smrti njegovega sina je grad leta 1787 podedovala Ivana Lamberg, žena Leopoldovega sina, ki se je pozneje ponovno poročila s madžarskim konjeniškim častnikom in jahalnim mojstrem Lovrom Szőgenyem. Ta je bil lastnik od leta 1793 dalje. Ljubljančani so njegov priimek poslovenili (Szőgenov - Cegenov grad) in od takrat je grad znan kot '''Cekinov grad'''.<ref>[http://www.burger.si/Ljubljana/Gradovi_Cekinov_grad.htm Burger.si - Cekinov grad]</ref> Slednji je tudi povečal posestvo z vključitvijo posestva Bokalc in [[dvorec Schönau, Ljubljana|dvorca Schönau]].<ref name="Branko C 1996"/>
 
V letih 1798 do 1809 je bil lastnik gradu tržaški guverner Pompej grof Brigido. Za njim ga je kupil Pagliaruzzi pl. Kieselstein, leta 1865 pa ga je odkupil ljubljanski trgovec [[Peter Kozler|Peter Kozler]] tudi avtor ''Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin'' iz leta 1853 in ostal lastnik do konca 2. svetovne vojne. Pri [Pagliaruzzi]]jevih je nekaj časa stanoval tudi [[France Prešeren]].<ref name="uradni-list.si"/>
Pozneje je grad, ki je bil vedno bivalni objekt, zamenjal več lastnikov: [[Pagliaruzzi]]jevi (pri njih je stanoval [[France Prešeren]])<ref name="uradni-list.si"/> in zadnji ob koncu druge svetovne vojne je bila družina [[Peter Kozler|Petra Kozlerja]], avtorja ''Zemljevida Slovenske dežele in pokrajin''. Po vojni so grad [[nacionalizacija|nacionalizirali]] in od leta 1955 je namenjen muzejski dejavnosti.<ref>[http://www.muzej-nz.si/slo/cekinov_grad.html Muzej-NZ.si - Cekinov grad]</ref>
 
Po vojni so grad [[nacionalizacija|nacionalizirali]] in spremenili vstanovanja, od leta 1955 je namenjen muzejski dejavnosti.<ref>[http://www.muzej-nz.si/slo/cekinov_grad.html Muzej-NZ.si - Cekinov grad]</ref>
 
V letih 1990-92 je bil grad obnovljen ter istočasno zgrajen še komunikacijski stolp, ki povezuje spodnje prostore z mansardo, kjer se nahajajo pisarne muzejskih kuratorjev. Za obnovo je avtor projekta [[Jurij Kobe]] leta 1992 prejel [[Plečnikova nagrada|Plečnikovo nagrado]].<ref>[http://www.dedi.si/dediscina/287-cekinov-grad Dedi.si - Cekinov grad]</ref>
 
Trenutno je Cekinov grad še vedno predmet [[denacionalizacija|denacionalizacije]].<ref>[http://www.delo.si/kultura/dediscina/na-denacionalizacijo-cakajo-e-krizanke-cekinov-grad-sv-urh-baragovo-semeni-ce.html Delo.si - Na denacionalizacijo čakajo še Križanke, Cekinov grad, Sv. Urh, Baragovo semenišče...]</ref>
 
== Arhitektura ==
[[Slika:Cekinov grad kataster 1.jpg|thumb|right|250px|Tloris ureditve na franciscejskem katastru]]
Cekinov grad se zelo razlikuje od podobnih zgrajenih v začetku 18. stoletja. Grad deluje odprto in imenitno. Stavbe leži na terasi na vzpetini, do kamor vodijo položne stopnice, do katerih preko Tivolskega parka pripelje pot. V tlorisu je razpotegnjen pravokotnik s stolpičastim izzidkom na začelju, izstopajočim rizalitom, na vrhu pa s trikotno atiko. V gosposkem nadstropju nad vhodom je balkon, ki še poudari mogočnost vhodne avle - peristila. Ta sega v višino obeh spodnjih etaž. Fasada dvorca je bogato členjena. V vertikalah so pilastri. Vhod je polkrožen in izdelan iz klesanega kamna, na obeh straneh sta enaki okni. Ostala okna v pritličju in medetaži so vzdolžno pravokotna, v gosposkem nadstropju pa pokončna in še enkrat višja.
 
Iz vhodne avle, ki je obokana in podprta na štirih kvadratnih stebrih, se odpirajo prehodi v druge prostore. Stopnišče z balustradno ograjo se v nadstropje vpne po dveh straneh. V nadstropju je slavnostna dvorana, ki se preko balkona odpira v park. Na stropu je iluzionistična poslikava. Poslikava je bila večkrat preslikana (1905 in 1954-55), leta 1966 pa v celoti restavrirana.
 
Zadnja obnova je prinesla sodobnejše oblike in prilagoditve muzejskemu namenu, s tem pa je stavba izgubila del historične podobe. Podobi dvorca je najbolj škoduje zelo blizu zgrajena špotna dvorana, Hala Tivoli.
 
== Viri in opombe ==
{{opombe|2}}
* Ivan Stopar, Grajske stavbe v Osrednji Sloveniji 1/4, Ljubljana Grad in dvorci, Viharnik 1999, ISBN 961-6057-22-7
 
== Glej tudi ==
* [[seznam gradov v Ljubljani]]
* [[seznam zgradb in objektov v Ljubljani]]
 
{{Ljubljana}}
{{Kulturni spomeniki dp SLO}}
 
{{ljubljana-stub}}
 
 
27.772

urejanj